CAR-T velja za zdravljenje, v katerega mnogi polagajo velike upe. Gre za personalizirano celično zdravljenje, pri katerem zdravniki bolnikove lastne imunske celice gensko spremenijo, da prepoznajo in uničijo rakave celice. Pri nekaterih oblikah krvnih rakov predstavlja zadnjo možnost zdravljenja.
Terapija je danes namenjena predvsem bolnikom z nekaterimi agresivnimi krvnimi raki, pri katerih so druge možnosti zdravljenja odpovedale, vendar se področje izjemno hitro razvija. Vse več raziskav kaže, da bi zdravljenje lahko prinašalo še boljše rezultate, če bi ga uporabili že v zgodnejših fazah bolezni. Raziskovalci pa ga vse intenzivneje preizkušajo tudi pri solidnih tumorjih in celo avtoimunskih boleznih.
Čeprav se o CAR-T v Sloveniji veliko govori šele v zadnjih letih, zdravljenje ni več eksperimentalno. Leta 2017, je ameriška agencija FDA odobrila zdravilo tisagenleklevcel (Kymriah) – prvo CAR-T terapijo in hkrati prvo gensko terapijo za zdravljenje raka v ZDA. Evropska unija je prvo zdravilo odobrila leta 2018.
Prav zato je bolnikom, donatorjem in tudi stroki, toliko težje razumeti, zakaj slovenski akademski CAR-T center pet let po začetku projekta še vedno čaka na dokončno regulatorno dovoljenje. Vprašanja o tem, kje in zakaj se zapleta, smo naslovili tudi na JAZMP in ministrstvo za zdravlje, odgovore objavimo, ko jih prejmemo.
O njihovih pogledih na razloge za zamudo, posledice za bolnike in pričakovanjih glede začetka zdravljenja pa smo se pogovarjali s Kristino Modic, izvršno direktorico Slovenskega združenja bolnikov z limfomom in levkemijo L&L. Združenje je vodilo donatorsko akcijo za vzpostavitev centra in razvoj projekta spremlja od samega začetka.
V Sloveniji sta UKC Ljubljana in Medicinska fakulteta Univerze v Ljubljani ključna partnerja pri razvoju in izvajanju napredne CAR-T celične terapije. UL MF po uspešni postavitvi CAR-T celičnega proizvodnega obrata odobrenim z najvišjimi standardi (GMP) trenutno pridobiva dovoljenje za proizvodnjo CAR T. UKC pa vodi bolnika od diagnoze, kriterijev izbora za zdravljenje s tovrstno terapijo, izvedbe zdravljenja ter natančnega spremljanja bolnikov po odpustu iz bolnišnice. To zahteva pridobitev dovoljenja za uporabo/zdravljenje s strani JAZMP, ki je sedaj v obravnavi.
Če se vrneva v 2021 ... Kakšna so bila takrat vaša pričakovanja glede začetka zdravljenja v Sloveniji?
Leta 2021 smo v Združenju bolnikov z limfomom in levkemijo, L&L, skupaj s številnimi posamezniki in podjetji začeli veliko donatorsko akcijo za nakup opreme za slovenski akademski CAR-T center. V nekaj mesecih smo zbrali kar 850.000 evrov, s katerimi sta bili kupljeni dve ključni napravi za izvajanje naprednega celičnega zdravljenja, preostanek sredstev pa je bil namenjen vzpostavitvi ostale pomembne infrastrukture.
Takrat je med vsemi vladalo veliko optimizma. Prof. dr. Samo Zver s Kliničnega oddelka za hematologijo UKC Ljubljana in prof. dr. Alojz Ihan z Inštituta za mikrobiologijo in imunologijo Medicinske fakultete sta s svojimi ekipami začela izjemno ambiciozen razvojni projekt. Verjeli smo, da bo njihovemu strokovnemu znanju, predanosti in viziji sledil tudi dovolj hiter regulatorni postopek, saj gre za dejavnost, ki lahko rešuje življenja.
Seveda smo se zavedali, da gre za eno najzahtevnejših oblik zdravljenja in da morajo biti izpolnjeni najvišji standardi kakovosti in varnosti. Hkrati pa si nihče ni predstavljal, da bo pot do začetka zdravljenja trajala več let.
Danes lahko rečemo, da slovenski strokovnjaki svoje delo opravljajo vrhunsko. V razvoj centra so vložili ogromno znanja, časa in energije. Vzpostavljen je sodoben akademski CAR-T center, ki ima velik razvojni potencial ne le za zdravljenje krvnih rakov, ampak dolgoročno tudi drugih onkoloških in nekaterih drugih bolezni.
Posebej pomembno je poudariti, da akademski CAR-T centri niso več prihodnost, ampak sedanjost številnih evropskih držav. Mednarodna stroka jih prepoznava kot strateško pomembne predvsem za manjše države, saj omogočajo razvoj lastnega znanja in zdravljenje tudi za skupine bolnikov, za katere komercialne CAR-T terapije še niso na voljo.
V Združenju L&L smo ponosni, da smo skupaj z donatorji prispevali pomemben del k razvoju te dejavnosti. Hkrati pa nas skrbi, da projekt že več let ostaja ujet v dolgotrajnih regulatornih postopkih.
Pomembno je poudariti, da za nekatere bolnike CAR-T zdravljenje ni ena izmed možnosti zdravljenja, ampak zadnja možnost za preživetje.
Zato pozivamo vse pristojne institucije, da ob popolnem spoštovanju vseh varnostnih standardov storijo vse, kar je v njihovi pristojnosti, da se postopki zaključijo čim prej. V Ljubljani že stoji sodoben CAR-T center z vrhunskimi strokovnjaki, ki čaka še na dokončno regulatorno zeleno luč.
Verjamemo, da mora projekt slovenskega akademskega CAR-T centra postati nacionalna razvojna prioriteta. Številne države v Evropi so podobne projekte prepoznale kot strateški interes države in jih uspešno pripeljale do začetka zdravljenja, druge so v postopku razvoja. Slovenija ima znanje, ljudi in infrastrukturo. Zdaj potrebujemo še učinkovito zaključene postopke.
Torej ste razočarani, da pet let pozneje center še vedno ni operativen?
Seveda smo razočarani. Predvsem zato, ker v teh petih letih spremljamo izjemno predanost strokovnjakov, ki so akademski CAR-T center razvili in pripravili na delovanje. Ves ta čas so pripravljali obsežno dokumentacijo, odgovarjali na nove zahteve, dopolnjevali postopke in vztrajali, čeprav se regulatorne in zakonodjane zahteve ves čas širijo in dodajajo. Občudujem njihovo potrpežljivost in motivacijo.
Verjamem, da si nihče ni predstavljal, da bo postopek trajal tako dolgo. Najbolj pa nas skrbi pogled bolnikov. Zanje čas ni administrativna kategorija. Pri številnih krvnih rakih lahko pomeni razliko med možnostjo zdravljenja in izgubljeno priložnostjo.
Kako vam pristojne institucije pojasnjujejo razloge za zamudo?
Z regulatornimi organi neposredno doslej nismo komunicirali. Informacije smo prejemali predvsem od Kliničnega oddelka za hematologijo UKC Ljubljana in Inštituta za mikrobiologijo in imunologijo, ki vodita razvoj centra.
Pojasnjujejo, da gre za izjemno zahtevno področje, kjer je treba zagotoviti najvišje standarde kakovosti in varnosti, zato so postopki zelo kompleksni. Ob tem pa opozarjajo tudi, da se skozi postopek vedno znova pojavljajo dodatne zahteve po dopolnitvah dokumentacije, regulatorni postopki pa imajo zakonsko določene roke, ki lahko trajajo tudi do 180 dni.
Razumemo potrebo po temeljitosti. Hkrati pa se ob petletnem trajanju postopkov upravičeno postavlja vprašanje, ali bi bilo mogoče z večjim usklajevanjem vseh deležnikov postopke izvesti hitreje.
Ali menite, da gre predvsem za administrativne ovire ali za širši sistemski problem slovenskega zdravstva?
Po našem mnenju gre predvsem za administrativne oz. regulatorne ovire. Imamo občutek, da nihče ne nasprotuje vzpostavitvi centra. Ravno nasprotno – vsi prepoznavajo njegov pomen. Zaradi izjemne zahtevnosti in novosti področja pa so vsi deležniki zelo previdni. Previdnost pri uvajanju tako zahtevnega zdravljenja je razumljiva in potrebna. Toda CAR-T danes ni več eksperimentalna terapija. Gre za uveljavljeno obliko zdravljenja, ki se v številnih evropskih državah že uspešno izvaja, akademski CAR-T centri pa postajajo pomemben del nacionalnih zdravstvenih sistemov. Zato menimo, da je zdaj pravi čas, da Slovenija iz faze priprav preide v fazo izvajanja.
V vseh teh letih smo bili predvsem v rednem stiku s strokovnjaki, ki razvijajo center. Ves čas so nas obveščali o napredku in tudi sami priznavali, da so pričakovali hitrejši razvoj dogodkov. V zadnjem letu pa smo zaznali, da tudi med strokovnjaki narašča občutek, da bo za dokončen preboj potrebno intenzivnejše usklajevanje vseh deležnikov. Zato smo se v Združenju L&L odločili, da se tu aktivno vključimo tudi sami in ministra za zdravje zaprosimo za skupen sestanek predstavnikov ministrstva, regulatorjev, Kliničnega oddelka za hematologijo, Inštituta za mikrobiologijo in imunologijo ter predstavnikov bolnikov. Naš cilj ni iskati krivca za dolgotrajne postopke, ampak skupaj poiskati rešitve, da se center čim prej začne uporabljati za zdravljenje bolnikov.
Koliko bolnikov bi po vaši oceni v tem času lahko prejelo CAR-T zdravljenje v Sloveniji, če bi center že deloval?
Tega ne moremo strokovno ocenjevati, saj gre za medicinsko vprašanje, na katerega lahko odgovorijo hematologi. Pomembneje od same številke pa je dejstvo, da bi slovenski akademski CAR-T center omogočil zdravljenje tudi skupinam bolnikov, za katere danes komercialne CAR-T terapije niso razvite oziroma dostopne. To je njegova največja dodana vrednost.
Kakšne posledice ima za bolnike dejstvo, da morajo zdravljenje še vedno iskati v tujini?
Danes so napotitve v tujino izjema. Največja prednost slovenskega akademskega CAR-T centra pa ni zgolj zdravljenje doma. Njegova največja vrednost je, da bo omogočal razvoj lastnih CAR-T celičnih zdravljenj tudi za druge vrste krvnih rakov, kjer komercialnih rešitev trenutno ni. To pomeni, da bi lahko zdravljenje dobili tudi bolniki, ki danes te možnosti sploh nimajo. Ne doma in ne v tujini. Poleg tega zdravljenje v domačem okolju pomeni manj finančnih obremenitev za zdravstveni blagajno in seveda manj težav za bolnike in njihove družine, lažje sodelovanje domačih specialistov ter večjo dostopnost do inovativnega zdravljenja.
Ali imate informacije, da je kateri od slovenskih bolnikov zaradi dolgotrajnih postopkov ali nedelovanja centra ostal brez možnosti zdravljenja?
Takšnih podatkov nimamo in o tem ne želimo špekulirati. Vemo pa, da pri nekaterih krvnih rakih čas igra zelo pomembno vlogo, zato si vsi želimo, da bi bila ta možnost zdravljenja bolnikom na voljo čim prej.
Kakšno je danes razpoloženje med donatorji in bolniki, ki so leta 2021 prispevali sredstva oziroma polagali veliko upanja v vzpostavitev centra?
Donatorjem smo iskreno hvaležni, da tudi po vseh teh letih razumejo pomen svoje donacije. Njihov prispevek ni izgubljen. Prav nasprotno. Omogočil je razvoj dejavnosti, ki bo dolgoročno predstavljala pomemben napredek slovenskega zdravstva in slovenske znanosti in omogočala preživetja tistim, ki sicer drugih možnosti ne bi imeli. Seveda pa si tako donatorji kot bolniki upravičeno želijo, da bi center čim prej začel zdraviti prve bolnike. Zato v zadnjih dveh letih tudi javno opozarjamo na pomen čimprejšnjega zagona in pozivamo vse odgovorne, da projekt pripeljejo do konca.
Kaj pričakujete od novega ministra za zdravje? Kaj bi moral storiti najprej, da bi projekt končno zaživel?
Pričakujemo predvsem, da bo akademski CAR-T center prepoznal kot projekt nacionalnega pomena.
Naš namen ni posegati v strokovne ali regulatorne odločitve, ampak spodbuditi dialog in usklajevanje, da bodo postopki lahko zaključeni v najkrajšem možnem času. Verjamemo, da lahko minister s povezovanjem vseh odgovornih pomembno prispeva k temu, da akademski CAR-T center končno zaživi in se bolniki začno zdraviti, saj za vsakim mesecem zamude stojijo ljudje, njihove družine in njihove možnosti za življenje.
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.