Društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja, ki jim že 34 let nudi vso potrebno podporo v različnih oblikah, je lani prejelo 2200 klicev, kar je povprečno šest klicev na dan. Ti so povezani s psihičnim, fizičnim, spolnim, ekonomskim nasiljem, zanemarjanjem, zalezovanjem, spletnim nasiljem, nasiljem nad otroki, nad ženskami, starejšimi, redko pokličejo tudi moški. Pred kratkim so s knjigo V njeni koži, ki združuje 23 zgodb žensk, bralcem ponudili vpogled v boleče izkušnje nasilja med štirimi stenami, in to na način, da so o njem spregovorile ženske, ki so ga doživljale. Pri projektu je sodelovala tudi sociologinja Jasna Podreka, profesorica na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, ki se strokovno ukvarja z intimnopartnerskim nasiljem in nasiljem nad ženskami v Sloveniji. Z njo smo se pogovarjali o resničnih junakinjah iz knjige.
V knjigi dajete glas 23 različnim ženskam, ki so očitno zelo močne – ne samo, da so se rešile nasilnega odnosa, o tem so se odločile tudi spregovoriti. Kdo so te ženske? Ne sprašujem po njihovi identiteti, a kaj nam lahko poveste o njih?
Če kaj, ta knjiga zagotovo prikazuje to, da ne obstaja tipična žrtev in da nasilje ne izbira – ne po starosti, ne po etnični pripadnosti, ne po izobrazbi, ne po socialnem statusu. Teh 23 žensk je zelo različnih. Imajo različno izobrazbo – najvišja ima doktorat znanosti – živijo v različnih socialnih okoljih, med njimi so tudi uspešne ženske, ki so se na neki točki znašle v tem vrtincu. Tudi starostno so si zelo različne – najmlajša ima 22 let, najstarejša pa nekaj čez 80. Druži pa jih dejstvo, da so preživele intimnopartnersko nasilje. V tej knjigi torej rušimo mit in pričakovanja, da so žrtve vedno ženske, ki nimajo izobrazbe, službe in družbenega statusa ter da se nasilje dogaja samo v nekih socialnih, deprivilegiranih okoljih. Pa tudi mit, kako je videti tipični nasilnež. Zgodbe namreč govorijo tudi o tem, da so med povzročitelji nasilja zelo velikokrat moški, ki navzven kažejo povsem urejeno podobo, lahko so uspešni v svojem poklicu, navzven povsem neproblematični, celo navidezno priljubljeni.
Kako težko pa je bilo dobiti sogovornice in jih pripraviti do tega, da spregovorijo? S tem so namreč podoživljale svoje zgodbe.
Izhajale smo iz mrež, ki jih poznamo, gre za ženske, s katerimi smo že delale in vemo, da imajo za seboj takšno izkušnjo. Kar nekaj je uporabnic telefona Društva SOS. Poslale smo jim povsem neobvezujočo prošnjo z obrazložitvijo projekta, če bi želele – seveda v celoti anonimizirane – deliti svojo zgodbo. To je bilo vse. Nikakršnega prepričevanja ni bilo. Vedeti moramo, da postaviti lastno zgodbo v tak okvir in jo zapisati ni preprosto. Nekatere so jo s pripovedovanjem ponovno doživljale in na trenutke je bilo zelo čustveno. Nekako smo tudi me že vnaprej ocenile, ali so to ženske, ki jih prepoznavamo kot dovolj močne in lahko sodelujejo na ta način. In če so rekle da, smo šle v pogovore. Nikakor niso takoj stekli intervjuji, najprej pogovori, predstavitev projekta in obrazložitev, da je sodelovanje v celoti prostovoljno. Na razpolago smo jim dale tudi možnost, da kadarkoli med projektom ali tudi kasneje, ko bo zgodba zapisana, lahko odstopijo. Zgodilo se je tudi, da smo nekatere zgodbe precej okrnili, ker so ženske, ko so prebrale, rekle, da nečesa ne želijo deliti z javnostjo. Vse to smo upoštevali.
Pa se je zgodilo, da je katera odstopila od projekta?
Ne. Se je pa pri dveh zgodbah zgodilo, da smo se po naši presoji odločile, da ju ne objavimo, saj so postopki še potekali in je obstajal strah, da bi jima objava morebiti lahko škodovala.
Kakšni pa so bili njihovi občutki, potem ko so to enkrat storile? Imate povratne informacije?
Pri večini je zelo udarilo na njihova čustva. Ko so prebrale svojo zgodbo, so večinoma rekle: Joj, šele zdaj vidim, kaj vse sem preživela! Bile so ponosne nase. Poročale pa so tudi o tem, da jim je to dalo neko dodatno moč, da so s svojo zgodbo prispevale k ozaveščanju in da s tem pomagajo drugim ženskam. To je bilo za nekatere izjemnega pomena.
Vi se ukvarjate tudi z umori in ste verjetno slišali že prav vse. Kako to vpliva na vas? Katere zgodbe se vas najbolj dotaknejo?
Čisto vsaka zgodba se te dotakne. To so težke izkušnje, ko vidiš, kaj vse lahko človek preživi. Sama sem od leta 2009, odkar delam na teh temah, slišala res ogromno zgodb in vsaka je poglavje zase. Včasih sama sebi rečem, da me nič več ne more presenetiti, pa se to še vedno zgodi. Tako da je tudi pri nas vedno potreben proces predelave teh zgodb, dobiš pa verjetno skozi leta malo tršo kožo.
Najtežji so primeri, kjer so posredi otroci, ki so bili bodisi sami žrtve nasilja bodisi postanejo neke vrste kolateralne žrtve teh odnosov in postopkov na institucijah. Otroci so zelo velike žrtve sistema, zgodijo se primeri, ko niso dovolj dobro zaščiteni in tudi ne slišani. Žrtev nasilja, na primer, želi z odhodom zaščititi sebe in otroke, a potem je sistem naravnan tako, da na vsak način želi, da otrok ohrani stike z očetom. Premalo se jih posluša, zakaj zavračajo stike, in se potem mamo, ki je bila sama žrtev nasilja, razume kot problematično. Stiki z otrokom se izrekajo celo takrat, ko je izrečen ukrep prepovedi približevanja. Zgodbe pričajo tudi o tem, da otroci niso želeli stika z očetom, pa so morale mame, čeprav so imele lastne travme zaradi nasilja, še njih pripravljati na stike, pri čemer je prihajalo tudi do nadaljevanja nasilja. Vemo, da se nasilje s prekinitvijo razmerja ne konča. In tukaj mislim, da so še številna vprašanja o pomanjkljivostih znotraj sistema, o katerih bo treba premisliti.
V spominu mi je ostal stavek iz knjige, da se nasilje nikoli ne začne s klofuto. Nekatere ženske dolgo časa sploh ne vedo, da so v nasilnem odnosu, ker je to nasilje psihično. Kako lahko to prepoznajo?
Ravno to je največja težava, tudi pri žrtvah samih. Mi nasilje še vedno v glavnem povezujemo s fizičnim nasiljem. Psihično nasilje je velik problem, o njem sicer nekaj govorimo in smo ga tudi dali v zakonodajo, a se znajdemo na tankem ledu, ko ga moramo prepoznati, kaj šele dokazovati v postopkih. Tudi ženske v knjigi so potrebovale dolga leta, da so si priznale, da je to, kar doživljajo, psihično nasilje. Praviloma, če jih boste vprašali, bodo locirale prve udarce, ne bodo pa vedele, kdaj se je vse skupaj začelo. Potrebujejo zelo veliko časa, da bolje osmislijo, katere so tiste nianse, ki so že v samem začetku kazale, da s tem odnosom nekaj ni v redu. In mislim, da so take knjige in taka pričevanja izjemno pomemben element ozaveščanja. Ravno to smo hotele doseči – da bo nekdo, ki bo bral knjigo, zelo hitro lahko prepoznal, kje se meja nekega zdravega odnosa vesi v nekaj, kar je nezdrav odnos in kar lahko nakazuje na nasilje. Kaj vse to je, je lahko zelo različno. V osnovi je, kot povejo številne ženske, to že neka pretirana idealizacija na začetku odnosa. Številne rečejo: ta odnos je bil v začetku videti preveč idealen. Marina v knjigi reče, da nihče od njenih partnerjev ni bil tako ljubezniv in tako pozoren, kot je bil on. Sočasno pa nihče ni bil tak rabelj in tako krut, kot je bil on. Na začetku se ji je zdelo, da je idealen moški, njena sorodna duša. Vse hobije je imel enake kot ona, zanimalo ga je vse, kar je zanimalo njo. A kot pove sama: bila sem zaslepljena od ljubezni in tega nisem znala prepoznati. Šele kasneje sem prepoznala, da je vse prirejal samo zato, da izpade idealen v mojih očeh, in da sta bili ta pretirana ljubezen in pozornost zares njegov nadzor nad mano.
To so te subtilne nianse. Ko vas nekdo pretirano omejuje, zahteva, da ste ves čas zraven njega, se poskuša pokazati v pretirano idealni luči, ko reče: ne morem živeti brez tebe in podobno. Vse to lahko kaže, da tukaj vendarle nekaj ne bo v redu, da gre za nek nezdrav odnos te osebe do druge. Ko nekdo ne zna živeti lastnih hobijev in interesov ali pa ves čas zahteva, da se oseba na drugi strani podreja, sočasno pa začne uporabljati tudi razne taktike poniževanja, žaljenja in tako dalje. Že zelo zgodaj bi morali začeti biti pozorni na to, v kakšnem odnosu smo, kako se počutimo v njem, ali še ohranjamo sebe in svoje interese ali ves čas pazimo in skrbimo, da počnemo to, kar želi partner, da ne bo kasneje užaljen, slabe volje, jezen in kasneje tudi nasilen. Tudi vsakokratna užaljenost in stalno vzbujanje občutkov krivde, da ste nekaj naredili narobe, je lahko že znak nasilnega odnosa.
Zelo pomembno je opozoriti, da se zdrav odnos vedno gradi na tem, da sta v njem dve neodvisni osebi, ki to tudi razumeta. Da ni ves čas pri enem od partnerjev prisoten nek občutek strahu, kako se bo druga oseba odzvala na njegove reakcije. Gre za nianse, ki se navzven zdijo morda nepomembne, a ko vam nekdo ves čas daje občutke krivde za vse, kar ste naredili, in ko je vse, kar naredite, narobe ... je to psihično nasilje, ki – ko se iz leta v leto kopiči – uničuje bistveno bolj kot klofuta.
Nekatere ženske rečejo, da so si želele, da bi jih partner udaril – samo zato, da bi imele kaj pokazati. Zakaj institucije psihičnega nasilja ne obravnavajo enako kot fizičnega?
Psihično nasilje se močno podcenjuje. Na sodiščih imamo izjemno malo obsodb zanj. Poleg tega ga je težko dokazovati. Tako kot reče ena od sogovornic v knjigi – vi pridete tja s kopico nekih informacij, a že, ko jih izrečete, se zdijo banalne. Za nekoga, ki to doživlja, ima to ogromno težo, ampak ko pride podat kazensko ovadbo na policijo, ga bodo spraševali po nekih konkretnih dejstvih, dogodkih, ki jih žrtve težko opišejo. Premalo je razumevanja o kontekstu in kompleksnosti nasilja, kjer posamični dogodki kakšnih fizičnih izbruhov niti ne igrajo ključne vloge. Mislim, da bi morali ozavestiti vso kompleksnost psihičnega nasilja – kako dolgoletna izpostavljenost takšnemu nasilju lahko vpliva na žrtev in kam vse lahko vodi. Institucije bi morale biti bolj odločne pri postavljanju meje povzročitelju nasilja, tudi če ni prišlo do fizičnega izbruha. Žrtvam je še vedno marsikdaj, ko gredo prijavit nasilje, rečeno, da ne morejo storiti ničesar, dokler se jim kaj ne zgodi. Kar sicer v osnovi in po zakonu ne drži.
No, ravno to ... iz teh zgodb gre razbrati številne pomanjkljivosti v sistemu. Naj bo to neustrezna obravnava, hladni odnosi, dvomi v njihove izpovedi ... Korektna obravnava se zdi bolj izjema kot pravilo. Ali smo res še vedno tam? In kje so tukaj mogoče izboljšave?
Najprej je treba reči, da je naš sistem zelo, zelo napredoval. Zakonodajni okvir za zaščito je dober, vse več imamo strokovno usposobljenega kadra, ki dela dobro in se redno izobražuje. Je pa res, da tega kadra še vedno primanjkuje. In da je to, kako bo postopek stekel in na kakšen način, še vedno velikokrat odvisno od tega, na koga naletite. Še vedno se lahko zgodi, da kriminalist, ki ni dovolj izobražen in senzibiliziran, neustrezno in neprimerno izprašuje osebo na drugi strani in takrat se bo ta oseba zaprla. Institucije pregona – policija, tožilstvo, sodišče – so precej rigidne, pred njimi imamo vsi ljudje vedno tremo, tudi strah. Center za socialno delo je že mehkejša institucija. Mi poudarjamo, da je treba delati na krepitvi visoko senzibiliziranega kadra, ki bi delal samo na primerih nasilja. Da torej ni prepuščeno naključju, na koga žrtev naleti, pač pa bi vsak primer vedno obravnavalo strokovno osebje, ki je za to posebej usposobljeno.
Določene zakonske rešitve bi se morale bolje implementirati, še vedno se, na primer, v postopkih prepogosto sooča žrtev in storilca. Zoper povzročitelja nasilja je treba postaviti jasno mejo, ki jo lahko postavijo samo institucije, nikakor ne žrtev. Druga stvar, ki jo tudi predvideva že zakon o preprečevanju nasilja v družini, je možnost, da zaslišanja žrtve in povzročitelja potekajo v ločenih sodnih dvoranah. A tudi to se velikokrat ne upošteva. Zelo pomembna zadeva je tudi nekoliko ozko razumevanje nasilja kot takega. Še vedno pogosto vidimo, da institucije nasilje v družini zamenjajo za visoko konfliktna razmerja. Ko pride do tega, nastanejo največje napake, kajti postopati moramo popolnoma drugače. Veliko žrtev reče, da se, ko podajo prijavo, na koncu one počutijo, kot da so na zatožni klopi ali kot da so enako problematične kot storilec. Čutijo tudi breme obtoževanja, ker so toliko časa potrebovale za izhod. Če si v postopkih premislijo in se vrnejo v nasilno razmerje, strokovno osebje lahko čuti frustracije, nemoč, jezo ... To so sicer legitimna čustva, a na njih moramo delati, sicer lahko pripeljejo v nestrokovno obravnavo. Ne gre za to, da je žrtev neodgovorna, v ozadju je cel spekter kompleksnih psihosocialnih dejavnikov, ki vplivajo nanjo in ji otežujejo izhod. Tukaj vidim možnosti za izboljšave.
Premisliti bi morali tudi o sistemski ureditvi obravnave in dela s povzročitelji nasilja – področju, ki smo ga malce zanemarili. Imamo sicer programe, treninge socialnih veščin, vendar so vsi programi za povzročitelje prostovoljni. CSD-jem smo naložili čisto vse – da obravnavajo žrtev, povzročitelja, da delajo z družino, z otroki ... in velikokrat sami priznavajo, da nimajo dovolj dobrih kompetenc za obravnavo povzročiteljev, ki so izrazito kompleksne osebnosti.
Kaj pa sam ukrep prepovedi približevanja? Pogosto slišimo očitke, da ni učinkovit, da ga nasilneži ne upoštevajo, da se žrtve še vedno bojijo. Je sploh smiseln?
Ukrep prepovedi približevanja je pomemben in dober. Ravno pred kratkim je izšla raziskava Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti v povezavi z Ministrstvom za notranje zadeve – analiza učinkovitosti tega ukrepa je pokazala, da 79 odstotkov storilcev prepovedi približevanja ni kršilo. Je pa res, da so analizirali samo primere, kjer je do prijave kršitve policiji prišlo, medtem ko mi prepoznavamo kar nekaj primerov, ko žrtve kršitve ne prijavijo – bodisi zato, ker niso dovolj informirane, bodisi si tega ne upajo. Ampak ne glede na to ocenjujemo, da je ukrep prepovedi približevanja izjemno pomemben in učinkovit ukrep. Bi pa bilo po moji oceni treba premisliti o tem, ali je nadzor tega ukrepa dovolj dober in učinkovit. Trenutno namreč nadzor poteka tako, da policija enkrat na dan preveri, če je kršitelj morebiti prekršil ukrep, in sicer tako, da pokliče ali obišče žrtev. Ukrep je vsekakor smiseln, saj omogoča, da iz skupnega doma odmaknemo povzročitelja in ne žrtev, sama pa vedno poudarjam, da to ni najvišja mogoča zaščita žrtve. Če zaznamo, da gre za visoko stopnjo ogroženosti, priporočamo umik žrtve na varno, v krizni center ali varno hišo. In tukaj se pojavi težava. Zelo, zelo redko, sama ne pomnim primera, da bi dosegli, da so povzročitelja nasilja priprli. Zato je tukaj vprašanje, zakaj smo tako mili pri kaznovanju povzročiteljev nasilja v družini tudi tam, kjer so grožnje jasne? Imamo namreč nekaj primerov, ko se je femicid zgodil ravno v času trajanja ukrepa prepovedi približevanja.
Ženske pogosto krivijo sebe, da niso odšle iz nasilnega odnosa, včasih jih obsoja tudi okolica. A to ni tako lahko, kajne?
Na to, zakaj žrtev tako dolgo vztraja v nasilnem odnosu, vpliva cela vrsta psihosocialnih dejavnikov. Na psihološki ravni od čustvene navezanosti do minimaliziranja nasilja in iskanja nekih drugih vzrokov za to. Zelo močen psihološki dejavnik vztrajanja v odnosu so tudi občutki krivde. Ker že povzročitelj deluje na manipulativen način, da vsak njegov izbruh in vsako situacijo obrne tako, da se na koncu žrtev počuti kriva in odgovorna za njegove odzive. In nekako se potem v njih ves čas bije ta negotovost – mogoče sem tudi jaz prispevala k temu ali pa sem jaz kriva, da se je tako odzval. In se pojavijo občutki krivde – ne samo do situacije, ki se zgodi, ampak tudi do otrok, družine – da bodo, če bodo prekinile razmerje, naredile krivico otrokom.
Kaj pa čakanje na čase, ko "se bo spremenil" in "bo bolje"?
Tudi to je izjemno pomemben dejavnik, seveda. To je ta kompleksnost nasilnih odnosov, ki se razvijajo postopoma, kot običajni odnosi, s tem da določene nianse kažejo, da gre za nezdrav odnos. Žrtev in povzročitelj imata tudi zgodovino lepih trenutkov, povzročitelj niha v razpoloženju, ima tudi dobre plati, ki jih ženska pozna. Ta stereotip, da ženske hočejo s prijavami nasilja uničiti moškega, pri žrtvah nasilja sploh ne velja. Pogosto je njihov glavni strah ravno ta – kaj bo z njim, če ga prijavim? Bo šel res v zapor? Zelo jih skrbi, čutijo navezanost in odgovornost do njega. In znotraj tega je zelo močan dejavnik tudi ta, da upajo, da se bo nekega dne vendarle spremenil in se bo spet vse obrnilo na stare, dobre čase, ko njegovih izbruhov ni bilo toliko. Idealizacija podobe, ki je bila prisotna v začetku odnosa, ko še ni kazal pravega jaza, je zelo močno prisotna. Spregledajo to, da so povzročitelji nasilja zelo kompleksne osebnosti, in upajo, da bodo lahko, če bodo le naredile vse, kar on reče, prispevale k spremembi njegovega vedenja. A dejansko to ne drži. Praviloma se nasilje v odnosu samo stopnjuje, povzročitelj pa s tem, ko se mu žrtev konstantno podreja, postaja vse manj kritičen do zahtev, ki jih ima, in nasilja, ki ga izvaja nad njo.
Prej ste rekli, da odhod iz nasilnega odnosa ne pomeni nujno tudi konca nasilja. Zakaj ne? In s čim se žrtev potem, ko gre, še spopada?
Zelo nazorno to opiše ena od zgodb v knjigi, ko sodelujoča reče, da se je po prekinitvi razmerja končalo malo maltretiranje in se je začelo veliko maltretiranje po institucijah. Zelo pomembno je povedati, da se nasilje s prekinitvijo odnosa ne konča in da ta občutek maščevanja zelo zraste v povzročitelju. Povezano je tudi s tem, da so bila v tem razmerju ves čas porušena razmerja moči, kjer je povzročitelj sebe razumel kot dominantnega, žrtev pa kot podrejeno. In s tem, ko je žrtev odšla iz tega razmerja, mu je prvič postavila jasno mejo, da si tega več ne dovoli in da tega ne dovoli niti njemu. S tem je močno posegla v njegovo pozicijo dominacije, kar zelo močno načne čustva, frustracije in občutke maščevanja. Številnim povzročiteljem se zdi nedopustno, da si je ona to upala. Nekateri gredo v skrajnost – v umor, ki je skrajna oblika maščevanja nad partnerko. Številne oblike maščevanja pa se nadaljujejo prek blatenja v javnosti, po družbenih omrežjih, z diskreditiranjem na institucijah, prek postopkov. Poskušajo narediti vse, da žrtev prikažejo kot problematično, neuravnovešeno, nesposobno biti mati ... Velikokrat se nasilje po prekinitvi odnosa prelevi v zalezovanje, zasledovanje in različne oblike nagajanja, poniževanja ter ustrahovanja.
Kakšne posledice pa to nasilje pusti na ženski? In kako si lahko pomaga?
Ključni sta terapija in psihosocialna pomoč. Te ženske gredo namreč lahko iz enega vzorca v drugega, ki se lahko začne že v primarni družini. Nemalo žensk poroča, da je bil v primarni družini nasilen oče, one so iskale oporo v partnerju in je ta podoba nekega močnega partnerja, za katerega so mislile, da jih bo rešil te situacije, lahko prispevala k temu, da so iskale podoben vzorec vedenja v tem moškem. Ti spolni stereotipi, pričakovanja, kako se vedejo ženske in kako moški, lahko vplivajo ne samo na moške, kako sebe razumejo v nasilnem odnosu, pač pa tudi na žensko, kako razume ta nasilen odnos. Velika večina bo rekla, da se je to zdelo na nek način normalno, da so odnosi taki, da se pač ona mora podrejati moškemu in da mora ohraniti družino za vsako ceno. Da je potrpeti normalno.
Zgodbe iz knjige so dobre tudi zato, ker pokažejo ravno to, kako so ženske šele skozi čas, skozi neko terapijo in psihosocialno podporo prepoznale določene vzorce vedenja tudi pri sebi. Zakaj so dopuščale in vztrajale v takem odnosu. To je treba nujno predelati, da potem ne vstopimo spet v nek tak odnos. Številne ženske tudi rečejo, da zaradi te izkušnje zdaj točno vedo, kje je meja, kaj si bodo in česa si ne bodo več dovolile. Biti izpostavljen nasilju dolga leta ima dolgoročne posledice in je nujno delati na tem, da jih, plastično rečeno, saniramo. Nekatere ženske so tega sposobne same, večinoma pa jih usmerjamo, naj se obrnejo po pomoč na nevladne organizacije – zato, da zdržijo skozi postopke, predvsem pa, da to predelajo. V nasprotnem primeru to nekje ostane in sčasoma zagotovo pride ven.
Poleg tega, da opozarjate na pomanjkljivosti v sistemu in da ste želeli prikazati kompleksnost tovrstnih situacij, kakšno je glavno sporočilo te knjige? Kdo naj jo prebere?
Glavni cilj knjige je ozaveščanje javnosti na zelo različnih ravneh. Ko opozarjamo na pomanjkljivosti v sistemu, se institucije, ki jih nagovarjamo, pogosto počutijo napadene in ogrožene v smislu, kot da kritiziramo njihovo delo. Daleč od tega. Želimo samo opozoriti, kaj še lahko naredimo kot družba, kot sistem, da se izboljšamo. Želeli bi, da strokovno osebje na CSD-jih, policiji, tožilstvu, sodiščih dobi dodaten vpogled v to, kako se osebe na teh institucijah počutijo, in da morebiti skozi to pridobijo še dodatno senzibilnost, hkrati pa boljši vpogled v samo kompleksnost nasilja, da znajo bolje razumeti, zakaj se žrtve vedejo tako, kot se, zakaj vztrajajo v teh odnosih, zakaj se vračajo. Žrtvam se, ko pridejo na institucije, zgodita dva prevladujoča vzorca. Na eni strani imamo tiste, ki v celoti obmolknejo, ne zmorejo povedati, kaj se jim dogaja, ker se bojijo ali pa sramujejo. Na drugi strani pa se jim lahko zgodi neka pretirana vzhičenost, ko stvari ne znajo artikulirati, ker so zelo prizadete, in same povedo, da se jim zdi, da so na institucijah izpadle, kot da so neuravnovešene. Želimo si tudi, da bi strokovna javnost pridobila boljši vpogled v to, kaj dolgoletna izpostavljenost nasilju pusti na osebi. Da so odzivi, ki se zgodijo na institucijah, na neki način normalni in da jih oni znajo prepoznati. Ta knjiga naj bo tudi sredstvo ozaveščanja za politične odločevalce, da prepoznajo, kaj vse je treba v sistemu še narediti. Sočasno si upamo trditi tudi, da je lahko ta knjiga neke vrste izobraževalno gradivo za širšo javnost, šole, fakultete ... o kompleksnosti nasilja in prepoznavanju nasilja že v zgodnjih fazah. In zelo pomembno je, da je knjiga vir ozaveščanja za osebe, ki so v nasilnih odnosih. Eno izmed ključnih sporočil, ki smo jih želele podati žrtvam nasilja, je to, da se da. Da so možnosti, rešitve. Da sistem zaščite obstaja in da je izjemno pomembno, da o nasilju spregovorijo in poiščejo pomoč. Da bi v prebranih zgodbah dobile navdih.
Na naši spletni strani smo bralce vprašali, ali bi prijavili partnersko nasilje, če bi mu bili priča. 58 odstotkov od skoraj 20.000 sodelujočih je glasovalo za odgovor "da, vedno", odgovor, da so to že storili, pa sta obkrožila zgolj dva odstotka. Je po vašem mnenju to reprezentativno? Ali pa Slovenci bolj veljamo za družbo, ki se briga zase in se ne želi vpletati v odnose drugih?
Mislim, da anketa kaže na dejansko stanje – razliko med deklarativno ničelno toleranco in med dejansko toleranco do nasilja. Skoraj si upam trditi, da ne boste našli osebe, ki bo, če jo boste vprašali, ali imate ničelno toleranco do nasilja in ali bi ga prijavili, rekla, da ne. Raziskave o tem, kdo prijavlja nasilje, pa kažejo, da to v veliki večini primerov še vedno storijo žrtve same. Na drugem mestu je pedagoško osebje v šolah, zelo, zelo nizko na lestvici pa so sosedje ali osebe, ki so žrtvam blizu. Velikokrat, ko nekaj takega opažamo, se nam zdi, da je to pač zasebna stvar, in vedno tehtamo o tem, da sta verjetno kriva oba. Eksperimenti, ki so jih delali po svetu, kažejo, da bomo bistveno hitreje dvignili telefon, če bo pri sosedu hrupna glasba, kot pa, če bomo slišali prepir ali pretep. Dejstvo je, da zunanji opazovalci redko prijavijo nasilje, čeprav pa je treba povedati, da so spremembe tudi tukaj opazne. Kot opozarjajo na policiji, se iz leta v leto, čeprav počasi, povečuje tudi delež prijav nasilja, ki jih opravijo tretje osebe, kar je nedvomno pomemben družbeni napredek. To pomeni, da smo vendarle nekaj dosegli v družbenem telesu, da prepoznavamo nasilje in da dejansko v zvezi s tem nekaj naredimo. Pogovori, izobraževanja in ozaveščanja na to temo v najširšem mogočem kontekstu prispevajo k temu, da znižamo toleranco, da smo bolj pozorni in se hitreje odzivamo kot zunanji opazovalci.
Če je žrtev nasilja otrok, pa smo to dolžni prijaviti?
Tako je. Če je žrtev otrok, tudi če se nasilje ne dogaja neposredno nad njim – vedeti moramo, da je otrok žrtev tudi takrat, ko je priča nasilju – in če prepoznamo, da se med njegovo mamo in očetom dogaja nasilje, smo dolžni ukrepati in to predati naprej institucijam. Vsak od nas.
