Ko nekdo pred Lauro Unuk postavi šahovnico, ne vidi zgolj 64 črno-belih polj in 32 figur. Vidi povezave, načrte, nevarnosti, priložnosti in številne možne razplete. Tam, kjer večina vidi nekaj premikajočih se figur, se v njenih mislih že odvija prava miselna bitka. In to ne le ena, temveč več vzporednih zgodb, ki jih mora znati predvideti, primerjati in ovrednotiti.
"V osnovi je šah samo 64 polj in 32 figur, ampak za nas je to veliko več. Takoj ko vidimo pozicijo, že razmišljamo o povezavah, kako se figure želijo med sabo razporediti, in predvsem o tem, kako premagati nasprotnikovega kralja," z ognjem v očeh razlaga Laura Unuk, za katero je šah igra, ki se je ne da dvakrat odigrati enako.
Število mogočih pozicij je namreč tako velikansko, da jih človeški um težko dojame. Laura pravi, da v svoji šahovski karieri ne bo odigrala niti ene povsem enake partije. Prav v tem je tudi čar igre, ki jo spremlja že od otroštva.
"Vsaka pozicija, ki jo gledamo, je pravzaprav nekaj originalnega, neka umetnina. Kreiramo svoje ideje v povezavi s tem, kar smo se naučili, in poskušamo," pravi.
Dvajset potez naprej – a ne samo po eni poti
Ali lahko vrhunski šahist res vidi dvajset potez vnaprej? Lahko. Toda predstava, da gre za preprosto štetje premikov, je daleč od resnice. Za vsako svojo potezo mora šahist predvideti več možnih odgovorov nasprotnika, nato pa razmišljati še o svojih odzivih na te odgovore. In tako znova in znova.

"Razmišljamo tudi 15, 20 potez naprej, če je to potrebno. Ampak to ne pomeni, da računamo samo eno varianto. Če želim odigrati eno potezo, ima nasprotnik več kot en dober odgovor. Na vsak dober odgovor moram poiskati tudi svojega, nato pa oceniti pozicijo," pojasnjuje Laura.
A tudi najboljši računalnik v človeški glavi ima svoje omejitve. V nekem trenutku se je treba ustaviti, oceniti položaj in sprejeti odločitev. "Nekje se moramo ustaviti, zaupati intuiciji in reči: tukaj sem zadovoljna ali pa nisem. In potem se odločiti, ali bomo potezo naredili ali ne."
Prav kombinacija znanja, izkušenj, intuicije in odločnosti loči dobre šahiste od vrhunskih.
Šest ur in 15 minut ene same šahovske bitke
Šah je pogosto videti kot mirna igra. Igralca sedita nasproti drug drugemu, skoraj negibno zreta v šahovnico in premikata figure. Toda za navidezno spokojnostjo se skriva izjemen telesni in psihični napor.
Laura pravi, da je šah zanjo nedvomno šport. Na tekmovanjih se pripravlja, tekmuje in analizira tudi po osem ur na dan. Njena najdaljša partija je trajala kar šest ur in 15 minut.
"Res potrebuješ fokus, ne samo za en dan, ampak vsak dan, vseh devet dni tekmovanja. Ta fokus lahko dosežeš tudi s fizično kondicijo, torej s telesno pripravo. Med stresom in časovnim pritiskom šahovske partije lahko srčni utrip naraste tudi na 160," je pojasnila.
In kaj se zgodi, ko se šesturna miselna bitka konča? Lakota. Šahisti med partijami pogosto posegajo po čokoladi in bananah, da ohranijo koncentracijo. Laura se je ob tem pošalila, da pri šahu ni treba tako strogo paziti na kalorije, saj možgani med partijo porabijo ogromno energije.
Od dedkove šahovnice do svetovnega vrha
Njena šahovska zgodba se je začela že pri sedmih oziroma osmih letih. K igri jo je pritegnila predvsem neizmerna domišljija, ki jo šah omogoča. Pomembno vlogo pri tem je imel tudi njen dedek.
Ta ji je, kot se spominja, pogosto govoril, da ima domišljijo in da brez nje v življenju ne bo šlo. Laura danes pravi, da je bila prav domišljija pomembna tudi pri njenem šahovskem razvoju.

"Ne samo zaradi vizualizacije različnih pozicij, ampak tudi zaradi tega, kar želiš doseči. Ustvariš si neko pozicijo oziroma si jo vizualiziraš. Kako boš nasprotniku dal mat z nekim svojim originalnim načrtom."
Ljubezen do igre je bila začetek, toda do vrhunskih rezultatov je vodilo predvsem delo. Laura poudarja, da talent sam po sebi ne zadostuje. Pomembno je, kaj narediš s svojimi napakami.
"V šahu se največ naučiš iz dela, še posebej iz napak. Lahko imaš ogromen talent, ampak če boš vedno znova v isti situaciji z istim problemom izgubljal partije in jih ne boš analiziral, potem ne boš napredoval. Če pa boš delal, lahko prideš zelo visoko."
Tudi sama je rada trenirala. Še več, trening ji je bil včasih ljubši od tekmovanja. Tam je namreč lahko v miru nadgrajevala znanje, brez neposrednega pritiska rezultata. Kot pravi, ne mara izgubljati, zato je bila priprava zanjo vedno pomemben del poti do uspeha.
Nasprotnika bere tudi takrat, ko ne premakne figure
Šah ni le boj figur, temveč tudi psihološka igra. Vrhunski šahisti nasprotnike preučujejo še pred začetkom partije. Zanimajo jih njihove navade, način razmišljanja, prednosti in slabosti. Pomembno je tudi, kako se odzivajo pod časovnim pritiskom.
"Nasprotnika analiziramo tudi psihološko. Recimo, če rad zahaja v časovno stisko, poskušamo s pomočjo računalnika in trenerja priti do pogojev, ki ga spravijo v nelagoden položaj," razkriva Laura.
Včasih lahko veliko pove že čas, ki ga nasprotnik porabi za posamezno potezo. Iz tega šahist sklepa, ali se v določeni poziciji počuti udobno ali pa išče izhod iz težav.
Šahovnica kot učiteljica življenja
Morda je največja vrednost šaha prav v tem, da se nauki s 64 polj ne končajo ob šahovnici. Premišljenost, predvidevanje, potrpežljivost, sprejemanje napak in sposobnost prilagajanja so veščine, ki pridejo prav tudi v vsakdanjem življenju.
"Šah te nauči predvsem predvidevanja. Ne samo situacij, za katere misliš, da so najboljše, ampak tudi tega, da se vedno vprašaš: Kaj pa, če? Kaj pa plan B? Kaj pa, če nekdo naredi nekaj nepričakovanega?" pravi Laura.
In prav tu se šah in življenje tudi nekoliko razideta. Na šahovnici lahko načrtuješ, predvidevaš in iščeš najboljše poteze. V življenju pa se vedno znova pojavijo nepredvidljive okoliščine, na katere nimaš vpliva.
"Dober načrt je super, vedno ga je dobro imeti, ampak v življenju ne gre nič po načrtu. Vedno pridejo nepredvidljive stvari, zato mora biti prilagajanje načrta vedno na prvem mestu," poudarja.
Kaj pa, če bi lahko tudi svoje življenje odigrala kot šahovsko partijo in vnaprej videla deset ali dvajset potez? Bi bilo lažje?
Laura se ob tem nasmehne: "Absolutno, ampak je žal življenje nepredvidljivo, tako da bomo videli."
Morda je prav to najlepša lekcija, ki jo lahko vzamemo s šahovnice: ni dovolj, da znamo predvideti naslednjo potezo. Pomembno je tudi, da znamo sprejeti, ko se stvari obrnejo drugače, kot smo si zamislili. In da imamo dovolj poguma, da kljub temu naredimo naslednji korak.


































































Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.