Kako je Pika Nogavička pred tremi desetletji zavladala v Velenju

Iz majhnega zraste veliko. Ta rek drži tudi v primeru največjega otroškega festivala pri nas – Pikinega festivala v Velenju. Že 30 let se v tem "rudarskem" mestu za en teden v septembru vse vrti okoli otrok. Začelo se je z enim samim Pikinim dnem leta 1990, na katerem se je zabavalo okoli 3000 otrok, danes pa se otroško rajanje odvija ves teden, vsako leto pa ga obišče več deset tisoč otrok in njihovih spremljevalcev.  

O samih začetkih festivala in treh desetletjih Pikinega rajanja po Velenju in Sloveniji smo se pogovarjali s Kristino Kovač, ki pri organizaciji festivala sodeuje od samega začetka. 

Pikin festival se je letos vrnil na prizorišče, kjer se je pred 30 leti vse skupaj začelo – na osrednjem Titovem trgu v Velenju. Kako to?

V bistvu gre za splet naključij. Na Turistično rekreacijskem centru (TRC) Jezero je zdaj gradbišče, kjer se gradi nov oder, ki nam bo v prihodnjih letih prišel prav pri izvajanju vseh dejavnosti. Zato smo se morali preseliti na novo staro lokacijo, na tej lokaciji smo bili nazadnje na 13. Pikinem festivalu in letos obujamo spomine, kako je bilo.

Se pa letos festival odvija dva tedna prej. To je predvsem zaradi praznovanja 60. obletnice mesta Velenje, ki bo 20. septembra. Tako smo se nekako dogovorili, da bo uvod v to praznovanje 60. obletnice Pikin festival. Zato toliko prej, ker smo ponavadi imeli festival konec septembra.

Pri organizaciji ste od vsega začetka. Se spomnite, kako se je vse skupaj začelo? Kdaj se je pojavila prva ideja za ta otroški festival? In zakaj ravno Pika Nogavička?

Pred skoraj 30 leti smo se štirje sestali, in sicer Marjan Marinšek in Andreja Zelenik iz Kulturnega centra Ivana Napotnika Velenje, moja kolegica Ivanka Filipančič in jaz iz Občinske zveze prijateljev mladine. Sestali smo se predvsem zato, ker smo želeli narediti eno veliko skupno prireditev ob tednu otroka. Teden otroka sicer obeležujemo v prvem tednu oktobra. In do tistega časa smo vsi na svojih terenih organizirali mnogo dejavnosti za otroke in nekako je prišel čas, tudi na našo pobudo, da smo se v kulturnem centru sestali in se začeli pogovarjati, kaj bi naredili to leto. Imeli smo vizijo, da bi naredili eno veliko prireditev, enodnevno in že v tistem času, ko smo pripravljali to enodnevno prireditev, je to že naraslo na več prireditev v tistem tednu. Gospod Marinšek je sodeloval z Božom Kosom v Ljubljani, ki je v tem času organiziral Cicidneve, povabil ga je k sodelovanju in tako je nastal prvi Pikin Cicidan, ki smo ga organizirali na Titovem trgu. Prišla je nepopisna množica otrok, takrat smo ocenjevali, da jih je bilo vsaj tri tisoč. Posebnost tega dneva je bilo to, da je na Titovem trgu med vsemi otroki pristal helikopter. Res je bilo nepozabno doživetje.

Ko smo se nato pogovarjali, kako bi naredili te dneve, smo rekli, da mora biti nekdo kot osrednji junak srečanja. In glede na to, da je gospod Marinšek že delal predstavo o Piki Nogavički, smo se odločili, da bo prvo leto glavna junakinja Pika Nogavička. Takrat je bila nekako ideja, da bo vsako leto drug pravljični junak teh srečanj v tednu otroka. Toda, to je bilo samo naslednje leto, ko smo imeli Ostržka, potem pa se je ta Pika Nogavička tako prijela, da ni bilo več dvoma. Pika je ostala in je res naša.

Iz tega, da smo organizirali v prvem letu prireditev za naše otroke v Šaleški dolini, je čez leta festival prerastel v največji otroški festival v Sloveniji in upam si trditi, da tudi daleč preko naših meja. Po 30 letih lahko rečem, da Pikin festival živi v Velenju in v Šaleški dolini in mnogo ljudi je sodelovalo in še sodeluje pri festivalu. Res velika množica ljudi.

Kakšno vzdušje prinese Pika Nogavička v mesto, ko prevzame župansko lento za en teden?

Vzdušja se ne da opisati. Svoboda, veselje, igra, sreča … V Piko Nogavičko se ne oblačijo samo najmlajše punčke, ampak vse generacije. Seveda, da fantje niso prizadeti, so Pikoti ali gusarji. In imamo množico gusarjev – od najmlajših do največjih. Množice Pik. Zanimivost našega festivala je tudi to, da je "vstopnina" dve različni barvni nogavici, pikice, čopki … Vsaj nekaj, kar je blizu Piki, in to je tisto, kar daje draž našemu festivalu. Predvsem pa je naš festival poseben v tem, da je osrednji subjekt festivala otrok. In vedno načrtujemo aktivnosti, za katere vemo, da bodo otrokom všeč. To pomeni veliko igre, veliko druženja, veliko pozornosti otrokom, zlasti pa to, da v 100 kotičkih otrokom dajemo možnost, da so aktivni. Otroci želijo biti aktivni, želijo pokazati svojo ustvarjalnost. Že od prvega festivala smo okoljevarstveni, ker smo vedno iz odpadnih oziroma, po domače rečeno, "nafehtanih" materialov izdelali posamezne izdelke ter jim s tem dodali novo vrednost in uporabnost. Torej, recikliramo. Trudimo se tudi, da odpadke zbiramo ločeno, kolikor se da.

Posebnost našega festivala je tudi v tem, da so naši mladi sodelavci študenti in dijaki iz naše doline. Vse tiste, ki so bili nekje drugje, smo pritegnili nazaj domov in tudi dokazali, da se doma mnogo dogaja. In vem, da s ponosom povedo, da so sodelovali pri Pikinem festivalu.

Na začetku je torej bil le en Pikin dan. Kdaj je vse skupaj preraslo v celotedenski festival in kakšna je bila pot do tja?

Mislim, da je prireditev že kar na tretjem festivalu dobila ime Pikin festival in so se že kazali segmenti: Pikine predstave, Pikine delavnice, vpeljali smo tudi tekmovanje neprofesionalnih gledališč, ki se potegujejo za zlato Piko. Posebnost tega tekmovanja je tudi to, da je predstave vedno ocenjevalo devet devetletnih deklic, po svojih kriterijih. Nikoli se nismo vtikali v to, zakaj so neko predstavo izbrale. Naša pomembna dejavnost so žive lutke, ki so, upam si trditi, tako množično postavljene prvič v Sloveniji. Izvajalci so mladi, ki so doma iz Šaleške doline. Še mnogo takšnih stvari je, ki smo jih nekako inovativno zasnovali in potem nadaljevali.

Res je, na začetku si nismo predstavljali, da se bodo te delavnice tako razširile. Namreč, do takrat smo jih izvajali na posameznih prizoriščih in velika večina Slovenije jih niti ni poznala. Potem smo jih začeli sistematsko postavljati, zelo smo jih širili, materiale smo pridobivali tudi iz tujine, ker smo sledili, kako se razvija ustvarjanje otrok v tujini. Pogosto se je zgodilo, da so – v naših očeh profesionalci na tem področju – učiteljice in učitelji, vzgojitelji in vzgojiteljice hodili po dvorani z zvezki in si zapisovali te naše delavnice. In smo bili začudeni, kako to, saj sami takšne stvari počnejo profesionalno. A očitno smo vendarle bili zanimivi in inovativni. Vse nove materiale, ki so se v Evropi dobili, smo prvič preizkusili na Pikinem festivalu. K sreči so nam številni pri tem pomagali, da smo jih dobili kot darila, donacije ali sponzorstva.

Tekom let se je dejavnost teh delavnic tako razširila, tudi po ostali Sloveniji, da moramo zdaj že razmišljati o novih dejavnostih, ki bodo spet inovativne, ki jih otroci nimajo drugje možnost doživeti. To pa ne bo tako enostavno. Gre za vse te senzorične, doživljajske aktivnosti. Z vsem tem doživljanjem in z igro se otroci tudi učijo. Nevede tudi s tem druženjem osvajajo nova znanja in zlasti prijateljstva. V času Pikinega festivala imamo v Velenju Slovenijo v malem, saj vsak dan prihaja k nam po 30 avtobusov otrok iz vse Slovenije.

Ta naš festival je ogromen mozaik, ki je nastajal 30 let. Pri mozaiku pa vemo, da je vsak kamenček pomemben. In je res vseeno, kdo je bil vodja in kdo je bil tisti, ki je potem po festivalu čistil prizorišče. Pomembna sta obadva in vsi kamenčki v tem mozaiku. Zato si grozno želim, da se ta mozaik nadaljuje v 100-letno tradicijo. 

Skupaj s festivalom se je najbrž večala tudi ekipa sodelujočih. Koliko ljudi zadnja leta sodeluje pri tem projektu?

Točne številke ne vem, zagotovo pa je okoli 500 ljudi vpletenih v izvedbo projekta, to je brez nastopajočih. Okoli 200 ali celo več je študentov animatorjev, vsak dan imamo okoli 100 dijakov, ki prihajajo pomagat. Zato je zelo pomembno, da imamo dobro medsebojno komunikacijo, zaupanje in spoštovanje. Tu je tudi pomembno medgeneracijsko sodelovanje, ker imamo na festivalu od najmlajših, obiskovalcev, do najstarejših, ki izvajajo festival, ali pa kot obiskovalci pridejo s svojimi vnuki. Vsi smo enaki in za vse želimo, da se imajo lepo.

Kako vam je vsa ta leta uspelo obdržati festival brezplačen za vse obiskovalce, glede na to, da otroci dobijo na festivalu ves material in svoje izdelke lahko vzamejo s seboj?

Tega festivala ne bi bilo, če ne bi bilo razumevanja Mestne občine Velenje. Kandidiramo na razpise, če je kjer koli v državi mogoče, pa tudi zunaj meja. Tu so še sponzorstva, donacije, za materiale zaprosimo po celi Sloveniji ... Študenti dobijo skromno nagrado kot nadomestilo za to, kar so vložil. To ni zaslužek, ker na tem festivalu moraš imeti tudi željo, da sodeluješ pri njem, ne da si tu samo zaradi finančnega dela.

Rečem lahko le, da smo imeli srečo. Vse imamo zelo natančno načrtovano in na koncu se vedno sprašujemo, ali bomo šli čez mejo ali ne. S pomočjo MO Velenje in drugih dveh občin v Šaleški dolini nam je za zdaj še vedno uspelo, da vstopnin nismo zaračunavali in da so še vedno te dejavnosti brezplačne. Seveda je nekaj stvari, ki jih je treba plačati – hrana, predstave, tudi parkirnine smo morali uvesti. Na začetku, ko smo to uvajali, smo prejeli kar nekaj kritik, ampak ljudje morajo razumeti, da ne moremo preko svojih zmožnosti. Na samem festivalskem dogajanju pa je vendarle preko 100 dejavnosti, ki so brezplačne. 

Kaj je po vašem mnenju bistvo tega festivala? Kaj od njega odnesejo otroci, starši in nenazadnje tisti, ki ga ustvarjate?

Bistvo festivala je druženje, igra, se imeti lepo in se tudi nekaj naučiti – če gledamo z vidika otrok. Vedno smo se zavedali, da moramo narediti dejavnosti, ki so otrokom všeč. Ker v večini so otroci tisti, ki starše pripeljejo na festival. Ko pa starši vidijo množico teh aktivnosti in to živahno sceno, mislim, da tudi oni odnesejo veliko. Nenazadnje na festivalu srečajo tudi znance, poklepetajo z njimi, za otroke so lahko brez skrbi, ker varno ustvarjajo in se družijo. Za nas, ki delamo festival, je pa to vsekakor vsako leto neka nova izkušnja, tudi novo znanje. Za študente in tiste, ki so krajši čas pri festivalu, pa mislim, da jim pomeni tudi to, da se v Velenju nekaj dogaja in smo sposobni narediti neko dobro in veliko stvar. Festival je naredil veliko za promocijo mesta in doline, in ta je pozitivna. Mi se zavedamo, da nam drugi delajo mnogo negativne promocije. Nam je uspelo nekoliko spremeniti to razmišljanje. Prej so nas poznali po Premogovniku Velenje in Gorenju, zdaj pa marsikdo, zlasti pa otroci, najprej pomislijo na Pikin festival. Mislim, da smo s skupnimi močmi ogromno naredili.

Veliko dogodkov po Sloveniji je kopiralo naše dejavnosti, ampak to ni nič hudega. Vsi bi se morali potruditi, da bi za otroke čim več naredili in naj bo teden otroka – leto otroka. Tako da bo otrok vseh 365 dni v letu imel osrednje mesto dogajanja v družini, vrtcu, šoli ... 

Vsako leto ima festival tudi uradno Piko Nogavičko, ki v času festivala "prevzame" župansko lento. Kdo pa je bila prva Pika Nogavička, koliko jih je bilo v vseh teh letih in kako sploh poteka izbor za uradno Piko?

Prva Pika Nogavička je bila Nina de Costa, ki je igrala tudi Piko Nogavičko v predstavi gospoda Marinška. Potem pa se jih je zvrstilo kar nekaj, mislim, da jih je bilo okoli 10. Deklice si želijo biti uradne Pike Nogavičke, tako da je to privedlo do tega, da imamo zdaj Pikino akademijo. Imamo razpis in avdicijo za Piko Nogavičko, naredimo nek izbor, potem poteka tudi izobraževanje. Učijo se plesati, jahati konja, tudi gledališkega dela. Same vloge Pike Nogavičke se sicer ni mogoče povsem naučiti, moraš imeti tudi nek smisel in se znati po Pikino odzvati v določeni situaciji. Mora se znajti v vsaki situaciji. Imeli smo že mnoge dogodivščine, ampak smo imeli srečo, saj so se doslej naše Pike Nogavičke izredno dobro vživele v to vlogo in vsakokrat tudi župana prepričale, da je predal lento za tisti čas, ko poteka festival. In nekako ta čas dejansko malo drugače zaživimo, imamo občutek, da takrat res ta devetletna deklica vodi družbeno življenje. 

Pika je na festivale prihajala na raznorazne načine: s padalom, z letalom, s čolnom, prinesli so jo gusarji, enkrat se je spustila s stropa Rdeče dvorane ... Vsako leto je nekaj drugačnega. 

Nekatere naše Pike so potem postale bolj znane, nekatere se ukvarjajo z gledališčem, nekatere so nadaljevale s športnimi dejavnostmi, nekatere so pedagoške delavke. Verjetno najbolj znana pa je Tanja Postružnik, ki je televizijska voditeljica, a je bila pred leti naša Pika Nogavička. 

In česa nas uči dekle z oranžnimi lasmi, različnimi nogavicami in pisanimi oblačili ter nagajivim značajem?

Da si moraš nekaj močno želeti in potem na tej poti do ustvaritve želja vztrajati. Pika je takšna deklica: neustrašna, močna po duhu. Uči nas, da moramo imeti svojo vizijo in pri tej vztrajati ... In enkrat bo že "ratalo", rečemo Velenjčani.

Vsako leto imate tudi Pikine ambasadorje – to so ponavadi ilustratorke, umetnice, tudi športnice …  Zakaj so Pikine ambasadorke le ženske?

To je bila odločitev od samega začetka, ker je glavna junakinja deklica. Tako smo se odločili, da je tudi Pikina žirija sestavljena iz deklic in da so tudi ambasadorke ženske. Ideja je bila, da je to ženska, ki nekaj pomeni v družbi, v naši domovini in zunaj meja. In v vseh teh letih se jih je nabralo lepo število. Vloga Pikine ambasadorke je, da pozna Piko Nogavičko in da prenaša besedo o festivalu povsod, kjer se giblje. Prva je bila nekdanja prva dama Štefka Kučan. To so bile tudi igralke, pisateljice, slikarke, glasbenice ... Kristina Brenk, Desa Muck, Lila Prap, Jelka Reichman, ki je avtorica Pikinega plakata, abasadorka je bila tudi avtorica knjig o Piki Nogavički Astrid Lindgren, pa švedska ambasadorka Sonja Svensson in Katarina Čas, če naštejem le nekaj. Ko smo se pogovarjali z njimi o tem, da bi postale ambasadorke, so čisto vse povedale, da Piko Nogavičko poznajo in jo zelo cenijo. Izjema je bila francosko-ameriška igralka Leslie Caron, ki je v prvem trenutku rekla, da ne pozna zgodbe. Ampak ko je nato prišla na obisk v Velenje, je že vedela, za kaj gre. Tudi ona je bila navdušena nad tem, kaj vse pripravimo za otroke v Sloveniji.

Koliko otrok je v 30 letih obiskalo festival? 

Točnega števila nimamo. Računali smo, da pride vsaj 30 avtobusov otrok na dan, pet dni v tednu, krat vsaj 10 let. Vendar to so le organizirane skupine otrok vrtcev in šol iz vse Slovenije. Tukaj niso zajeti vsi tisti otroci, ki popoldne pridejo s starši oziroma še v soboto in nedeljo. Če bi vse to sešteli za 30 let nazaj, bi dobili res imponazntne številke. 

Vi ste bili dolga leta sodelavka Zveze prijateljev mladine. Kakšna so vaša opažanja – kakšni so današnji otroci v primerjavi s tistimi pred 30 leti in kako se je spremenil odnos odraslih do otrok?

Osebno sicer nisem imela nobenih težav z otroki, tako da me boli, ko slišim: otroci so takšni, nevodljivi ... Vendarle pa moram reči, da imajo današnji otroci zahtevnejše življenje, ker so tudi starši nezadovoljni. Starši pač doživljajo težke trenutke v službi, potrošništvo se je tako razmahnilo, da želimo imeti več, kot zmoremo ustvariti. Bojijo se za službe, kar se posledično občuti tudi doma. Finančno stanje naših družin je padlo. 20 let nazaj so ljudje zelo redko prosili za pomoč zase, zdaj pa so nekateri v takšni stiski, da enostavno pridejo in prosijo za pomoč, ker ne zmorejo več. 

Če pa primerjamo vedoželjnost, iskrivost, so otroci ostali isti. Mogoče imajo nekih teh želja ali optimizma manj, kot so ga imeli včasih ... Ker pred leti si je vendarle vsak po svoje načrtoval, ko je končal osnovno šolo, da bo naredil neko srednjo šolo, šel študirat in bo potem dobil neko službo, si kupil stanovanje ... Zdaj pa je kar težko razmišljati na ta način. Borba je težka, službe se težje dobijo, tudi visokoizobraženi ljudje imajo težave s tem ... 

Pikin festival ima tudi dobrodelno noto. Komu vse ste pomagali v treh desetletjih in kdaj ste to pozornost javnosti začeli uporabljati za dober namen?

Že kar kmalu smo začeli zbirati knjige za otroke v bolnišnicah, ker smo izvedeli, da so bili knjižnični fondi majhni. Zbirali smo tudi oblačila in igrače. Zbrane igrače smo odnesli kmalu po razglasitvi premirja v Sarajevo in ta pot v Sarajevo leta 1996 mi je ostala v spominu, ker sem tudi sama šla tja. In do konca življenja mi bodo v spominu ostale oči teh otrok, ko smo pripeljali igrače. Zbirali smo tudi kovance, blazine za otroke v bolnišnicah, pa sladkarije. Eno leto smo namenoma zbirali sladkarije za otroke iz socialno ogroženih družin, ker smo rekli, da v družinah, kjer se komaj preživljajo, otroci zagotovo ne dobijo sladkarij. Vemo, da so jih bili otroci zelo veseli. 

Zdi se mi prav, da smo vpeljali ta vidik. Da učimo otroke, da so tudi humanitarni, da pomagajo drugemu, če le lahko. In tudi otroci nato zelo pozorno poklonijo te stvari. Tudi letos bodo naše ekipe obiskale slovenske bolnišnice in jim na takšen način izkazale pozornost. 

Se je v vseh teh letih kdaj zgodilo, da ste se organizatorji vprašali, ali je vredno oziroma ste razmišljali, da bi zgodbo zaključili?

30 let je vendarle dokaz, da smo vztrajali, kljub težavam. Najbrž smo bili kdaj prizadeti zaradi kakšne zlonamerne kritike in neosnovanih očitkov, da je treba vse plačati, kar ne drži. Vendar smo vedeli, da je vredno nadaljevati kljub vsem težavam. Upam, da bodo tudi naprej, ta ekipa, ki je zdaj vodilna, in še druge, ki se bodo pridružile, vedno našli energijo, da vztrajajo in nadaljujejo. Res je, da bi bilo odlično, če bi lahko ta ekipa celo leto delala samo na tem festivalu, vendar žal tega ni, vsi imajo čez leto tudi druge zadolžitve in nato pride tisti intenzivni sunek tri mesece pred festivalom. Mislim pa, da smo že tako daleč, da se bo v takšni ali drugačni obliki nadaljevalo. 

Kaj se zgodi, ko se Pika za eno leto poslovi?

S tem, ko uradno zaključimo festival, se delo za nas ne zaključi. Sledi veliko papirologije, ki jo moramo urediti, pospraviti moramo vse scene, odvoziti v skladišča ... Hkrati pa že snujemo, kaj bomo pripravili naslednje leto. Kaj bo tema Pikinega festivala, kdo bo še lahko pomagal in pa seveda začne se borba za finančna sredstva, zanimive goste.

Kakšna pa je prihodnost festivala?

Vedno sem optimistična in pravim, da moramo optimistično gledati naprej. Pika je živela preko 60 let (od nastanka zgodbe) in naslednjih 60 let bo še zagotovo živela. Festival pa tudi.