319 kilometrov v 12 dneh: hodili med klepetom, s pesmijo in v prijetni tišini

Camino 2026 je povezal slepe in slabovidne, gibalno ovirane, dolgotrajno bolne, nevrorazlične pohodnike, spremljevalce, prostovoljce in vodnike v zgodbo sodelovanja, podpore in premikanja meja mogočega.

Camino pomeni mnogo več kot 25 do 30 kilometrov hoje na dan, v sončnem, vetrovnem ali deževnem vremenu, so zapisali pri Planinski zvezi Slovenije. "Pomeni potovanje v najgloblje, včasih skrite in še neodkrite kotičke biti. Hoditi po Caminu v veliki skupini je svojevrstna preizkušnja, test potrpežljivosti, tolerance, podpore in prilagajanja," so dodali.

Kljub temu inPlaninci niso imeli večjih težav. "Vsako jutro ob šesti uri so se naravnali na ritem korakov, dvignili nahrbtnik in se podali ob Atlantiku, skozi evkaliptusove gozdove, preko peščenih plaž, skozi vasi in mesta ... do naslednjega prenočišča," so zapisali v zvezi.

"Camino 2026 ni bil le športni ali pohodniški izziv. Bil je zgodba o sodelovanju, zaupanju, vključevanju in premikanju meja mogočega. Skupino je sestavljalo osem slepih in slabovidnih, ena gibalno ovirana, trije dolgotrajno bolni, trije nevrorazlični pohodniki ter 13 spremljevalcev, prostovoljcev in vodnikov, ki so skupaj dokazali, da lahko tudi zahtevne poti postanejo dostopne širšemu krogu ljudi. Najstarejši pohodnik, z izkušnjami s Himalaje, je štel 84 let," je ob zaključku poti dejal vodja odbora Jurček Nowakk.

Priprave so bile dolge in obsežne. Zavedali so se, da je organizacija prenočišč in obrokov za tako skupino zahtevna, saj večina prenočišč ne sprejema rezervacij – posteljo dobi tisti, ki prvi pride pred vrata "alberga". Kljub temu so le dvakrat prenočili tako, da se je skupina delila, podpora iz kombijev je bila vedno blizu, so zapisali v Planinski zvezi.

Pohodnik Miha Jakopin je po prehojenih 319 kilometrih dejal, da so bili dnevi na Caminu drugačni od vseh dosedanjih planinskih izkušenj: "Prepustil sem se zvokom narave, šumenju Atlantika in vonju evkaliptusa. Velikokrat sem pomislil na domače in na ljudi, ki jih ni več med nami. Verjamem, da bi bili ponosni na našo skupino."

Antonija Zvonka Zupančič živi z multiplo sklerozo, zato je ob bližajočem se svetovnem dnevu multiple skleroze poudarila, da bolezen tisočerih obrazov ni ovira za velike podvige. "V tej dobro uigrani gardi inPlaninca sem se počutila varno, sproščeno in brezskrbno, saj sem vedela, da bom ob težavah vedno dobila pomoč. Zato je bil vsak korak lahkotnejši," je dejala.

Irena Temlin je kot slepa pohodnica izpostavila pomen zaupanja in podpore spremljevalcev. "Meni osebno je bila najbolj naporna nastanitev in priprava za naslednji dan, saj je bila vsak dan druga lokacija in meni kot slepi osebi popolnoma tuja. Na srečo naših srčnih spremljevalcev sem tudi to oviro spretno prekrmarila, pa čeprav kdaj s kakšno solzico v očeh. Včasih se mi je zastavljalo nekoliko "črno vprašanje" ... sem morala res oslepeti, da sem srečala prave ljudi?" je poudarila.

Hodili so med klepetom, s pesmijo in v tišini, a ta tišina je bila prijetna. Takrat je v ospredje prišla narava, trenutki miru in povezanosti s sabo so bili blagodejni, so zapisali v zvezi. Spremljevalec Marjan Bogataj je poudaril, da je Camino zahteval tako fizično kot tudi psihično pripravo. "Hoja, malica, hoja, počitek, večerja in spanje so postali naš vsakodnevni ritual. A prav zadovoljstvo ob prihodu na cilj in varen prihod domov predstavljata neprecenljivo izkušnjo," je dejal.