217 kilometrov teka po Dolini smrti: 'Nobene krize, čista nirvana'

217-kilometrska tekaška preizkušnja se začne v Badwater Basinu, ki je z -85 metri najnižja točka Severne Amerike, in zaključi na višini več kot 2500 metrov ob vznožju gore Whitney. 

60-letni Ribničan Boštjan Schönlieb je eden redkih Slovencev, ki se je udeležil te elitne tekme in edini letos, še posebej pohvale vredno pa je, da to počne pri 60 letih. "Njegova vztrajnost, predanost in fizična pripravljenost so plod dolgoletnega dela, tekaške strasti in notranje discipline," so povedali njegovi prijatelji.

In ne samo to, da se je tekme udeležil, dosegel je tudi izvrsten rezultat. Končal jo je v 34 urah, 15 minutah in 49 sekundah, in s tem pristal na 31. mestu kot najboljši v svoji starostni skupini. Ko se je vrnil v Slovenijo, je v pogovoru za 24ur.com strnil svoje občutke. 

"Badwater je logična posledica vsega, kar sem delal zadnje desetletje," pravi Boštjan, ki je športno aktiven že celo življenje. Ob napornem delovniku, ki ga ima kot lastnik picerije in vsakodnevnih obremenitvah, je svoj prosti čas začel posvečati aktivnostim, ki so ga sproščale in umirjale. Najprej se je ukvarjal z gorskim kolesarstvom, potem pa ga je zaradi pomanjkanja časa pot zanesla v tek.

Pred desetimi leti se je prvič podal na ultramaraton Celje - Logarska dolina. Teh 75 kilometrov je bilo njegov prvi preizkus na daljše razdalje. Ugotovil je, da ga to osrečuje. "Želim biti zadovoljen sam pri sebi. Želim početi nekaj, kar me osrečuje. To je bil zame tek. Potem pa raziskuješ in greš vedno še en korak naprej, preizkušaš svoje meje. Vsaka izkušnja me je vlekla naprej. Bilo je več takih, ki so bile v nekem trenutku zame bolj pomembne kot Badwater, ta je samo zadnja epizoda v tej zgodbi. Ultra tekov je veliko, ni pa veliko takih, ki imajo nek svoj status, renome. Ne želim ostati v povprečju in tukaj gre za tekmo, ki odstopa od nekega povprečja. Dokler se dobro počutiš, si v dobri kondiciji in te to navdihuje oz. v tem vidiš izziv, greš v to smer," pripoveduje.

Na Badwater 135 se je prijavil že januarja in čakal, ali bo izbran, saj organizatorji vsako leto povabijo le 100 tekačev z vsega sveta. Ko je izvedel, da je sprejet, pa so stekle priprave. "Ponavadi k takšnim preizkušnjam pristopam bolj amatersko, pri tem projektu pa sem se odločil za trenerko, ki me je usmerjala in mi dajala izhodišča, kar se je na koncu izkazalo za zelo dobro potezo. Klasičnim pripravam na tek sva zaradi ekstremnih temperatur, ki spremljajo omenjeno tekmo, dodala še element vročine, torej da je bila v trening vključena tudi savna oziroma izpostavljenost višji temperaturi."

Ne strahu, do takih preizkušenj moraš imeti spoštovanje, poudari naš sogovornik. "Če te je nečesa strah, je bolje, da sploh ne greš. Ker je to v bistvu že vnaprej izgubljena zgodba. Lahko imaš spoštovanje, rešpekt do tega, kamor se podajaš, ker gre za razmere, ki jih ne poznaš in jih ne moreš doživeti nikjer drugje. Jaz grem na te stvari vedno s spoštovanjem, ampak sem prepričan vase in vem, da – če bom vse naredil prav – nima iti kaj narobe."

Pričakovanja so bila seveda velika. "Vse je novo, podaš se na pot, nisi več v Evropi, si v Ameriki in že samo priti do tja je projekt, ogromno je neke logistike ... Z ekipo smo šli en teden prej, tako da smo imeli dovolj časa za aklimatizacijo. Lepo smo se prilagodili in potem sem samo čakal na dan, ko se bo začelo. Vedno mi je najhuje tistih nekaj dni pred začetkom. Ko sem enkrat na štartu, pa se začne užitek!"

In tudi tokrat ni bilo nič drugače. Zadal si je cilj, da bo ultramaratonsko tekmo pretekel v 36 urah, kar je tudi uresničil. Občutki med celotnim tekom pa so bili fantastični, pravi Boštjan. "Kompletno tekmo sem izredno užival. Narava, ki jo tam doživljaš, je drugačna kot v Evropi. Med tekom imaš veliko časa za opazovanje in ta avtohtona narava je bila najlepši del. Zaradi nje mi je čas hitreje bežal."

Zanimivo je, da težkih trenutkov sploh ni bilo. Temperature so se gibale nekje od 35 pa do 46 stopinj Celzija, a tudi to mu ni predstavljalo težav. Skrbel je za hidracijo in hlajenje telesa, kar je pri takšnih tekih najbolj pomembno. "Ponavadi si zapomnimo lepe stvari, a tudi, če pride kakšen težek trenutek, si ga zapomniš. Tukaj pa ni bilo ničesar, kar bi izstopalo. Morda gre bolj za to, da so pri teku določeni predeli dolgočasni. Promet na primer, je moteč. Tek po dolini, kjer ni nobenega avtomobila, pa je lahko čista nirvana. Tako da se mi niti v enem trenutku ni pojavila kakšna kriza, res sem se ves čas dobro počutil," se spominja.

Prihod na cilj pravzaprav ni nič kaj pompozen, nam zaupa. "Pod vznožjem gore na 2550 metrih te počaka organizator, ki vse tekmovalce pozdravi, tam narediš intervju in se slikaš."

Seveda so ga tam pričakali tudi nekateri njegovi najbližji – sinova Blaž in Luka, prijatelj Darko in partnerka Damjana. "Konec koncev je največje zadovoljstvo, ko prideš v cilj, da lahko to deliš s svojo ekipo. Takrat se čustva sprostijo, ni več napetosti, ki je mogoče med tekmo, ker pač nikoli ne veš, kaj se lahko zgodi. Na koncu vse to popusti in prevzamejo te občutki polnosti in zadovoljstva. Tako da sem s samim tekom super zadovoljen, dal mi je tisto, po kar sem prišel in kar sem od njega pričakoval."

Po vrnitvi domov se počuti odlično, izkoristil je čas za počitek in po manj kot tednu dni že spet tekel. "V fizičnem smislu nisem imel nobenih posledic, mogoče en žulj, ampak to ni omembe vredno. Še največ težav je bilo z utrujenostjo zaradi časovnih pasov in premikov iz Evrope v ZDA in obratno."

Kaj pa načrti za naprej? Zagotovo bo našel še kakšen nov izziv. "Vsako leto si izberem eno do dve daljši prireditvi in to me zadovoljuje. Da imaš nek izziv, da se nekam podaš, nekaj poskusiš, da ne stagniraš, dokler si fizično sposoben. Nisem pa zdaj še niti razmišljal o tem. O teh stvareh se ponavadi odločam decembra ali januarja. Ampak nekaj bo zagotovo," se smeji.