360 odstotkov več urgentnih napotitev, v bolnišnici pet namesto 22 dni. 'Stanje je kritično'

A čeprav bodo mnogi otroci in mladi posledice epidemije na svojem duševnem zdravju čutili še dolgo, bi bilo za vse težave več kot narobe okriviti covid-19. "Uničili smo vse avtoritete. Toda za otroke je slabo, če nimajo nobene avtoritete. V hospitalni oskrbi imajo skoraj tri četrtine mladostnikov diagnozo 'razvijajoča se osebnostna motnja', ker se v razvoju njihove identitete pojavljajo različne motnje in zaostanki," poudarja strokovnjakinja. Te trdovratne osebnostne motnje pa so posledica družbenih sprememb.

"Celotna družbena konstelacija za otroke in mladostnike ni prav spodbudna"

Otroci in mladostniki so poleg starejših največja žrtev te epidemije, poudarja sogovornica: "Onemogočeno jim je opravljati razvojne naloge, ki pa jih lahko opravljajo le, ko so otroci oziroma najstniki. Zdaj pa v novo leto vstopajo z veliko mero anksioznosti, tudi zato, ker ne vedo, kako bo potekalo šolanje, kako bo s prostočasnimi aktivnostmi, krožki, druženjem. Številni so v karanteni, kar pomeni, da se pravzaprav spet šolajo na daljavo, in prav ta nestanovitnost slabša duševno zdravje otrok, mladostnikov in seveda tudi odraslih."

Ko govorimo o učinkih epidemije, se seveda pojavi vprašanje, kako dolgoročni bodo oziroma kako se bodo odražali, ko bodo ti otroci in mladostniki odrasli. Strokovnjakinja poudarja, da nekega splošnega zaključka o tem preprosto ni mogoče podati,  kajti vsak otrok oziroma mladostnik je drugačen. Gre za čas razvoja, ko se osebnost šele gradi, zori in se spreminja. "Veliko je odvisno od tega, kakšne osebnostne lastnosti ima ta otrok, kakšen temperament ima, kako prilagodljiv je. Zelo pomembno pa je tudi, kakšni so starši, kako se oni prilagajajo na to kritično situacijo – torej ali iz nje delajo veliko katastrofo ter svoje stiske in probleme, ki so nedvomno realni, delijo z otrokom ali mladostnikom in ga s tem še dodatno spravljajo v stisko ali pa morda ravnajo ravno nasprotno in mu povedo, da smo kot družba pred izzivom, ki ga bomo s skupnimi močmi verjetno lahko premagali."

Poleg otroka in staršev so seveda pomemben dejavnik tudi šola in sošolci, kajti za mladostnike je mnenje njihovih vrstnikov zelo pomembno: "Ali torej velja med njimi prepričanje, da se dogaja katastrofa ali vlada optimizem, da bo situacijo mogoče prebroditi." 

Zanemariti pa ne gre niti vpliva celotne družbe, a kot poudarja strokovnjakinja, ta za otroke in mladostnike trenutno ni prav spodbudna, saj smo izjemno polarizirani "Pravzaprav celotna družbena konstelacija za otroke in mladostnike ni prav spodbudna. Otroci in mladostniki, pri katerih se bodo vsi ti faktorji sešteli v 'minus', bodo po epidemiji slabše opremljeni – morda z nekaj neopravljenimi razvojnimi nalogami – kakor če epidemije ne bi bilo. Seveda bo večina kljub epidemiji ostala zdrava, ampak če jih v času epidemije samo nekaj odstotkov razvije nove duševne motnje, ki jih brez epidemije ne bi imeli, nas mora to skrbeti."

Alarmantne številke

O vplivih epidemije na duševno zdravje se govori že od njenega začetka. A podatki, ki so s tem povezani, so več kot skrb vzbujajoči – tudi zaradi dejstva, da so kapacitete strokovne pomoči pri nas omejene: "Situacija je zelo kritična, število otrok in mladostnikov, ki potrebujejo pomoč na področju duševnega zdravja, se je izrazito povečalo. Če govorimo o anksioznih stanjih, depresivnih stanjih in motnjah hranjenja, gre za tudi okoli 40-odstotno povečanje. Zelo se je povečala tudi prisotnost samomorilnih misli pri mladostnikih, tako da se pedopsihiatri soočamo z velikim pritiskom."

 V Sloveniji imamo tri centre, ki izvajajo urgentno dejavnost na področju duševnega zdravja otrok in mladostnikov in so priključeni bolnišničnim oddelkom otroške in mladostniške psihiatrije – dva v Ljubljani in enega v Mariboru. "Soočamo se s številkami, ki so videti kot tiskarska napaka. In če boste pisali številke, jih napišite z besedo. Od dvesto pa do tristo šestdeset odstotkov več urgentnih napotitev imamo, kot smo jih imeli pred epidemijo," poudarja Gregorič Kumperščakova. 

 "Vse to pa pokrivamo praktično z istim kadrom in prostori kot pred epidemijo, kar je seveda nevzdržno," dodaja. Poudari, da so jim v veliko pomoč specializanti. "Toda zaradi trenutne situacije se v tem trenutku v veliki meri soočajo samo z urgentno pedopsihiatrijo, saj zmanjkuje časa, da bi jih učili 'normalne pedopsihiatrije'. Tako da so vse to slabe rešitve, na katere ne moremo biti ponosni in ki morajo biti samo začasne." 

Prostih bolnišničnih postelj za otroke in mladostnike, ki potrebujejo psihiatrično pomoč, pravzaprav ni. "Vsi štirje bolnišnični oddelki v Sloveniji – trije v Ljubljani in eden v Mariboru – imajo neprestano polno zasedene oziroma 120- ali 130-odstotno zasedene postelje. Soočamo se s takšnim pretokom pacientov, da ob deseti uri enega odpustimo, čez 30 minut pa je na postelji že drugi. Žal imamo čakalne dobe tudi za paciente, ki bi morali biti sprejeti urgentno, a jih zaradi prostorske in kadrovske stiske nimamo kam namestiti."

Nemogoče si je zatiskati oči pred dejstvom, da vse skupaj – kljub trudu osebja – povzroča tudi slabšo oskrbo pacientov. Dovolj je pogled na podatke o ležalnih dobah. "V Enoti za otroško in mladostniško psihiatrijo, kjer delam, smo imeli v času pred covidom povprečno ležalno dobo okoli 22 dni. Nekateri mladostniki, denimo z motnjami hranjenja, so bili hospitalizirani tudi po šest mesecev, nekateri z akutnimi stiskami pa kakšen teden. Skratka, povprečno 22 dni. Ko smo gledali podatke za januar 2021, se je povprečna ležalna doba skrajšala na pet dni, kar je katastrofalno. V petih dneh ne moreš v otroški in mladostniški pedopsihiatriji niti postaviti diagnoze, saj je diagnostika zelo obsežna. Pogovarjati se je treba s starši in šolo, opraviti kliničnopsihološka testiranja, ki vzamejo čas. Tudi učinek terapije, ki jo uvajamo, je običajno viden šele čez nekaj tednov."  Oktobra 2021 je bila ležalna doba dvanajst dni, a tudi to je še vedno veliko manj kot v predkoronskem obdobju. 

Pomanjkanje kadra na vseh nivojih, tudi v 25 novih centrih. Pazite se "vojnih dobičkarjev"

Kot poudarja, so sicer z ministrstvom za zdravje naredili načrt, kako bi se lahko hospitalne kapacitete nekoliko povečale. "Univerzitetna psihiatrična klinika v Ljubljani je dobila deset novih postelj v prostorih, ki so jih preuredili. Je pa dejstvo, da so to samo prostori, ni pa kadra. Ni ne pedopsihiatrov, ne kliničnih psihologov, ne medicinskih sester, kar pomeni, da te postelje v resnici niso funkcionalne. V Mariboru smo hospitalne kapacitete povečali za 30 odstotkov. Izpraznili smo timsko sobo, kjer smo običajno imeli pogovore starši, CSD-ji in šolo, ter tja postavili tri postelje, ker je prostor dovolj velik. Seveda pa nismo dobili novega pedopsihiatra, tako da je stanje resnično kritično."

Težave so tudi na primarnem nivoju. "Pedopsihiatri v zdravstvenih domovih in centrih za duševno zdravje otrok in mladostnikov so polno zasedeni, tudi tam se daljšajo čakalne dobe, tako da smo vsi soočeni z res velikim porastom števila otrok in mladostnikov, ki potrebujejo pomoč. Ni pa to slovenska posebnost, s temi izzivi se soočajo tudi vse druge evropske države."

"Na nivoju regij se je sicer v skladu z Resolucijo o nacionalnem programu duševnega zdravja, sprejeto pred časom, vzpostavilo 25 novih centrov za duševno zdravje otrok in mladostnikov, kar je seveda dobra novica, a se tudi tam soočajo s kadrovskim primanjkljajem. Premalo je predvsem pedopsihiatrov in kliničnih psihologov. Ko pa bodo ti centri polno zaživeli – in s kadrom, kot je navedeno v predlogu – torej ko bo imel vsak center pedopsihiatra ter določeno število kliničnih psihologov in ostalih članov tima, pa se bodo razmere verjetno vendarle nekoliko normalizirale," dodaja Gregorič Kumperščakova. 

Toda številni pomoč potrebujejo zdaj. Poročila o čakalnih dobah ter pomanjkanju kapacitet in kadra jih strašijo, številni, ki bi zase ali za svojce potrebovali pomoč, jo iščejo tudi v oglasih, še posebej na družbenih omrežjih. A vsaka "vojna" ima vojne dobičkarje in vojna s covidom-19 ni nič drugačna. Poplava ljudi, ki ponujajo takšne ali drugačne oblike pomoči, je razvidna, takoj ko obiščete kakšno družbeno omrežje. Kako se znajti v tem kaosu, zlasti če iščete pomoč za otroka? "Kot rečeno, imamo v Sloveniji 25 centrov za duševno zdravje otrok in mladostnikov, ki so opremljeni s kadri, kot so socialni delavec, specialni pedagog, delovni terapevt, psiholog, nekateri imajo tudi pedopsihiatra. Tako da je najboljše, da se starši najprej obrnejo na te centre in morda tam tudi povprašajo, ali ti centri priporočajo še koga drugega. To naj bo torej torej prvi stik za informacije. Tudi na spletni strani NIJZ (Za duševno zdravje – Mira) najdejo vire pomoči in na spletni strani Združenja za otroško in mladostniško psihiatrijo. Pri iskanju pomoči zunaj tega okvira pa je nujno preveriti, kakšno formalno znanje in kakšne licence imajo ljudje, ki ponujajo pomoč. Kolikor sama poznam situacijo, pogosto nimajo licenc za delo z otroki in mladostniki. Prav tako se je dobro pozanimati pri kom, ki je z otrokom že bil pri tem ponudniku pomoči."

Dva ekstrema: prepozno po pomoč in "psihiatrizacija družbe"

Kako hitro pa pri nas poiščemo pomoč ob težavah z duševnim zdravjem? Zelo pozno, morda zelo hitro? "Pri nas pokrivamo urgentna, težka stanja, ki potrebujejo hospitalizacijo. Pravzaprav vidimo oba ekstrema. Po eni strani pridejo mnogi prepozno, denimo z že tako nizko telesno težo, ko gre za motnje hranjenja, da bi bilo že skoraj nujno parenteralno hranjenje. Ali pa v resnično slabem psihičnem stanju, ko je depresija že nekaj časa prisotna in že celo nekaj časa ne hodijo v šolo. Vsekakor bi bilo boljše, če bi ti otroci pomoč dobili prej. Na drugi strani pa je drugi ekstrem: na urgenco, v bolnišnico oziroma k pedopsihiatru prihajajo po pomoč otroci in mladostniki v stiskah, ki so normalne in bi jih morali reševati na drugih nivojih, zunaj medicine – v družini, šoli ali svetovalnici, vsekakor pa ne potrebujejo pedopsihiatrične pomoči. Na srečo se je stigma duševne stiske ali motnje močno zmanjšala, posledično pa je vedno več otrok, mladostnikov in tudi odraslih, ki poiščejo pomoč. Pojavlja pa se tudi že psihiatrizacija družbe, ko se vsako slabo počutje ali slaba ocena zdi velik problem, celo bolezen, in se išče pomoč pri pedopsihiatru, kar pa seveda tudi ni potrebno."

Koliko k situaciji pripomorejo družbena omrežja, kot je TikTok? Velika skupina njihovih uporabnikov emocionalnim oziroma duševnim stanjem pravzaprav posveča pretirano pozornost. "Pedopsihiatri smo se danes pravzaprav prisiljeni ukvarjati tudi s temi vidiki. Tudi sama od otrok in mladostnikov dobivam posnetke izzivov na TikToku. Obstaja subkultura otrok in mladostnikov, ki se po spletu spodbujajo k samopoškodovanju ali celo samomorilnemu vedenju, čeprav je to kaznivo dejanje. Toda ti mladostniki ne vedo, v kaj se spuščajo, ne zavedajo se, da ima lahko neka igra, nek izziv tudi smrtni izid, s čimer smo žal že tudi bili soočeni. A dandanes je takšne stvari nemogoče ustaviti. Medicina tega zagotovo ne more, še manj pedopsihiatrija. Mogoč bi bil le družben konsenz o tem, kako spletno ponudbo otrokom regulirati, toda prepričana sem, da bi bili tudi pri tem vprašanju znova močno polarizirani, kaj je treba narediti in kaj je že poseganje v svobodo in pravice vsakega posameznika." 

Odsotnost avtoritete in porast osebnostnih motenj

Duševno zdravje posameznika je torej nedvomno povezano s stanjem družbe, ki ji ne manjka težav. Kje začeti reševanje izzivov? "Odrasli se premalo zavedamo, da smo zgled svojim otrokom in mladostnikom. Ko odrasli rešujemo krizne situacije, se otroci od nas učijo vzorca reševanja. Če krizno situacijo rešujemo tako, da smo žaljivi in agresivni ter za nastalo situacijo krivimo druge, potem je to tudi sporočilo otrokom, kako naj rešujejo težave, ko bodo v krizi. Osebno mi je bilo težko gledati starše, ki so pred osnovnimi šolami protestirali proti nošenju mask in testiranju. Seveda imajo ti starši povsem legitimno pravico povedati, da se s tem ne strinjajo. Toda protestirati pred šolo z otrokom ob sebi ter se z učitelji pogovarjati z žaljivim in agresivnim tonom je slabo sporočilo otrokom. To bi morali izpeljati bolj zrelo, bolj odraslo. Kajti kako naj zdaj otroci, ki so bili zraven, spoštujejo učitelje ali šolo? In kako bodo ti starši ukrepali, ko se bodo ti otroci agresivno,  žaljivo in nespoštljivo obnašali do njih samih? Krivili šolo? Iskali pomoč pri pedopsihiatru?"

A strokovnjakinja poudarja, da za vse skupaj ni kriv le covid, ampak gre za odraz družbenih sprememb, ki so se začele že nekaj desetletij pred njegovim pojavom. "Uničili smo vse avtoritete. Učitelji v današnji družbi niso nobena avtoriteta več, kot družba in starši smo jim to avtoriteto vzeli. Avtoriteta nismo zdravniki ali znanstveniki, saj sta to zdaj že skoraj slabšalna izraza, avtoriteto sta izgubili tudi politika in Cerkev. Toda če otroci nimajo nobene avtoritete, je to zanje slabo. Stanje, ko ne vedo, po kom se lahko zgledujejo, komu naj si prizadevajo biti podobni in s kom se lahko pozitivno identificirajo, je slabo za njihov razvoj. Posledica pa je, da se zatekajo k najrazličnejšim vprašljivim in nekonstruktivnim načinom identifikacije. Odrasli se namreč v svetu brez avtoritete še morda znajdemo, otroci pa ne. Če morajo hoditi v šolo, pa jim nenehno govorimo, da so učitelji bedaki, ki ničesar ne vedo, da zdravniki nimajo pojma, ker so vsi podkupljeni, politiki pa so tako in tako same barabe, se znajdejo pred vprašanjem, kaj v tej družbi, v kateri morajo odrasti, sploh še deluje. Zakaj naj odrastejo, če pa ni nobenega odraslega, ki bi mu radi bili podobni? Tudi zato se čedalje pogosteje soočamo z osebnostnimi motnjami. To je okvir duševnih motenj, ki so zelo trdovratne in ki jih še pred desetimi leti ni bilo toliko, kot jih je sedaj. V hospitalni oskrbi imajo skoraj tri četrtine mladostnikov diagnozo 'razvijajoča se osebnostna motnja', to pa je delno tudi odraz družbenih sprememb, ki smo jim priča."

*Poglobljen pogovor o osebnostnih motnjah z izred. prof. . dr. Hojko Gregorič Kumperščak bomo objavili prihodnjo nedeljo.