Štirje učenci, učiteljica in kuharica – tudi to je šola

Dvojčka drugošolca Naja in Matic Vovk sta v šolo prišla prva. Oba sta že težko čakala, da znova sedeta v šolske klopi. "Pogrešal sem učiteljico. Zato, ker je tako prijazna. Dovoli nam, da se igramo in nam pomaga," nam je zaupal Matic. "Meni je bilo pa že dolgčas doma. Nisem več vedela, kaj naj počnem. Zato mi je šola všeč, ker se družimo s prijatelji," je navdušeno pripovedovala Naja.

Kmalu za dvojčkoma sta drug za drugim prvič šolski prag prestopila tudi Bor Kordež in Tilen Viharnik. O kakšni tremi ali strahu ni bilo ne duha in sluha. Nemudoma sta se pridružila Naji in Maticu pri igri, ki sta ju že nestrpno čakala. Seveda je bil zanju poseben trenutek, ko sta dobila svoji rumeni rutici – postala sta prava šolarja. "Vesel sem, da sem prvošolček in da se lahko povsod igramo. Zabavno je," je bil navdušen Tilen. Bor navdušenja ni javno razkazoval, čeprav se je vneto igral in zabaval s sošolci: "Nisem se veselil, da bom 'prvček črvček'. Mi je pa všeč, da se igramo."

Prvi dan je potekal v sproščenem in igrivem duhu

Spoznavanje niti ni bilo potrebno, saj se otroci poznajo že s pravljičnih uric, ki jih učiteljica Anica Kordež pripravlja enkrat mesečno. "Želimo, da bi ostali v domačem okolju, saj ima šola velik pomen za kraj. Žal pa nimamo organiziranega varstva. Starši so danes zaposleni do poznih ur, in ker nimamo varstva, jih vpišejo drugam, največkrat v Besnico," je problem izpostavila Kordeževa. Kljub temu organizirajo dejavnosti do 13.30 in s tem poskrbijo za najnujnejše varstvo.

Še preden so se otroci lahko predali igri, so morali prisluhniti učiteljici. S prvim dnem se namreč začne tudi uvajanje v šolski red – kdaj lahko govorijo, kdaj morajo poslušati, kdaj je čas za igro. "Ko smo pili čaj, sem jim razložila, kako se obnašamo med malico – kako pridemo v jedilnico, da si umijemo roke. Dogovorili smo se, kdo bo rediltelj. Govorili smo o osnovah – o disciplini, medsebojnih odnosih in kdo je v šoli glavni. Predstavila sem jim tudi, kako bo potekalo naše delo. Za sprostitev sem jim prebrala pravljico. Vmes smo se tudi razgibavali, saj so predvsem otroci, ki prihajajo iz vrtca, tega navajeni že od tam. Razgibavamo se tudi celo leto med poukom. Takoj ko začutimo, da je učenja preveč, malo telovadimo in gre potem lažje. V dveh mesecih nimajo več težav, da štiri ure posvetijo pouku," je pojasnila učiteljice, ki dela na tem, da bi otroci imeli šolo radi. Predvsem jih želi naučiti, da se bodo znali pogovarjati in prisluhniti eden drugemu ter da se bodo imeli v šolo lepo zgolj, če se bodo vsi potrudili. "Da se v šoli ne tepemo in smo prijazni drug z drugim – to jim povemo takoj prvi dan," se je zasmejala. Vsi namreč želijo biti glavni. "Prednost manjših skupin je, da hitreje spoznajo, da v šoli ni tako kot doma – da obstajajo samo oni, ampak da morajo upoštevati tudi druge," je poudarila Kordeževa.

'Otroci v majhnih šolah hitro pridobijo samozavest'

Opaža Kordeževa, ki v podružnični šoli v Podblici uči že 16 let. Otroci se namreč počutijo pomembne, saj imajo več možnosti, da se izkažejo. Ker jih je malo, več govorijo, saj večkrat pridejo na vrsto, da pred ostalimi opravijo določeno nalogo. "So zelo dobri govorci, kar se pozna pri nastopih. Do tretjega razreda prav vsi suvereno in samostojno nastopajo. Poleg tega se trudimo, da v vsakem poiščemo najboljše. Takoj, ko jim nekaj ne gre, povejo in skušamo to premagati. V običajnih šolah pa se dogaja, da mnogo učencev ne upa povedati, če česa ne razumejo. To sem opazila, ko sem učila razred z 28 učenci. Za mnoge sploh ne veš, kaj jim manjka oziroma na katerem področju jim ne gre. Zato jim ne moreš takoj pomagati. Pozno odkriješ, da imajo težave. Tukaj pa takoj opazim, če kdo česa ne razume," je pojasnila. Ker so vsi otroci skupaj v eni učilnici, se starejši vedno zavzamejo za mlajše in jim pomagajo. Tako se naučijo, da je sodelovanje in pomoč šibkejšemu nekaj dobrega. "Predvsem pa so majhne šole pomembne zato, ker ohranjajo povezanost s krajam in domačini. V naše dejavnosti namreč ves čas vključujemo oglede – srečujemo se s starejšimi, obiščemo kmetije. Poleg tega organiziramo prireditve, sodelujemo z društvi, ki nam vedno priskočijo na pomoč, če je treba kaj pripraviti," je povedala Kordeževa, zakaj je pomembno, da majhne šole ostanejo in se jih ne zapre.

Kako je poučevati dva ali celo tri razrede v eni učilnici?

Ko je Anica Kordež začela učiti v Podblici, ji je bilo težko na en mah učiti različne razrede. Zdaj je to postalo že nekaj običajnega. Uvodne misli so enake za vse, sicer pa pripravi naloge za vsak razred posebej. "Ravno zato postanejo hitreje samostojni, ker jih ne vodim ves čas. Na primer – zaposlim drugi razred, ker lahko delajo že sami, s prvim razredom pa rešimo nalogo v delovnem zvezku skupaj. Učenci se naučijo, da ne motijo drug drugega," je pojasnila. Imajo dve tabli. Na eni razred rešujejo naloge na glas, iz interaktivne table pa drugi razred rešuje naloge. Učenci so obrnjeni drugam, saj sta tabli na različnih koncih, zato, da čim manj motijo drug drugega. "Kako obravnavamo števila? Na tla postavimo številski trak ali pomešamo števila. Prvi razred ima števila do pet ali deset, drugi do dvajset. Ko prvi razred posluša drugega, se hkrati uči za naprej. Zato je po navadi tako, da ko pridejo v višji razred, pogosto veselo govorijo: jaz pa to že vem, jaz pa to že znam," je povedala primer Kordeževa in dodala, da se vedno trudi, da snov razlaga tiho, če drugi razred rešuje naloge.

Tudi otroci kmalu spoznajo, da hodijo v 'drugačno' šolo kot njihovi sovrstniki. "Naša šola ni navadna. Včasih nas obiščeta gospod Sandi, ki je zelo prijazen in se z njim igramo igre, ter nekdanja učiteljica Meti. Vsi jo imamo zelo radi," je bila navdušena Naja, ki ima najraje likovni pouk, predvsem barvanje. "Komaj sem že čakal drugi razred, ker sem dobil nalivnik," je hitel pripovedovati Matic, ki obožuje matematiko. Naja pa je ponosno dodala: "Zdaj imava dva nalivnika in lahko prvošolčke učiva pisati z njima. Lansko leto je bila v tretjem razredu Neža, ki je bila moja najboljša prijateljica in mi je dovolila, da sem pisala z njenim nalivnikom. Tako sem se naučila. Je čisto drugače kot z navadnim pisalom, saj si z nalivnikom takoj umažeš prste." Matic bo letos z nalivnikom pisal prvič in se tega podviga najbolj veseli. Naji pa je najbolj všeč, da jim učiteljica po malici dovoli, da gredo v telovadnico in gradijo hiške iz blazin.

Kuharica 'razvaja' svoje učence

Zinka Šolar v Podblici otrokom kuha že 25 let. Zjutraj dobijo čaj, sledi malica, nato še sadni obrok, ob 12.00 je kosilo. Jedilnik oblikuje vodja šolske prehrane, skuha pa jim Šolarjeva, ki včasih pomaga tudi v besniški šoli, saj imajo tam krepko čez 100 otrok, kuharico pa samo eno. "Učenci so izbirčni pri hrani. Zelenjava jim ne gre. Zato jim jo zmlejem z mešalnikom in potem pojedo vse. Podobno je pri juhah. Če je kremna, jo jedo, če so celi koščki zelenjave, pa ne. Tudi kus kusa in ajdove kaše ne marajo. Take hrane niso navajeni, zato je ne marajo." Opaža tudi, da če nekdo reče, da ni dobro, ne bo jedel nihče in tudi obratno – če nekdo jed pohvali, bodo z veseljem jedli vsi. A Šolarjeva razume njihove muhe in si privošči narediti tudi 'prekršek'. "Če česa res ne marajo, jim skuham kaj drugega ali pa malo kombiniram," se je zasmejala.

Sicer pa obožuje svojo delo. "Res sem zadovoljna in do tu imam blizu. Ko pridem sem, se počutim kot doma. Tudi z učiteljico se zelo dobro razumeva," je z žarom povedala Šolarjeva.

In kaj je pomanjkljivost majhne šole, nas je zanimalo? "Da se ne moremo igrati vseh igric, ker je otrok premalo," se je pošalila učiteljica Anica Kordež in dodala, da službe ne bi zamenjala za nič na svetu. "Smo kot družina," je sklenila.

Večje šole ne pogrešata niti dvojčka, niti kuharica. "Raje imam manjšo šolo, saj se v veliki vsi derejo in potem ne razumem vsega," je odločno povedala Naja, kako je bilo, ko so morali lani s sošolci nekaj dni preživeti v besniški šoli, ker je njihova učiteljica zbolela. Prvošolca Bor in Tilen pa si še nista nabrala vtisov o novi prelomnici v njunem življenju.