Pred 60 leti so pripadniki Prešernove brigade po kapitulaciji Italije zajeli približno 700 pripadnikov vaških straž, od katerih so jih približno 200, med katerimi je bilo tudi veliko ranjencev, usmrtili, druge pa so poslali v delavski bataljon ali vključili v partizanske enote. Po besedah slavnostnega govornika, predsednika Nove slovenske zaveze Antona Drobniča, govoriti o Turjaku pomeni govoriti o usodnem času slovenske zgodovine, o času, ki še traja. "Misliti in govoriti o Turjaku pred 60 leti pomeni govoriti o odločilnih političnih in vojaških dejstvih tistega časa, govoriti o bistvenih stvareh slovenske novejše zgodovine in njihovih posledicah, ki oblikujejo današnjo sedanjost. Pomeni govoriti o dokončni in nepopravljivi odločitvi slovenske skrajne levice za koristi mednarodnega komunističnega terorizma," je med drugim dejal Drobnič.
Slovesnost se je sicer začela z mašo, ki jo je vodil nekdanji beograjski nadškof Franc Perko, navzočim - po oceni organizatorjev jih je bilo okoli 1000, je v pridigi med drugim dejal. "Priznavamo to pravico oziroma občudujemo ta odpor slovenskega naroda proti okupatorju in častimo tudi partizanske žrtve. Prav tako se klanjamo, da prihaja na dan resnica o žrtvah, ki jih je zahteval od slovenskega naroda komunistični teror. Potrebna je sprava, toda sprava je mogoča samo na osnovi resnice," je po poročanju Radia Slovenije dejal Perko.
Na območje Turjaka so se leta 1943, po kapitulaciji Italije, zatekli pripadniki vaških straž, več kot 700 pa se jih je nastanilo v turjaškem gradu. Med 14. in 19. septembrom je turjaško območje obkolila Prešernova brigada in pripadnike vaških straž prisilila k predaji. Med 659 jetniki so jih partizani v Velikih Laščah, Jelendolu in na Travni gori usmrtili približno 200, predvsem ranjence, ostale pa poslali v delavski bataljon in stiški samostan ali pa vključili v partizanske enote. Turjaški grad je tedaj pogorel, je zapisano v Enciklopediji Slovenije.