Poleg Zveze slovenskih izseljencev so spominsko svečanost priredili obe osrednji politični in kulturni organizaciji Slovencev na avstrijskem Koroškem, Zveza Slovenskih organizacij in Narodni svet koroških Slovencev, Krščanska kulturna zveza in Slovenska prosvetna zveza ter slovenski Dušnopastirski urad krške škofije.
Sveto mašo je ob somaševanju številnih slovenskih duhovnikov v celovški stolnici daroval krški škof Alois Schwarz. Slednji je poudaril, "da so trpeči in izgnani naredili več, kot je mogoče s tem, da ne odpirajo starih ran". Na osrednji slovesnosti v celovškem Domu glasbe pa je predsednik Zveze slovenskih izseljencev Jože Partl zavrnil vsakršno politično kupčevanje v zameno za pravice, ki izhajajo iz 7. člena Avstrijske državne pogodbe. "Saj nismo pokvarjeni. Toliko opevani evropski pravni red je treba spoštovati. Napad na pravno državo pa končati," je poudaril Partl.
14. aprila 1942 so nacistične oblasti začele uresničevati politiko "dokončne rešitve slovenskega vprašanja na Koroškem" in ob sodelovanju domačih pomagačev izselile skoraj 300 slovenskih družin oziroma okoli 1300 oseb v taborišča v nemškem rajhu. Skupno je nacistično nasilje med koroškim Slovenci terjalo 200 mrtvih v taboriščih in zaporih, blizu 1000 ljudi v zaporih, številne padle v partizanskem uporu in množico izkoreninjenih.
Krški škof Schwarz je med spominsko mašo v celovški stolnici izpostavil, da njegova molitev velja vsem izseljencem, misli pa tudi na vse druge, ki so bili pregnani in odvedeni iz svoje domovine Koroške. Ob tem je pozval vse Korošce, naj se v odprtem in odkritem dialogu brez medsebojnih predsodkov in obračunavanj približujejo drug drugemu. Četudi je zgodovino mogoče različno interpretirati, je ni dovoljeno zatajiti, je poudaril škof Schwarz, ki je dodal, da je resničnost dogodkov treba upoštevati in jih videti znotraj njihovega lastnega konteksta.
Predsednik Zveze slovenskih izseljencev Jože Partl je na osrednji spominski prireditvi v celovškem Domu glasbe poudaril, da se ob tej priliki spominjamo koroških partizanov, ki so dali svoje življenje, da mi lahko živimo dokaj svobodno. Šli so tudi v boj, ker so tako imenovane domovinske organizacije pozabile na domovino, ko je bila uničena. Partl je orisal trpljenje izseljencev v nemških taboriščih, kot najhujše pa je izpostavil dejstvo, da Koroška pregnancev po vojni ni hotela sprejeti. Poudaril je tudi, da je Heimatbund že dolgo pripravljal izgon Slovencev. To naj bi se ob pregonu najbolj dokazalo na slovenskem Štajerskem, kjer so bile na vrhu seznama za izgon osebe, ki so že nekaj let pred tem umrle. Sedaj pa naj bi te organizacije, ki so pripravljale izgon, imele ključno besedo pri dodeljevanju pravic koroškim Slovencem. Predsednik Zveze slovenskih izseljencev je v svojem govoru dejal, da je Avstrija v zadnjem času bolj pripravljena poravnati finančno škodo. "Denar pa ne more biti vse", je menil Partl, ki je ob tem poudaril, da je zamenjava pravic, ki izhajajo iz 7. člena Avstrijske državne pogodbe nevzdržna in poniževalna. Sicer pa je predsednik Zveze slovenskih izseljencev Republiki Sloveniji zaželel še pokončno hojo v Evropo.
V imenu Društva izgnancev Slovenije je navzoče pozdravila predsednica društva Ivica Žnidaršič, ki je med drugim opozorila, da je težko razumeti in se sprijazniti z dejstvom, da v evropski zgodovini še po 60 letih izgon Slovencev ni dobil primernega in poštenega zapisa, da bi mlade generacije, ki na svojih plečih niso občutile strahot vojne in ponižujočega zatiranja, razumele tisti čas in da napak ne bi ponavljale.
Kot častni pokrovitelj je na spominski svečanosti ob 60-letnici pregnanstva in upora koroških Slovencev spregovoril predsednik parlamentarne skupščine Sveta Evrope Peter Schieder. Med drugim je opozoril, da je na avstrijskem Koroškem o pregonu Slovencev le malo znano, medtem ko se na veliko govori o brambovskem boju. Poudaril je zasluge organiziranega vojaškega upora koroških Slovencev proti nacističnemu režimu, ki je bistveno pripomoglo k podpisu Avstrijske države pogodbe. Avstrija se na pogajanjih namreč sklicevala na koroško partizanstvo kot lastni prispevek osvoboditvi. Dodal je tudi, da ni mogoče obračunavati žrtev na eni in drugi strani. Treba pa se je zavedati povodov in posledic.
