Na dvorišču ob razpadajoči stavbi so politiki potrkali na vest

Ljubljanska Drama ni le gledališče. Je prostor, kjer se desetletja lomijo pogledi na družbo, umetnost in čas, v katerem živimo. Kako si igralci, ki jih vsi poznamo in občudujemo, razlagajo takšno neodzivnost vsakokratne politike, ki ima vedno znova za posledico prazne obljube?

Zdi se, da nekako ne razumejo, ne morejo razumeti, zakaj se nič ne premakne v smeri novih prostorov SNG Drame. In v tem nerazumevanju so jih danes prišli podpret tudi številni gledalci. Ob staro stavbo Drame jih je prišlo vsaj kakih 300. Vzdušje je čudovito, nekateri so si prinesli celo svoje stole, zato so igralci pred začetkom pozvali tribuno, naj se stisne, da bodo lahko vsi gledali predstavo. Ansambel SNG Drama je namreč Cankarjevo satiro Za narodov blagor v režiji Vita Tauferja pripravil kar zunaj, med pročeljem stavbe in pločnikom. Namerno na tem koščku, simbolično, ker pogrešajo svoje prostore in so želeli predstavo pripraviti na svoji zemlji. V stavbo namreč ne smejo, izjemoma uporabljajo le en del, pa še tega le za skladišče.

705 dni po izselitvi Drame na Litostrojsko cesto so danes igralci, režiserji, vodstvo in ostali na dvorišču ob razpadajoči stavbi politiki potrkali na vest.

"Danes smo tu v prvi vrsti zato, da opozorimo nase, da opozorimo na to problematiko prenove Drame, ki stoji in propada. Ta stvar s prenovo se pravzaprav nikamor ne premika," je dejala igralka Tina Vrbnjak.

"Bojim se mogoče celo tega, da se bo ta projekt v celoti ustavil," dodaja igralec Jurij Zrnec. "Odkar smo razseljeni, smo odigrali 477 predstav za 81 tisoč obiskovalcev. Odigrali smo osemnajst gostujočih predstav in 178 različnih drugih družbenih dogodkov," pa je opozorila ravnateljica SNG Drama Ivana Djilas.

"Nikoli ni bilo denarja za to, da bi delali večje rešitve, kot so menjave oken, menjave streh, menjave elektrike, menjave vsega tega, ker se je v vseh tridesetih letih reklo: 'Čakajte, čakajte, to bo enkrat kompletna obnova.'" je poudaril nekdanji ravnatelj SNG Drama Igor Samobor.

Igor Samobor je Dramo vodil od leta 2013, a je okoli osem let kasneje, leta 2021, odstopil zaradi zapletov pri prenovi gledališča. "V teh sedmih in pol letih sem obiskal sedem različnih ministrov in to pomeni samo to, da je resnost slovenske politike na najnižji možni točki, kar se tiče kulture in gledališča pri nas," je prepričan.

Če bi s prenovo poslopja Drame začeli jutri, bi zanjo potrebovali najmanj tri leta, smo slišali danes, a ker čakajo na soglasje sosedov, gradbenega dovoljenja še nimajo na mizi.

"Veliko se jim je šlo nasproti in seveda jaz tudi razumem, da če ti živiš ob eni taki prenovi, kjer bo šlo 3 štuka v klet, da te je strah, da se bo zrušila dobesedno streha nad glavo," je izpostavila Vrbnjakova.

Gledališčniki trenutno delujejo na Litostroju, kjer pa so prostori po njihovem mnenju neprimerni in premajhni, saj imajo na voljo okrog 2 tisoč kvadratnih metrov prostora manj kot v nekdanji stavbi.

"Žal so me navadili v tej državi, da gredo te stvari pač tako, da ne morem reči, da sem blazen optimist, kar se tiče prenove. Ne vem, bi pa kakšnega pozval na kakšno odgovornost, mogoče celo kazensko, da kdo odgovarja za kakšne podpise, dogovore, ki so jih tako klasično močno in zavestno sprejemali," je kritičen Zrnec.

"Če seštejete 30 let osamosvojitve Slovenije. Vse vlade, ki so bile v Sloveniji do sedaj, so se na ta ali na drugi način dotaknile vprašanja Drame. To ni neki projekt, ki ga bo začela nova ravnateljica ali pa nova vlada. To je projekt, ki ga mi moramo dokončati," je prepričana Djilasova.

Ključno vprašanje pa je kdaj. V Drami so zbrali vso dokumentacijo, različne projekte obnove, ki so se spreminjali skozi leta, in stroške. Primerjali so tri variante, po katerih bi se v prenovljeno Dramo selili decembra 2030, maja 2033 ali leta 2044. Za najem nadomestnih prostorov bi po prvi različici, ki govori o celostni prenovi Drame na obstoječi lokaciji, plačali dobre tri milijone 600 tisoč evrov. Po varianti B, ki prenavlja obstoječo stavbo, skoraj pet milijonov in pol, po tretji, ki Dramo seli na novo lokacijo, pa prek 15 milijonov evrov in pol.

Za prvo možnost zaposleni v Drami navijajo tudi zato, ker se je projekt začel že leta 2013 in je bilo vanj vloženih veliko dela in tudi denarja: konkretno več kot dva milijona za idejni projekt biroju Bevk Perović, skoraj 350 tisočakov za recenzijo Projekta za izvedbo in približno toliko za projekt odrske opreme. Potem so tu še plitva geometrija, geomehanski monitoring, arheološke raziskave, svetovalni inženiring, že omenjeni najemi nadomestnih prostorov in pravna podpora za dogovor s stanovalci Nemške hiše. Skupaj več kot devet milijonov in 600 tisoč evrov.

Porabljenih je bilo dobrih 9 milijonov evrov, prenovljena Drama pa ostaja predvsem obljuba. Projekt, ki naj bi postal simbol kulturne prenove države, se za zdaj torej kaže predvsem kot simptom počasnih postopkov, podražitev in vprašanj brez jasnih odgovorov.

Tudi dogovor z etažnimi lastniki, brez katerega se nič ne bo zgodilo, visi v zraku. Ko smo danes govorili s prebivalci, se nihče od njih ne želi izpostavljati, priti pred našo kamero, ker kakor pravijo, nimajo nič novega za povedati. Preusmerili so nas le na njihovo spletno stran ZaDramo.si, kjer so predstavljene njihove zahteve.

Kot so zapisali, podpirajo prenovo Drame, a ščitijo svoje domove in kulturno dediščino, ki bi jo zahtevni gradbeni posegi lahko ogrozili, zato od države zahtevajo garancijo, da bo ta sanirala morebitne poškodbe na njihovih objektih, ki bi lahko nastale med gradnjo.

Kot še pišejo, zavračajo kritike, da so oni tisti, ki blokirajo prenovo, saj bi moral po njihovem mnenju investitor - to pomeni ministrstvo - pokazati, da zna izvesti tako zahteven projekt brez ogrožanja zgradb v neposredni bližini in brez poseganja v njihove pravice.

Nujen bo torej kompromis, treba bo poiskati skupne rešitve, da bodo na eni strani stanovalci Nemške hiše imeli varne domove, na drugi strani pa gledališčniki ustrezne prostore za delo in ustvarjanje. Vsi igralci in člani Drame, s katerimi smo se danes pogovarjali, se namreč sprašujejo, ali je za gledališče nacionalnega pomena, kjer se spodbujata in ohranjata jezik in kultura, res primerna lokacija sredi industrijske cone in ne v centru glavnega mesta.