8. marec: štiri ministrice, en virus in nič feministk

Ni časa za obskurnosti o ženskih pravicah v teh izrednih stanjih, če moramo iz ure v uro šteti nove kašlje, brise in smrtne žrtve virusa – teh je trenutno okoli 3.000, kar je še vedno znatno manj od 24.000 ljudi, ki vsak dan na svetu denimo umrejo zaradi lakote. In navsezadnje, kdo se bo v svetu, kjer letno zaradi femicida umre 87.000 deklic in žensk, še oklical za feministko ali feminista, če pa je enakopravnost že dosežena?

Konec zgodovine feminizma

Ko so se v 19. stoletju ženske začele boriti za svoje pravice, se jim je zdelo nujno, da svoje mesto najprej najdejo v javnem družbeno-političnem prostoru. Ker niso imele ne aktivne in ne pasivne volilne pravice, so menile, da je ravno boj za pridobitev slednje odskočna deska za osvobojeno življenje. S svojimi napori, ki so jih mnoge izmed njih plačale tudi z življenjem, so v desetletjih dosegle, da se je po svetu počasi uzakonjala ženska volilna pravica. V Jugoslaviji se je to zgodilo 11. avgusta 1945, mnogo prej kot denimo v naši večni vzornici Švici, kjer so ženske na to čakale vse do leta 1971. Ali pa v Lihtenštajnu, kjer so jo uzakonili šele 1984.

Zanimivo je, da se je slovenska politična elita, sicer tako tradicionalno razdeljena in različno obarvana, očitno od nekdaj lahko poenotila pri najbolj državotvornih temah, kar je ukinitev prepovedi vstopanja žensk v politiko takrat nedvomno bila. V predvojnih časih, ko so se pojavile prve akcije za to pravico, so se naši liberalni (in socialdemokratski) politični veljaki namreč bali, da bi slednja v praksi prinesla glasove predvsem katoliškim strankam, medtem ko so slednje menile, da morajo ženske znati še kaj drugega kot "- če bi bilo treba, volilno kroglico prav vzeti v roke". Tudi zato smo morali čakati na socializem.

Danes, ko je od začetnih bojev za volilno pravico in dejansko uzakonitvijo te pravice minilo ravno toliko časa, da se mlajšim generacijam slednja zazdi samoumevna, se družba nahaja na pomembni točki, ki bo usmerjala prihodnost ženskih generacij. Ali bomo pristali na vsiljen konec zgodovine feminizma, ki da se je končal z uzakonitvijo volilne pravice in nekaj ostalih najbolj površinskih izkazov šovinizma (zakonska uvedba enakopravnosti), kar bi pomenilo, da smo ženske s tem dosegle mejo svojih pravic in da je odgovornost za vse, kar nas še frustira in se ne da praznovati z rožami in čokolado, na nas samih? Da smo tiste, ki s trenutnim stanjem nismo zadovoljne, nič drugega kot zagrenjene feministke, ki jim še vedno očitno ne uspe, kljub kvotam, zakonom in vsesplošnem vzdušju enakosti, ki vlada pri nas?

Realnost je drugačna. Feminizem in feministične boje je treba v sedanjosti revitalizirati. Preteklost je pokazala, da je poleg strukturnih omejitev žensk enako pomembna tudi kulturna organiziranost teh struktur v družbi. V praksi čisto enostavno to pomeni sledeče: volilna pravica žensk ima omejene dosege, če z njo sovpada zloraba volilnega sistema, ki ženske postavlja v neizvoljive okvire na neizvoljivih mestih in sploh, če se nam zdi ženska na čelu politične stranke, vlade ali države anomalija, ki je manj sposobna in manj strokovna.

Kratkotrajna posilstva pod vplivom alkohola in druge olajševalne okoliščine

Četudi se ne javnost ne nova ali stara vlada v dnevih pred našim praznikom ne ukvarjajo z analizami in zavezami glede zgoraj omenjenih področij, smo bile ženske ob pregledu dogodkov doma in po svetu večkrat postavljene na nam primerno mesto. V javnosti smo se najprej veselile velike simbolne zmage žrtev spolnega nasilja in nadlegovanja v obliki obsodbe Harveyja Weinsteina, šovinističnega mogula iz Hollywooda, ki je deloval, kot da si lahko dovoli in privošči vse. Ko je žrtvam torej (končno) bilo sporočeno, da se storilcem (ne glede na njihovo politično moč in ugled) nekaj stori, da njihova prijava ni bila zaman, nas je zaskrbelo, da evropski filmski festivali v imenu umetnosti še vedno dovoljujejo in podpirajo tudi obsojene spolne napadalce, kakršen je Roman Polanski.

A vse to nas kljub vsemu ni pripravilo na novo dno slovenske zgodovine poustvarjanja žensk ne v drugorazredne, ampak v ničvredne državljanke, ko smo lahko prebrali, da sodniki pri znižanju kazni ob sodbi posilstva upoštevajo tudi različne, tako imenovane olajševalne okoliščine, kot so: kratkotrajnost trajanja posilstva; ocena, da naj posiljevalec žrtve ne bi poškodoval; ter nedopustna dikcija, da je posilstvo posledica samote "storilca, ki nima redne možnosti po realizaciji naravnih nagonov". Iz tega sledi, da moramo tej državi in družbi, za naš praznik, sporočiti, da ženske in naša telesa niso (po nikakršni naravi) namenjena zadovoljevanju spolnih nagonov, v katere same ne pristanemo! In da smo kot žrtve seksizma, šovinizma in vseh oblik nasilja vedno poškodovane, tudi če te poškodbe niso vidne na prvo oko.

Takšna dehumanizacija ženskega spola mladih punc ne uči v emancipatornost, samostojnost, odločnost, ampak jim raje kaže, naj se s svojo naravno svobodo čim prej sprijaznijo in čim bolj tiho počakajo na prvega, ki bo želel (na silo) realizirati svoje naravne nagone. Nas bo res presenetilo, če bomo v prihodnosti poleg že obstoječih olajševalnih okoliščin ljubosumja in alkoholiziranosti pri, denimo, obravnavi nasilja nad ženskami, dodali še sodno prakso običajne realizacije naravnih nagonov? In spet, kaj bomo s tem sporočali ženskam v naši družbi? Naj čakajo in upajo, naj se trudijo na vse pretege izogniti temu, da bi njihov partner začutil potrebo po realizaciji svojih naravnih nagonov moči kar skozi fizične udarce in psihične zlorabe? Naj bodo kar tiho in kimajo? Tudi zato moramo revitalizirati feminizem.

Kaj se nam obeta v dneh po 8. marcu? Vlada, v kateri bo sedele štiri ženske in virus, ki je za ženske, glede na dosedanje analize, manj usoden kot za moške. Preveč jih bo reklo, da je vse to še en dokaz naše dolgotrajne naveze s hudičem.