Kot prvi smo s kamero vstopili v odprti oddelek zapora Ljubljana, ki je nameščen zunaj večmetrske betonske ograje s številnimi videonadzornimi kamerami, v katerega bodo kmalu pred zunanjim svetom skrili obsojence in pripornike s Povšetove. Ne le tu, v vseh odprtih oddelkih slovenskih zaporov je režim precej drugačen kot pri tistih, ki kazen prestajajo za bodečimi žicami in so skrbno nadzorovani ves čas. "Selitev smo izpeljali sredi februarja in smo se zdaj že povsem privadili. Zavod ni pod ključem, obsojenci se prosto gibajo v njem, ves dan lahko odhajajo tudi na sprehod pred zavod," nam je opisala vodja Odprtega oddelka zapora Ljubljana Hermina Androjna.
Ob našem prihodu je bilo na igrišču, kjer je možnost igrati tudi košarko in mali nogomet, a nihče ni brcal žoge, morda je bilo prezgodaj, več moških. Nekaj se jih je sprehajalo, klepetalo, kakšen je v meglenem in vlažnem jutru kadil cigareto, a so se vsi kaj hitro porazgubili, ko smo začeli snemati.
Razumljivo, kajti ne glede na to, da kazen prestajajo v milejšem in prijaznejšem režimu, so to še vedno obsojenci, ki jih družba ali vsaj pretežni del nje pogosto ne gleda z razumevajočimi in še manj prijaznimi očmi. Tudi zato je njihovo ponovno vključevanje v družbo po prestani kazni, tu imam v mislih tiste, ki z grehi ne nameravajo nadaljevati, velikokrat oteženo.
V odprtem oddelku kazen prestaja trenutno 28 moških. Eden prestaja nadomestni zapor po zakonu o prekrških, pet jih je v "vikend zaporu", se pravi čez teden hodijo v službo in so doma, za vikende pa pridejo prespat v zapor, dvaindvajset pa jih kazen prestaja v zavodu. Med njimi je tudi 42-letni Ljubljančan, ki je svojo osemmesečno zaporno kazen zaradi goljufije začel prestajati na Povšetovi v Ljubljani. "Tisti dan, ko sem prestopil prag zapora, prvič v življenju, sem se dobesedno 'sesul', psihično, pravzaprav v vseh smislih. Bilo je težko, na Povšetovi nas je bilo več v sobi, nekateri v povezavi z drogo, drugi zaradi umora, bilo me je nekoliko strah. V resnici nisem nikoli zares spal, ves čas sem imel eno oko odprto," je opisal. Selitve v odprti oddelek novega zapora se je zato zelo razveselil. "Tukaj imam svojo sobo, v katero se ponoči zaklenem. Ne družim se veliko z drugimi, le tu pa tam poklepetam na sprehodu ali grem v fitnes, a prijateljev tukaj nimam, sem bolj samotarski človek," je povedal.
Čez štiri mesece ali morda malce prej bo že na svobodi in že razmišlja o tem, kaj bo sledilo. Na srečo ima službo, v kateri bo delal, in partnerko, s katero se po vrnitvi namerava poročiti. "Tako imam nekaj lepega pred seboj, v zapor se ne nameravam vrniti," je s kančkom zagrenjenosti ob nasmešku na ustih ponosno povedal. Pogovor sva opravila v sobi za obiske, v kateri so vse lesene klopi in mize izdelali obsojenci v drugih zaporih.
Veliko opreme novega zapora so izdelale ravno zaporniške roke. Lesena hiška je denimo plod obsojencev, zapornikov iz zapora na Dobu, medtem ko so ravnotežnostne kocke izdelali obsojenci v celjskem zaporu. Namenjene so igri otrok, ki pridejo v zapor obiskat svojega očeta. Prostor je zračen, takšen je tudi ves zapor. Velika okna, pogled v zunanjost ni zastrt. Z vodjo sva prehodili celotno stavbo, ki je tudi ekološko in varčno urejena. Žaluzije na oknih so se denimo, ko je vanje začelo prodirati dopoldansko sonce, avtomatično dvignile, na osenčeni strani stavbe pa so se istočasno začele spuščati. Imajo tudi talno hlajenje oziroma gretje.
V zavodu so štirje moduli, v vsakem je po 15 sob, v večini samskih, imajo tudi možnost nastanitve osebe, ki je gibalno ovirana. Vse sobe imajo tudi svojo kopalnico – WC-školjko, umivalnik in tuš, kar je glede na stari odprti oddelek, ki je bil sicer v prelepem zelenju na Igu, velik luksuz. "Tam smo imeli sobe z več posteljami, tudi po pet, in eno samo stranišče. Obsojenci so se zelo razveselili samskih sob, tako imajo tudi nekaj časa zase, za svoj mir, lahko v miru pokličejo svoje domače. Nikogar ne motijo, če smrčijo ali če zgodaj vstajajo, medtem ko kdo drug ne more spati," je Androjna opisala razmere v novem zaporu. Spodbujajo pa seveda, to ne le v tem, ampak v vseh zaporih, tudi delo zaprtih. Od čiščenja lastnih prostorov, kamor sodijo sobe in skupni prostor s čajno kuhinjo, kjer si bodo lahko skupaj ogledali tudi kakšen film ali tekmo ter si kaj skuhali. Čiščenje lastnih prostorov je obveza vsakega posameznika, ki si bo lahko svoja oblačila tudi sam opral v pralnici.
Zaprtre pa prav tako spodbujajo k delu. Naš sogovornik dela v kuhinji na Povšetovi. "Tja se zjutraj odpeljem z javnim prevozom. V kuhinji delam osem ur, potem se pa vrnem sem, v Dobrunje, prav tako z javnim prevozom. Za delo dobimo manjšo nagrado, ki ni velika, prejšnji mesec sem dobil 140 evrov. Nekaj je, za kantino, tobak, kakšno kavico," je povedal Ljubljančan. Imajo pa obsojenci, ki kazen prestajajo na tem oddelku (tudi prej v stavbi na Igu), možnost, da sodelujejo v vrtnarskem krožku, kjer pridelujejo zelenjavo, ter tudi v pilotnem projektu Medena celica. Uspešno so ga vpeljali na Igu, kjer so namestili dva panja, čebelice pa so pridno sodelovale z zaprtimi in dobili so odličen hojev med. Pri selitvi so uspešno preselili tudi čebele, ki jih nova lokacija prav nič ne moti. "Zdaj so to zares postale urbane čebele," je pripomnila Androjna in spomnila, da društvo Urbani čebelar vodi projekt, v katerem obsojence uči delati s čebelami.
Kljub milejšemu režimu prestajanja kazni in kljub temu, da se zdi, da je tistim, ki tu prestajajo kazen, svoboda nekoliko bliže, pa jih nespoštovanje pravil in kršitve (denimo nespoštovanje abstinence od drog ali alkohola, nova kazniva dejanja ob izhodih ...) lahko hitro spet peljejo v zaprti oddelek, nedaleč stran. Visoka betonska ograja, ki jo imajo, če sklonijo pogled s prelepih gora, ki jih vidijo iz svojih bivalnih enot, pred očmi, jih na to ves čas opominja. Reportažo iz novega odprtega oddelka Ljubljana v Dobrunjah pripravljamo v oddaji 24UR.
