Ninna Kozorog: Čas je, da odložim nekaj teže tega sveta

Septembra bo minilo 15 let, odkar je stopila na pot aktivne humanitarnosti, oktobra pa 11 let, odkar so s skupino prijateljev ustanovili društvo Humanitarček. "Majhno društvo, ki je želelo biti drugačno. Ki je želelo pokazati in dokazati, da je za spremembo sveta potreben le entuziazem, srčna želja in meje, v katere ne verjameš," je Ninna Kozorog zapisala na svojem Facebook profilu. 

Majhno lokalno društvo je postajalo vedno večje, Ninna pa je iz študentke postala specializantka. "Specializantka, ki je leta in leta poslušala kritiko na 'izven službeno' dejavnost," piše. Vmes je postala tudi vodja pro bono ambulante Maribor, končala tudi Fakulteto za elektrotehniko, računalništvo in informatiko Univerze v Mariboru in se izobrazila za "street medicine" certifikat. 

Na svoji poti je izgubila ljubljene osebe, in čeprav se ji je na trenutke zdelo, da bo izgubila tudi sebe, je vsako jutro vstala, saj jo je čakalo toliko in toliko Vid. "Vid, ki niso (z)mogle počakati, da pokrita čez glavo objokujem kruto usodo, ki mi je iztrgala meni drago bitje in po letih absurdnega boja še drugo," je zapisala. 

S Humanitarčkom je živela 24 ur na dan, sedem dni v tednu in 365 dni v letu. "Z njim smo preživeli begunski val, vzpostavili mednarodni dan prijaznosti, z Mrežo brezdomni do ključa Dan brezdomcev, opozarjali o nasilju nad starejšimi, vzpostavili prvega Božička za brezdomce, ki je praznoval 10 let, pa 30 dni za 30 srčnih dejanj," je naštela nekaj od številnih projektov društva. 

"Kako zmanjšati tempo? Kdo bi se lahko obrnil stran?"

Na email sporočila je odgovarjala tudi med t. i. dopusti, saj so jo sicer klicali prek drugih kanalov. Humanitarnemu delu je bila povsem predana, med drugim je čistila hiše, da se je lahko vključilo pomoč na domu. "Kot poseben dosežek si štejem celo, da sva z Jožetom sama izkopala kanalizacijo," je med drugim naštela. 

Nikoli ni znala in zmogla postaviti ločnice, kjer se bo spočila in kdo bo počakal. "Ko je pred dvema letoma moje telo prvič pokazalo, da imam tudi sama limite, smo se po mojem povratku iz bolnišnice družno odločili, da nekoliko upočasnimo tempo," se je izpovedala. Nenazadnje so prostovoljno društvo, z rednimi službami in družinami in tudi njihovi dnevi štejejo le 24 ur. 

A udarila je epidemija, dela pa je bilo spet na pretek. V največjem obsegu so imeli 3411 Vid. "Nihče od pristojnih nas ni vprašal, kako zmoremo. Samo zmogli smo. Bilo je samoumevno. Niso nam podarili jabolka navdiha, čeprav so se podeljevala kot po tekočem traku. Niso nas vprašali, če bi morda delili kakšno izkušnjo, ki bi jo sistem lahko povzel," je zapisala, prošnje pa so kar deževale. Sprejemali so jih, mimo vseh kapacitet, zmožnosti in možnosti, pravi. "Na koncu pa smo se zagovarjali zaradi 'dela na črno'."

Podporo so iskali pri sistemskih rešitvah in predlagali avtomatizacijo nekaterih sistemskih rešitev (varstveni dodatek) ter vpili s peticijami, a ostali neslišani. "Kot smo ostali neslišani pri tisoč in eni rešitvi, ki smo jo ponujali. Premalo smo in smo bili politični. Premalo radikalni. Nikoli nismo imeli 'stricev iz ozadja', smo imeli pa vas. Vsakega posebej in vse skupaj," je hvaležna. 

"Vnuk, ki je želel, da skrbimo za 92-letno babico, ker bi rad šel na potovanje"

"Ko se je zgodil klon Humanitarčka, sem na svoji koži občutila vso podlost naše družbe, v obliki, ki si je nisem predstavljala. Takrat sem prvič začutila, da moja koža ni več tako debela, kot je bila nekoč. Da mi preprosto zmanjkuje izgovorov za podlost ljudi," je zapisala in opisala zgodbe, ki so to podlost tudi dokazovale. 

Med drugim je omenila klic vnuka, ki je želel, da skrbijo za 92-letno babico, ker bi rad šel na potovanje. Odklonili so. "Čez 3 dni je nekdo 'anonimno' prijavil, da je ta ista gospa brez vode in hrane že nekaj dni. Vnuk kot uradni skrbnik je bil nedosegljiv," pripoveduje. Spominja se tudi primera, ko so jih svojci želeli najeti, da bi preuredili in sčistili hišo, ker so nameravali dati mamo v dom, hišo pa so želeli prodati. "Češ, da je to naše delo," piše. 

Delo so nanje prelagali tudi na Centru za socialno delo. "CSD-jevka mi je poslala sliko umirajočega, češ, ali se vam ne smili?, pri tem pa pozabila, da je do bolnice in dostojne smrti prišel izključno samo zato, ker smo ga našli mi. Na teritoriju, ki je daleč od Maribora," je poudarila in izpostavila, da je to le ena od nešteto zgodb. Epidemije še kar ni bilo konec, njihove Vide pa so umirale. "Prepirali smo se s pogrebnimi zavodi pa svojci, ki so se vzeli od kdo ve kod, prej pa jih leta ni bilo blizu," pravi. 

"Jaz vrat svojega srca nisem mogla zapreti"

Izšla je tudi knjiga Le Vida. "Knjiga, ki je presegla vsa moja pričakovanja. Ki ste jo lepo sprejeli," piše Kozorogova, a ko jo je vsa ponosna predala eni izmed gospa iz zgodb, jo je ta objela in rekla: "Doktorica, knjiga je lepa. Samo ti izgledaš grozno. Ne smejiš se več z učkami, kot si se vedno". 

"Takrat sem sama pri sebi začela opažati, da je Humanitarček tako zelo povezan z mojim življenjem, da sta pravzaprav eno. Da se ne morem odklopiti niti za en vikend," pravi in opisuje, da se v petek ob 14.45 nekdo iz CSD-ja spomni, da nujno potrebuje pomoč za gospo Angeliko, po mailu preda kontakte, prilepi slike in zapre vrata. "Jaz vrat svojega srca nisem mogla," pravi. 

"In ko mi je malo pred smrtjo v enem od sporočil nekdanji mentor in tisti, ki me je 'uvedel' v pro bono ambulanto, napisal: 'Nina, paziti morate na sebe. Ker če se vi ne boste, vas nihče ne bo', me je prizemljilo," pravi. Te besede je še toliko bolj potrdil boj z zahrbtno boleznijo njene velike vzornice Anite Ogulin. "Kar naenkrat je bila bolezen, tista resna, povsod okrog mene. Začela sem se zavedati smrtnosti na drugačen način," je priznala. 

Odločitev, ki je zorela od decembra 2021, je dozorela. "Čas je pravi, da odložim nekaj teže tega sveta. Čas je, da (p)ostanem Ninna. Samo Ninna. Kdaj s kakšno kolumno. Skuštrana. Razigrana. S čopičem, nahrbtnikom in kitaro. Ninna pač. Tista, ki se mora naspati. Tista, ki mora ponovno začeti verjeti ... v dobro. Do takrat pa – verjamem v vsakega od vas, da bo še namesto mene verjel v dobro ... in širil naprej tisto, kar smo vas Humiji učili vsa leta ... vsak od vas/nas je pomemben. Vsak lahko spremeni svet. Pa četudi samo ostareli sosedi. Hvala, ker ste bili del moje zgodbe. To ni zbogom, to je na svidenje. Do kdaj? Nimam pojma," je sklenila v svojem zapisu.

Kaj bo z #vidami? Projekti bodo živeli dalje

Ninna je v svojem zapisu poudarila še, da ne zapirajo vrat. Izoblikovali so mrežo, ki so jo začeli postopno izobraževati. "Ravno zaradi tega, ker smo kadrovsko podhranjeni, imamo logistiko, avtomatizacijo," je zapisala in pojasnila, da "Kraševcem predajajo Vide s Krasa, Gorenjcem iz Gorenjske" in da bo njihov načrt povsem izpolnjen do novega leta. 

"Projekt #vide živi naprej ... Kot tudi portal, na katerem smo dejansko zbrali čisto čisto vse, kar lahko iz vas naredi dobrega prostovoljca, ki lahko pomaga," je zapisala, do 1. oktobra letos pa ne morejo sprejemati novih #vid. "Tem, ki jih imamo, moramo zagotoviti za leto naprej oskrbe, stroški pa so enormni," je dodala. 

Naprej bodo živeli tudi drugi projekti, med drugim Dobrodelko, Naključna prijaznost, 30 dni za 30 srčnih dejanj ...

"Dragi naš Ninnek. Hvala za vse."

Za predanost in delo so se ji zahvalili tudi v društvu. 

"Verjetno se samo tisti, ki smo bili čisto ob tebi, zavedamo, kako veliko odrekanja je bilo potrebno, da si držala prvo linijo starostnikov toliko časa. Naredila si za milijone življenj, več kot marsikateri politik, vlada etc. Vedno boš naša 'mama', vzor in navdih. Ker takšna pač si. Ninnek, ki je želel spremeniti svet. In ga na koncu tudi je. Več tisoč starostnikom in starostnicam," je v imenu društva zapisala njena sodelavka Maja.