Že kar nekaj let Slovenci sodimo med najmanj strpne prebivalce Evrope. Kako to? Kje so vzroki za takšno, nič kaj prijazno stanje duha?
Razlogi so gotovo kompleksni. Iskati ji je treba v našem tranzicijskem obdobju. Povezani so s temi tranzicijskimi problemi, v katerih se je znašla Slovenija. Omeniti pa je treba tudi to, da se Slovenci s tem, ko smo se tako množično odločili za vstop v Evropsko unijo, nismo odločili samo za ekonomske učinke, se pravi, glede pričakovanih ekonomskih koristi, temveč smo se odločili tudi za vstop v nek odprt prostor, v katerem se bomo še veliko pogosteje in bolj množično srečevali z drugačnimi, kakor pa se danes.
V kolikšni meri nestrpnost in ksenofobijo razpihujejo aktualne razprave o izbrisanih in džamiji? Lahko rečemo, da je nestrpnost že ušla z vajeti?
Da. Zdi se že tako. Temu se je težko izogniti. Kljub temu, da ste ti dve vprašanji vsebinsko in predvsem pravno gledano zelo jasni. Kar zadeva izbrisane, je ustavno sodišče jasno odločilo za kaj gre, da je ta referendum brezpredmeten, ne glede na to, kakšen bo njegov izid, je treba upoštevati odločitev ustavnega sodišča. Kar pa zadeva džamijo, gre tukaj za s ustavo zagotoljene pravice o verski svobodi. Se pravi, o teh stvareh se na referendumu nimam kaj izrekati, so jasne. Klub temu pa nekatere politične opcije vztrajajo pri tem in vse kaže, da bolj ko se pogovarjamo o teh stvareh na takšen nestrpen način, bolj to prispeva k temu, da ta duh nestrpnosti beži iz steklenice.
Zdi se, da politika zadev ne umirja, še več, veliko nestrpnih izjav prihaja prav iz ust politikov, zakaj je temu tako?
Težko bi sodil, zakaj je tako. Politiki, ki so izbrali to pot, očitno imajo svojo politično računico. Če pa poskušamo zadeve pogledati vsebinsko, pa so te reakcije kvečjemu kontraproduktivne. Glede na to, da Slovenija res že vrsto let sodi na sam rep – po zadnjih podatkih se je po nestrpnih odnosih do vseh drugačnih, najbolj pa do tujcev, na zadnjem mestu pridružila Madžarski, – bi kot družba verjetno potrebovala nek konsenz v drugi smeri. Potrebovala bi nek obči konsenz ali program, za to,da bi se Evropski uniji pridružili ne le po ekonomskih in političnih kazalcih, s katerimi se tako radi hvalimo, ampak da bi se jedru zahodne Evrope pridružili tudi po njenem vrednostnem sistemu.
Ali bi lahko politika odločilno prispevala k temu?
Gotovo bi lahko politika lahko odločilno prispevala k temu, vsaj do neke mere. Že dosti pa bi naredila s tem, če bi odstopila od teh referendumov, ki pravno gledano očitno tudi ne bodo imeli nobenega vpliva.
