Ker je po zadnjem mobilizacijskemu govoru predsednika ZDA Georga Busha jasno, da nameravajo Združene države v najslabšem primeru Irak napasti brez pravne podlage, ki jo lahko zagotovijo le Združeni narodi, je spet v ospredju vprašanje preprečevanja morebitne naftne krize. Cena bo verjetno takoj ob prvem rožljanju z orožjem precej poskočila, nekateri pa menijo, da bi lahko zaradi podrtega tržnega ravnotežja, prišlo celo do pomanjkanja nafte. Sicer je cena nafte po Bushevem govoru padla, saj so glavni igralci na svetovnem naftnem trgu začutili, da Bush morebiti le ne bo rinil z glavo čez zid (beri Irak), saj se pritisk preostale racionalno razmišljajoče svetovne javnosti stopnjuje.
V Sloveniji za stabilnost in normalno preskrbo nafte skrbi Zavod za obvezne rezerve nafte in naftnih derivatov. Zavod je organiziran kot javna gospodarska služba, skrbi za oblikovanje ustreznih količin, skladiščenje in teritorialano razporeditev skladišč po državi.
Slovenija je prav sedaj v procesu prilagajanja naše zakonodaje evropski, kar pomeni, da šele vzpostavlja »evropski« sistem obveznih rezerv naftnih derivatov. Evropske države imajo glede na sprejete predpise rezerve, ki zadoščajo za 90 dnevno porabo nafte in naftnih derivatov. V Sloveniji naj bi imeli v tem trenutku rezerv za okoli 60 dni, to pa je tudi številka, ki smo si jo zastavili za cilj v letu 2002. Slovenija se je v pogajanjih z Evropsko unijo tudi obvezala, da bo 90 dnevne rezerve vzpostavila do konca leta 2005.
Problem oblikovanja ustreznih rezerv so seveda ustrezni skladiščni prostori. V Sloveniji na to temo občasno potekajo živahne razprave, ki so usmerjene predvsem v ustreznost posameznih lokacij in ceno takšnega skladiščenja. Slovenija je recimo konec leta 2000 podpisala sporazum z Zvezno Republiko Nemčijo na podlagi katerega lahko naš Zavod uskladišči določene količine naftnih derivatov v Nemčiji. S takšnimi pogodbami lahko Zavod izpolni obveze o zadostni rezervi naftnih derivatov. Skladiščenje rezerv v tujini pa za nekatere ne pomeni »pravih strateških rezerv«, ki jih lahko v primarnem smislu razumemo kot rezerve, ki jih neposerdno nadzoruje država, to pa lahko počne le, če jih ima na svojem ozemlju. Takšno skladiščenje v vsaj približno normalnih mednarodnih okoliščinah kratkoročno ne predstavlja nobenega problema, res pa je, da postanejo v primeru kriz večjih razsežnosti (vojne, velike naravne katastrofe ipd…) takšne rezerve sporne.
Slovenija bo verjetno, tudi v skladu z obvezami do EU, do leta 2005 oblikovala 90 dnevne rezerve na svojem ozemlju. Gradnja določenih skladišč je med drugim vključena tudi v sanacijsko prestrukturiranje Nafte Lendave.
Nenazadnje se Zavod za obvezne rezerve nafte namensko financira iz vsakega kupljenega litra bencina. V Sloveniji morajo namreč vsi, ki uvozijo ali proizvedejo več kot 25 ton naftnih derivatov, plačati 1,5 SIT na liter oz. kilogram naftnih derivatov. Proizvajalci oziroma prodajalci ta znesek prevalijo na kupce, ki dejansko financiranjo delovanje strateških rezerv naftnih derivatov. Znesek tega prispevka se je v letu 2002 povečal prav zaradi oblikovanja ustreznih rezerv.
Tudi ob napadu na Irak se nam ni potrebno bati za preskrbljenost z naftnimi derivati, Bojimo se lahko le cene, ki lahko ob kompliciranju konflikta odletijo v nebo oziroma vsaj precej čez 200 SIT za liter najbolj prodajanega neosvinčenega 95 oktanskega bencina. To pa ne bo več samo problem posameznega potrošnika, ampak širši makroekonomski problem, ki bo sive lase povzročal vsem, ki se ukvarjajo z ekonomsko politiko.
