Ali je vladavina prava res prazni označevalec?

Slovenija v poročilu ni bila izpostavljena kot država, ki ima težave z načeli pravne države, a to seveda ne pomeni, da nimamo izzivov. Dobro jih povzame dr. Petra Weingerl, ki poudarja, da "imamo težave s preganjanjem gospodarskega kriminala, težave z napadi na novinarje in kadrovsko ter finančno podhranjenostjo osrednjih pravosodnih teles in institucij".

Veliko večjo težavo na tem področju lahko zaznamo na politični ravni. Ni namreč trajalo dolgo, da je poročilo o stanju vladavine prava v državah članicah EU bilo instrumentalizirano za potrebe notranjepolitičnih bojev. Razumljivo je, da je politika v konvencionalnem pomenu razumljena kot "boj za oblast" in da ima vsaka stranka svoj "vonj, barvo in okus", a nerazumljivo je, da eno izmed temeljnih vrednot EU zreduciramo na raven vsakodnevnega političnega vprašanja.

Ali je vladavina prava res tako abstraktna, da ga uporabljamo kot praznega označevalca? In morda še pomembnejše: ali je dopustno, da se o vladavini prava pogovarjamo na enaki ravni kot denimo o nedeljskem zaprtju trgovin, dvigu minimalne plače ali pa turističnih bonih?

Zakaj vprašanje vladavine prava v teoriji ne bi smelo biti ideološko?

Ideja zgoraj izpostavljenih primerov ne gre v smeri zagovarjanja oziroma zavračanja le-teh, ampak nam služijo zgolj kot plastična ponazoritev tega, da gre za vprašanja, kjer se vnaprej pričakuje, da ne bomo imeli političnega konsenza. In prav je, da ga nimamo, saj gre za stvar ideologije in političnih programov ter samega mandata, ki smo ga politikom dali volivci.

To bi lahko zagovarjali tudi v primeru, da bi prišlo do določene evropske pobude, ki bi skušala poenotiti takšna družbeno-socialna vprašanja na ravni EU, ki so primarno v pristojnosti držav članic EU. Enostavno ne obstajata niti pravna podlaga za takšna ravnanja niti politična volja za iskanje konsenza na tako občutljivih področjih.

In potem pridemo do vprašanja vladavine prava, temeljne vrednote EU, ki je jasno zapisana in definirana tako v Pogodbi o EU in Pogodbi o delovanju EU kot v drugih pravno-zavezujočih aktih. Povedano drugače: o vladavini prava moramo govoriti kot o dorečenem "pravilu igre" oziroma kot o ustavni kategoriji. In v tem primeru vladavina prava nikakor ni prazni označevalec, saj gre za izjemno oprijemljiv koncept, ki danes ne samo, da poganja delovanje EU, ampak deluje kot eden izmed redkih temeljnih skupnih imenovalcev držav članic EU.

K temu smo namreč stremeli že vse od osamosvojitve, o tem smo se izrekali tudi na referendumu, temu smo se na koncu koncev zavezali ob vstopu v EU. Torej gre za okvir, ki je skupen vsem političnim strankam, institucijam, organom, organizacijam in nenazadnje vsem nam državljanom. In v tem smislu bi visoko stopnjo vladavine prava morali dejansko razumeti kot nacionalni interes. Na podoben način, kot denimo Hrvaška razume vprašanje arbitražnega sporazuma s Slovenijo.

Vprašanje torej ni, ali je vladavina prava "naša" ali "vaša", vprašanje je, kaj lahko kot družba še storimo, da bo vladavina prava v Sloveniji v vseh segmentih primerljiva s t. i. jedrnimi državami EU, vključno s pluralnim medijskim okoljem, učinkovitim sistemom nadzora in uravnavanja ter ustreznim protikorupcijskim okvirom, ki omogoča nemoteno delovanje pravosodnega sistema.

Kje so vstopne točke ideologije v polje vladavine prava?

Abeceda vladavine prava je kompleksna, a se jo da razložiti tudi na preprost način. Pri tem je treba poudariti, da razumevanje vladavine prava ni vezano zgolj na vprašanje pravosodnega sistema, kot si izhodiščno predstavljamo, ampak temelji (in se meri) na štirih prepletajočih se stebrih, in sicer: i) pravosodni sistem, ii) protikorupcijski okvir, iii) medijska svoboda in pluralizem, iv) institucionalni sistem nadzora in uravnavanja (checks and balances).

Zagotavljanje visoke stopnje vladavine prava torej ne pomeni, da je ta pogojena zgolj z vprašanjem imenovanja sodnikov in sodnic, temveč tudi z medijsko svobodo in pluralizmom, sistemom nadzora in uravnavanja ter protikorupcijskimi ukrepi. To je torej osnovni okvir za razumevanje kompleksnosti vladavine prava.

Na podlagi tega in izhajajoč iz poročanja držav članic Evropska komisija ocenjuje splošno stanje držav, izpostavi ključne probleme ter ponudi nek smerokaz, ki bi mu morale države slediti s ciljem krepitve vladavine prava. In na tej točki pride do vdora ideologije – če smo zgoraj utemeljevali, da vprašanja, povezana z vladavino prava, enostavno ne bi smela biti ideološka, pa to nikakor ne pomeni, da ideologija v to polje ne vstopa že relativno zgodaj.

Za to je delno kriva tudi metodologija, saj nezanemarljiv del merjenja upošteva stopnjo zaupanja med državljani v pravosodni sistem, ki je vsako leto predstavljen v izsledkih Eurobarometra. In glede na to, da je v Sloveniji leta 2020 zgolj 41 % takih, ki pravosodni sistem ocenjuje kot zelo (3 %) oziroma zmerno (39 %) dobrega, je potenciala za iskanje (ideoloških) rešitev ogromno.

Vsi odločevalci pa pozabijo na drugi – 'mehkejši' – del metodologije, ki je osredotočen na iskanje dobrih praks. Te  so namreč za vsak steber posebej jasno in vidno izpostavljene, vključno z načinom rešitve in učinki izpostavljene rešitve. Na takšen način bi odločevalci lahko prenašali primere dobrih praks in krepili vladavino prava na ravni celotne EU ter slednjo navzven delali močnejšo in enotnejšo.

A takšne rešitve navadno ne krepijo nacionalnih odločevalcev in njihove legitimnosti med lastnimi volivci, zato se ti raje osredotočajo na vsakodnevni nacionalni kontekst in iščejo rešitve, ki bi jih delale "drugačne od ostalih", enkratne in neponovljive. Tako se je denimo Poljska odločila, da bo funkcijo državnega tožilstva združila z ministrskim, zaradi česar je danes poljski pravosodni minister Zbigniew Ziobro hkrati tudi generalni državni tožilec. Enkratno in neponovljivo za vsako demokratično družbo, skratka.

Ključ za vsako resno demokracijo, ko je govora o spoštovanju vladavine prava, pa leži v medijski svobodi in delujoči civilni družbi. Obe področji namreč ob predpostavki političnega nevmešavanja pomembno prispevata k splošni družbeno-politični situaciji, cilj njunega delovanja pa bi moral biti ta, da med ljudmi krepi zaupanje v vse družbene (pod)sisteme, vključno z vladavino prava.

A predpogoj za to so strpnost, dialog in sprejemanje drugačnosti, s strani vseh deležnikov. Dokler se ne bomo znali "strinjati, da se ne strinjamo" in da je vladavina prava ena in nedeljiva, bomo v javnem prostoru še naprej izpostavljeni škodljivim praksam, ko je vladavina prava enako (ne)pomembna kot vprašanje urejanja mestnega parka in novega krožnega križišča ter zreducirana na vprašanje dnevnega političnega boja in polariziranja. Nekje je pač treba potegniti mejo politikanstva – predlagam, da jo začnemo pri vladavini prava. Na koncu dneva imamo samo eno ustavno sodišče, protikorupcijsko komisijo, družbo in državo.