Avtorica prispevka: Ana Jud
Na vprašanje zakaj ni kandidirala za LDS ali Združeno listo, s katerimi je imela tudi pogovore, Alja Brglez odgovarja: "Mogoče bi to morali vprašati njih. Lahko pa potrdim, da sem se tudi z drugimi strankami pogovarjala o kandidaturi za evropski parlament, kar pomeni, da so tudi druge stranke spoznale mojo evropsko naravnanost, evropski profil. V zadnjem letu sem se manj uveljavljala v Sloveniji, in več v Evropi, in to je verjetno za vsako stranko lahko prepričljiv argument, zakaj bi me imela na listi."
Tako Alja Brglez pojasnjuje svojo politično odločitev, njen oče Pavel Brglez, sekretar Slovenske filantropije in aktivni član stranke upokojencev, pa dodaja, da je prava izbira za katerokoli kandidatno listo.
Direktorica Inštituta za civilizacijo in kulturo se v zadnjem letu uveljavlja predvsem v Evropi, za stranko Slovenija je naša pa pravi, da je to stranka, ki je obrnjena v prihodnost, torej v Evropo, blizu pa ji je tudi po razmišljanju in programu. A tudi v Evropi ni vse cvetoče.
Domača javnost se Alje Brglez najbolj spomni kot zdaj že - dvakrat in obakrat - nekdanje direktorice vladnega urada za informiranje. Matjaž Kek, direktor vladnega urada za informiranje, jo opisuje kot izobraženo. Po njegovem mnenju se je dalo ugotoviti in videti, da je izobražena, da je intelektualka, je pa bila seveda drugič veliko bolj samozavestna, odločna, pa mogoče tudi za kanček bolj ambiciozna.
Njen oče pa jo opisuje takole: "Moja hči Alja je bila vedno izredna. Že v vrtcu je bila prizadevna, odgovorna, ves čas, vedno brezhibna in odlična."
Prvič pusti urad in nastopi kot vodja Drnovškovega kabineta, drugič jo spodnesejo Ropove kadrovske spremembe. Alja ostane razočarana in brez službe. "Jaz nisem ženska, ki ne bi nikoli jokala," še doda.
Vendar, kot trdi, zamer ne kuha. Poleg tega jo v tistem času hitro potolaži prestižno priznanje iz tujine. Svetovni gospodarski forum iz Davosa, ji - kot prvi osebi iz Slovenije - podeli naziv "svetovni voditelj za prihodnost". V zadnjih letih taisti naziv prejmeta tudi britanski premier Tony Blair in pevec skupine U2 Bono. Povezava med politiko in glasbo je torej globalna in ne samo lokalna. In če bi imela Alja Brglez svojo stranko, bi na njeni konvenciji prepeval Jan Plestenjak.
V posebnem spominu nosi Aljo Brglez njen nekdanji mož, Roman Uranjek, slikar in član skupine Irwin, ki njuno preteklost opisuje: "Najina poroka in življenje skupaj je bila zgodba, ki je bila lepa, ampak sedaj pa lahko rečem, da nama je uspela predvsem ločitev. Mislim, da sva imela ločitev tako krasno, tako lepo, da mislim o njej absolutno najboljše, kar je možno."
Sogovorniki jo ves čas opisujejo kot neverjetno ambiciozno žensko. Njena ambicioznost sicer marsikomu ni po godu, sama pa o zmagi na evropskih volitvah in nadaljnji politični karieri ne dvomi.
