'Instagram je razkazovalnik, Twitter je razjezilnik, Facebook pa je postal razdvojevalnik'

So postala družbena omrežja, predvsem Twitter, orodja politikov, ki razdvajajo narod? Aljoša Bagola odgovarja, da so. "Živimo v svetu superdražljajev. In eni od teh so ojačevalci okusov v hrani. Jaz pa družbenim omrežje pravim, da so ojačevalci fokusa. Instagram je razkazovalnik, Twitter je razjezilnik, Facebook pa je postal razdvojevalnik. Algoritmi nalašč poudarjajo določen vidik našega čustvovanja. Želijo čim več naše pozornosti in zato smo lahka tarča za politične manevre, ki jim dandanes to s pomočjo družbenih medijev zlahka uspeva," je pojasnil.

Nadalje je dejal, da je med politiki, ki družbena omrežja izkoriščajo za dosego svojih političnih ciljev, najboljši predsednik vlade Janez Janša. Zakaj? "Zato ker razume psihologijo uporabnika, na ta način, da v bistvu nekdanje dejstvo vladanja 'kruha in iger' uporablja na sodobnemu svetu prilagojen način. In jaz temu rečem 'hrupa in iger'. Se pravi, ves čas je treba ustvarjati neko centrifugo napetosti, izzivanja, provokacij."

Priča smo času, ko je Donald Trump štiri leta omogočal brezplačni spletni tečaj za marsikaterega politika, je udejstvovanje politikov na družbenih omrežjih orisal Bagola. "V bistvu, ko ameriški predsednik določi nek standard kulture komuniciranja, političnih potez, se to zdi potem sprejemljivo." Ker se politiki celo v virtualnem svetu bojujejo za pozornost. Z vulgarnimi in celo banalnimi potezami ustvarjajo ta hrup, ki je glasnejši od dejanskega, je pojasnil Bagola.

'Nismo sposobni iti globoko vase in oprostiti drugemu'

Zdi se tudi, da je Twitter postal edini komunikacijski kanal nekaterih politikov z javnostjo. To po navadi omogočajo tiskovne konference, kjer imajo novinarji tudi možnost postavljanja vprašanj, na Twitterju pa je ta komunikacija enostranska. Zgodilo se je to, je dejal Bagola, da lahko povsod prosto širiš svoje sporočilo, "ne da bi bil podvržen ključnemu načelu demokracije, da ste mediji psi čuvaji demokracije". In s tem se je zamajalo tudi zaupanje ljudi v politiko.

Zakaj pa politiki niso zmožni t. i. pravične igre ali 'fair playa'? Zakaj v družbi še vedno obstajajo delitve, če nisi z mano, si proti meni?

Bagola pojasnjuje, da so se naši možgani v preteklih 20 letih priučili drugačnega pogleda na svet. Tako, kot je to na Facebooku, če ne dobiš palca navzgor, je edino nasprotje le palec navzdol. Na svet gledamo črno-belo. Drugo težavo v Sloveniji pa vidi v povojni travmatiziranosti, ki še vedno ni rešena. Nismo sposobni iti globoko vase in oprostiti drugemu, pravi. Zato te travme predajamo iz generacije v generacijo.

Dodaja, da smo Slovenci po drugi strani kreativni, marljivi, ne znamo pa doseči nekega konsenza, pogledati vase in preučiti, kaj je dobro za državo. "Skupni cilj mora biti trden in tega ni."

'S komunikacijo bi se dalo marsikaj rešiti'

Voditelj oddaje Uroš Slak je nato orisal primer, ko je delegacija odbora Evropskega parlamenta za državljanske svoboščine bila pred kratkim na obisku v Sloveniji in preverjala stopnjo demokracije. Vodja delegacije Sophie in 't Veld je dejala, da tako žolčne razprave še ni videla in da je pri nas veliko zagrenjenosti. Zakaj? Bagola je odgovoril, da je za Slovence značilno, da vedno v ospredje postavljamo pričakovanja drugih, vedno želimo, da izpade, da je pri nas vse v redu, v resnici pa potlačimo vse, kar nas moti. In to butne ven takrat, ko je to najmanj potrebno. To je označil za magnitudo vrenja, kar poka skozi vse pore družbe, družbenih medijev, politične scene. Predlaga, da je potrebna ravno neka zdrava psihološka obravnava tega problema. Da znamo izražati svoja čustva in jih tudi sprejemati.

Ob tem se je dotaknil sovražnega govora, za katerega meni, da je treba tiste, ki ga širijo, denarno kaznovati. "Absolutno. Zdi se mi, da je danes prelaganje tuje napake neke vrste filtriranje svoje jeze. Če se z nekom ne strinjam, potem katapultiram svojo jezo, svoj srd, z žaljivim komentiranjem, s sovražnim govorom. In to se mi zdi, da mora biti kaznovano. Ne zdi se mi v redu, da se pod anonimnimi vzdevki širi sovražni govor."

Ta je bil v Sloveniji v času epidemije v porastu. Bagola ugotavlja, da je bilo v času prve karantene veliko solidarnosti med ljudmi. Znali smo stopiti skupaj, da bomo iz teh težkih časov odšli kot zmagovalci. "V stiski smo si bili pripravljeni pomagati." Nato pa je postalo jasno, da koronavirus ne bo kar tako izpuhtel. Pričele so se tudi razprave o cepivih in začele so se tudi delitve. Pojavile so se številne vrzeli v družbi, ki jih bomo težko presegli, je dejal.

K temu je pripomoglo tudi vladno komuniciranje, ki bi moralo biti bolj človeško, ugotavlja Bagola. "S komunikacijo bi se dalo marsikaj rešiti. Do tega, da se ljudje počutijo dostojanstveno, da se ne počutijo, kot da se jim žuga s prstom, da se jim odreka življenje."

Pasti družbenih omrežij

Z umikom od epidemije sta se sogovornika znova vrnila k pastem družbenih omrežij. Mladi se v tej pasti največkrat znajdejo zaradi potrebe po pripadanju, odobravanju. Toda kolateralne škode, ki ob tem nastanejo, so zelo izrazite, ugotavlja Bagola. Od samopoškodovanja, depresije do samomorilnosti. Stiske so zelo hude, zato pravi, da bi morali imeti zakone, ki bi nas ščitili pred družbenimi omrežji. Opozoril je tudi na to, da so mladi za všečke pripravljeni iti zelo daleč.

In stiske se pojavljajo v vseh obdobjih človekovega življenja. Tudi sam je šel čez težko preizkušnjo. "V mojem primeru je bilo najprej spoznanje, kako sem bil lahko šibek, da se mi je to zgodilo. To me je najbolj strašilo. Da sem izneveril sebe, družino, svoj tim v službi. Občutek sramu je še podkrepljen s krivdo. Glodalo me je, kljuvalo. Nato sem si dovolil na to gledati drugače. S pomočjo psihoterapije sem ugotovil, da nisem bil šibek, ampak sem bil predolgo premočan," pojasni. Ozrl se je tudi na svojo družino, ki mu je vseskozi stala ob strani. Ponosen sem na svojo ženo Ivo Krajnc Bagola, je dejal. "Občudujem jo v gledališču, vedno stiskam pesti zanjo, je vrhunska igralka."

Izgorelost te oropa zadovoljstva, radosti, sreče, do zadnje celice v telesu. Sledijo tesnoba, anksioznost, potem pa se moraš znova resocializirati, je občutke opisal Bagola.

Začelo se je tako, da je po vseh uspehih naenkrat obležal, ni mogel vstati iz postelje. Bil je izčrpan. Iz domače postelje je brskal po svetovnem spletu, da bi našel, kateremu od njegovih vzornikov se je že zgodilo podobno. Opazil je, da Google ob tem molči. "Duševno zdravje je v Sloveniji tabuizirano, sram nas je."  Rešitev je le, da se o tem pogovarjamo, je ugotovil. Takrat je prisegel, da ko bo dovolj okreval, bo začel o tem pisati. Najprej so bile kolumne, nato knjige. Sedaj pa tudi predavanja, na katerih ljudi opogumlja, da se je treba o duševnih stiskah pogovarjati.

Oddajo si lahko v celoti ogledate na Voyo.