Andrej Bručan o žarišču črnih koz na Kosovu: okužene so vozili tudi s konjsko vprego na vozovih, polnih sena

Bil je ukaz, po par urah je 20-članska ekipa zdravnikov in medicinskih sester že sedela na vlaku za Kosovo

Bilo je marčevsko jutro leta 1972. Na Infekcijski kliniki v Ljubljani je Andrej Bručan kot mladi zdravnik, specializant interne medicine, cepil zaposlene proti črnim kozam. Cepljenje je bilo obvezno, izbruh črnih koz se je namreč razplamtel na Kosovu in v Srbiji zaradi prepozne prepoznave virusa. Razglasili so vojno stanje, karanteno, ki je trajala dva meseca.

Prišel je poziv, se spominja Bručan, “zglasite se ob 10. uri na sekretariatu za zdravje”, kjer so nato dobili ukaz, da morajo na Kosovo pomagati pri zatiranju žarišč bolezni črnih koz tako, da bodo cepili prebivalstvo. Reagirati so morali v hipu, ob treh popoldne so že bili na vlaku proti Prištini. “Že začelo se je strašno, grozna pot je bila, trajala je vse do naslednjega jutra. V Nišu smo morali prestopiti, ker pa je bila v Srbiji že karantena, seveda ni bilo nikjer nikogar, da bi ga lahko vprašali, kam moramo.” Ko so prispeli v Prištino, so jih pričakali z avtomobili in jih odpeljali v Peč, kjer je bila v hotelu njihova baza za mesec dni.

Bručan je bil vodja 20-članske odprave zdravnikov in medicinskih sester. Vodja zato, pove, ker je takrat specializiral na Infekcijski kliniki in “so pač sklepali, da imam največ znanja.” Med izjemno priznanimi zdravniki kasneje, takrat pa seveda specializanti, so bili med drugim še Vinko Dolenc, nevrolog, Boštjan Bebler, ortoped, Marko Medvešček, diabetolog in Breda Kokalj, internistka. Takrat je bil ukaz, da “je morala vsaka specialnost dati enega zdravnika, odločili so se za specializante.” Strah nas ni bilo, se spominja Bručan, “vsaj ne nas zdravnikov, ki smo bili vsi cepljeni, ker smo bili tudi že prej v vojski”, nekaj negotovosti je bilo prisotne pri sestrah, ki vse še niso bile cepljene. “Vsem pa nam je bil tuj občutek, ker smo pač morali iti v drug svet po ukazu.”  Več od zaščitne maske takrat niso imeli, pa še te ne vedno, poudari Bručan.

Kako se je začela epidemija črnih koz leta 1972? 

Ibrahim Hoti iz Đakovice je bil premožen trgovec z žiti in želel je oditi na hadž, romanje v Meko. A še pred odhodom je moral na obvezno cepljenje. Tukaj se začne zapletati. Hoti se je namreč izjemno bal cepljenja, bal se je tudi reakcije po cepljenju, saj so se lahko pojavili blažji simptomi, ki so bili videti kot pojav bolezni. Hoti tega ni želel, zato je poslušal nasvet neznanca, ki mu je predlagal naj odide v bližnjo lekarno in kupi alkohol, s katerim bo lahko izpral cepivo takoj po prejetju ter s tem ublažil potencialne simptome. Hoti tako ni razvil popolne imunosti in se v Meki, kjer je postal hadžija, tudi okužil. Ko se je vrnil, je zbolel, dobil vročino in osip, a blažje oblike, kmalu si je namreč opomogel. Ker pa je hodil veliko naokoli in predaval o Meki, je tako kapljično razširil okužbo. Epidemija črnih koz se je tako širila od Đakovca preko Novega Pazarja v Čačak in Beograd. 

Okužilo se je 184 ljudi, 40 jih je umrlo, med njimi devet dojenčkov in tudi medicinsko osebje, ki je zdravilo obolele. Najhuje je bilo na Kosovu, kjer je zbolelo 123 ljudi, umrlo pa jih je 26. Tako so odredili obvezno cepljenje, na terenu je bilo ogromno zdravstvenih ekip, ki so cepile, po nekaterih podatkih je bilo takrat cepljenih od 18 od 22 milijonov državljanov Jugoslavije.

Do ljudi, ki so bivali v hišah za visokimi zidovi, so zdravniki in sestre s cepivi morali včasih dostopati s policijo

 V mesecu dni je slovenska odprava, ki jo je Bručan razdelil po skupinah, vsaka je dobila zemljevid s svojim teritorijem, precepila celotno Metohijo, hodili so od vasi do vasi, od hiše do hiše. Cepili so cele dneve, hoteli so namreč čimprej končati in se vrniti domov. “A vsakič, ko smo nalogo končali, so nam naložili novo”, se nasmeje Bručan. V mestih - Peć, Đakovica in Prizren, upora med ljudmi ni bilo, pravi Bručan, na podeželju pa so se težave kar vrstile. Ljudje so se bali vsega, vsakega vdora v njihova življenja.

“Situacija je bila strašljiva, dostop do ljudi je bil izjemno otežen, do njih so vodile ozke poti in visoki zidovi, zato brez spremstva policije sploh ni šlo”, pripoveduje Bručan. Na Kosovu so navade, kultura popolnoma nekaj drugega, kot v Sloveniji, čisto drug svet, poudari, od tod je po njegovem mnenju izviralo toliko težav. “Ob tem, ko smo cepili ljudi, smo naredili še popis prebivalstva, namreč v hišah je bilo veliko več ljudi, kot nam je bilo rečeno, marsikoga, predvsem dojenčke, ženske so skrivali. Večkrat smo morali vse preiskati, da smo našli še kakšnega otroka, žensko in jih cepili na silo. Mimogrede smo urejali celo hišne številke.”  

Bručan je takoj po prihodu sicer nekaj časa delal v improvizirani bolnišnici v nekem samostanu, a se kmalu pridružil kolegom na terenu. Še danes se spominja pretresljivih prizorov s črnimi kozami prekritimi bolniki in kako so okužene bolnike vozili tudi s konjskimi vpregami na vozovih polnih sena. 

Namesto plače dobili medalje

Bručan nam pove anekdoto o avtomobilu, ki jim ga je za lažje delo in prevažanje po Kosovu doniral kranjski zdravstveni dom. “Z vlakom so ga pripeljali, bili smo zelo veseli. Po končanem celodnevnem cepljenju smo ga parkirali pred hotelom v Peči in naslednje jutro smo v šoku obstali pred njim, bil je brez vseh štirih koles. Tako so nam “izkazali hvaležnost” za cepljenje”, se pošali Bručan.

To je bilo izjemno zanimivo obdobje, pripoveduje Bručan. Za mlade zdravnike je bilo vse novo, bogata izkušnja. Sami smo se mogli organizirati, znajti v tujem svetu. “Name, kot mladega zdravnika, niti 30 let nisem bil star, je to obdobje imelo velik vpliv, tudi kasneje kot izkušnja za urgenco iz vidika organizacije, tam smo se naučili marsičesa.” 

Se pa pošali, kljub temu, da smo pričakovali ob prihodu domov plačilo, se to ni zgodilo, “namesto plače smo dobili medalje”.

Janez Primožič: Cepil sem več dni skupaj, po cel dan

V Sloveniji epidemije črnih koz ni bilo, je bilo pa cepljenje obvezno. Zdravnik doc. dr. Janez Primožič, specialist pediater, upokojeni predstojnik Kliničnega oddelka za otroško kirurgijo in intenzivno terapijo, se spominja, kako se je le malo pred epidemijo črnih koz, kot mlad zdravnik zaposlil na Kirurški kliniki v Ljubljani. Pripoveduje nam, kako je potekalo cepljenje v Sloveniji.

“Na državni ravni je bilo odločeno, da je potrebno proti črnim kozam precepiti celotno prebivalstvo. Začela se je cepilna veleakcija, ki je zajela v vsej Jugoslaviji na milijone ljudi. Nas, tedaj mlade zdravnike, so določili, da smo izvajali cepljenje. Mene so določili za Kirurško kliniko, ki je imela tedaj okoli tisoč zaposlenih in cepili naj bi večino. Izvzeti so bili le tisti pri katerih smo s kratko ciljano anamnezo ugotovili, da jim neko bolezensko stanje cepljenja ne dovoljuje in seveda nosečnice. Kot se spominjam, sem cepil več dni skupaj, po cel dan. Dobil sem sobo na današnji Travmatološki kliniki in že zjutraj je na cepljenje čakala cela vrsta ljudi. To je bil čas “udarniških akcij” in tako je potekalo tudi cepljenje v celi Jugoslaviji. Nekateri kolegi iz Slovenije pa so bili poslani, da opravljajo cepljenje prebivalstva na Kosovu.”

Na posnetkih lahko vidite tudi cepljenje v Ljubljani, na Miklošičevi ulici.

Primožič se spominja, da nasprotovanja cepljenju ni bilo, ljudje so sodelovali, “saj je bil strah pred črnimi kozami velik in so zaupali zdravstvu. Na voljo pa je bilo cepljenje. Vsakdo si je mislil – bolje, da se grem cepit, kot da zbolim. Kjer sem cepil - na Kirurški kliniki, ni bilo prav nobenih težav, nasprotovanj ali slabe volje.”

Primerjava med epidemijama danes in 48 let nazaj: covid-19 : črne koze

Bručan vidi podobnost med epidemijama. Prepričan je, da sta bili obe zamolčani predolgo časa. Če bi o bolezni takoj obvestili pristojne in javnost, tako na Kosovu in v Srbiji pred skoraj petimi desetletji, ki je bila zamolčana vsaj dva tedna, takšnih razsežnosti bolezni gotovo ne bi bilo, trdi in dodaja, po nekaterih podatkih je bilo zamolčanje nastanka epidemije na Kitajskem še veliko daljše. Razlika je za zdaj tudi v precepljenosti, takrat je še obstajala določena precepljenost proti črnim kozam, cepiva za covid pa še ni.

“Gotovo to cepljenje, ko bodo odkrili varno in preizkušeno cepivo, ne bo obvezno, kot je bilo pri črnih kozah, a sem prepričan, da se bodo ljudje v zadostnem številu cepili in se bo tako razvila tudi zadostna imunost prebivalstva.”

Če pri cepljenju proti črnim kozam ni bilo nobenega odpora, pa je Primožič prepričan, da bo v  primeru covida-19, ko bodo cepivo tudi razvili “bolj zapleteno, ljudje se poslužujejo spleta in iščejo različne vire glede cepljenja, tudi vprašljive, razpoloženje utegne biti precej drugačno. Na koncu verjamem, da bodo cepljenju naklonjeni. Saj drugega orožja kot je cepljenje proti koronavirusu ne bomo imeli."