Težave Anje Križmančič so se začele pred desetimi leti, ko je bila stara zgolj 13 let: "Začela sem se tuširati v kopalkah, ker sem bila prepričana, da je nekdo vedno zraven mene ali da me nekdo gleda. Na primer, da me gleda skozi ogledalo." Starši so jo peljali k psihologu, stanje se je za nekaj časa nekoliko umirilo. Do smrti strica, ko so se pojavili hujši simptomi. "Da mi CIA prisluškuje, da me zasledujejo. Nisem mogla voziti avta, ker sem bila prepričana, da se bo zgodila ali prometna nesreča ali pa me bodo ustavili policisti." Doma je nenehno gledala skozi okno, če je kdo pred hišo. "Ker sem mislila, da bo prišel nekdo do mene in mi naredil nekaj hudega."
Večkrat je skušala storiti samomor, pristala v psihiatrični bolnišnici. Tri leta je trajalo, da so ji diagnosticirali shizoafektivno motnjo. Gre za kombinacijo dveh težkih psihiatričnih bolezni, shizofrenije in bipolarne motnje, razlaga klinični psiholog Tristan Rigler: "Pri prvi so značilne kronične težave z doživljanjem stvarnosti oziroma realnosti, kar spremljajo običajno ali halucinacije ali blodnje." Anjine halucinacije so denimo vedno enake. Kot pravi, vidi mačke: "Recimo, en primer je, da sem videla mačko in sva se dve minuti gledali. Potem je ta mačka samo izpuhtela pred mojimi očmi. Slika je res resnična. Potem pa, ko pogledam stran, pa spet pogledam in vidim, da mačke ni več, se začudim." Ves čas pa sliši tudi glasbo. "Zjutraj, ko se zbudim, je glasba najbolj glasna. In potem se ta glasba ves čas ponavlja. To je, kot da bi se ti ves čas pela pesem, ampak meni se nikoli ne ustavi."
Pri bipolarni motnji pa gre za velika nihanja v razpoloženju, nadaljuje Rigler. Od depresivnih epizod, ko je posameznik brez energije, volje, žalosten, samomorilen. "Potem pa to lahko zaniha v drug ekstrem, ki je nasprotje od depresivnosti in to je manija. Takrat je pa posameznik vzhičen, poln energije, tudi premalo spi, najpogosteje je impulziven, iracionalen v svojih odločitvah in vedenju." In prav teh epizod se Anja najbolj boji. Ker to, kot pravi, ni ona. Doživela jo je enkrat, trajala je skoraj en mesec. "Nisem nič spala par dni, nisem jedla par dni, počela sem razne stvari, ki jih drugače ne bi, sebe sem spravljala v nevarnost. Milijon enih hobijev sem se lotila, dobrih in slabih."
Duševne motnje imajo lahko genetsko podlago, lahko pa nastopijo zaradi nekega stresnega dogodka, pravi Rigler. Shizoafektivna motnja je sicer redka. "Prevalence so nekje do enega odstotka. Moramo pa vedeti, da se diagnostični postopki izboljšujejo, naše znanje o bolezni se izboljšuje, zato bo lahko prišlo do drugačnih rezultatov v prihodnosti." Anja o svojih izkušnjah govori, ker je to zanjo neke vrste terapija. Bi pa s tem rada pomagala tudi drugim. "Meni se to zdi zelo pomembno, ker ko sem jaz najbolj trpela, ni bilo nikogar, ki bi govoril o tem. Če ne bomo govorili o tem, ne bomo nikoli prišli do te točke, da bo to del naše družbe."
Nekatere prijatelje je sicer zato izgubila, je pa dobila tudi veliko pozitivnih odzivov, spoznala nove ljudi, dobila nove priložnosti. Brez podpore družine, psihiatrične in psihoterapevtske pomoči ter zdravil, ki krotijo simptome, pa bi, zaključuje, breme bolezni težko zmogla.
