Antijanšizem kot politična platforma

V demokracijah obstaja problem, ki ni značilen samo za Slovenijo. Ta problem izvira iz dejstva, da stranke levega političnega spektra ne morejo razumeti, da so za družbeni razvoj nujno potrebne delitve, in ne preseganje razlik. V politiki to pomeni, da moramo imeti stranke in vlade z jasnim ideološkim predznakom, temelječih na prepričanjih, v katere verjamejo. Namesto tega leve stranke pripravljajo alternativni program za prihodnost na tak način, da nenehno poskušajo dokazati, kako znajo narediti isto kot desnica. Na primer, socialdemokratske stranke v Evropi vztrajajo na zadovoljitvi potreb ljudi, ki plačujejo račune za gospodarsko krizo iz leta 2008, po drugi strani pa vztrajajo na potrditvi istega ekonomskega modela, ki je to krizo ustvaril.

Podoben problem imajo tudi liberalne stranke, ki v duhu ohranjanja socialnih pravic ne razumejo ključnega problema v obstoječem ekonomskem modelu. Liberalne stranke, v zgodovinskem kontekstu, pozabljajo, da družbena situacija in položaj človeka v njej nista odvisna od političnih potez, ampak izključno od ideoloških imaginarijev o tem, kako razumemo svetovno ureditev in prave vrednote. V Slovenskem političnem prostoru takšno pozicijo predstavlja stranka Levica, ki za zdaj zavestno ostaja zunaj glavnega toka politike. Vstop v vlado bi to stranko najbrž predstavilo pred dilemo, ki jo je pred leti imel njihov ideološki prijatelj in vodja grške Syrize, Aleksis Cipras: podreditev mednarodni finančni oligarhiji v zameno za politično preživetje ali medijski linč in sotonizacija ideje o demokratičnem socializmu.

Medtem ko opozicija razmišlja o alternativnem programu za prihodnost, desna koalicija, pod vodstvom Janeza Janše, deluje na razgradnji državnih institucij in vzpostavitvi vzporednega institucionalnega sistema, preko katerega bi lahko uresničil svojo idejo o drugi republiki. V središče politične komunikacije stranke SDS in njenih PR agencij, ki se prodajajo kot "mediji v službi resnice", Janez Janša osebno, iz dneva v dan postavlja teme pomembne za mobilizacijo njegovih podpornikov. Predvsem kot dominanten diskurz v družbi ponuja sebe v vlogi žrtve za Slovenijo, v kateri ga nevidne strukture globoke države nenehno ovirajo. Pošiljajo ga v zapor, grozijo mu s smrtjo, kradejo volitve, šikanirajo njegov lik in delo in to na javni RTV. Potem so tukaj ministri in državni sekretarji iz kvote SDS, ki sebe vidijo, tako kot se njihov šef, kot drugorazredne državljane, ki so nenehno, v duhu zarote privilegiranega razreda, neopravičeno sankcionirani s strani zakonov.

Dodati je treba še primitivne rasiste, homofobe in druge lunatike, ki jim stranka SDS zagotavlja medijski prostor, v katerem se dotaknejo vsakega nasprotnika politične platforme janšizma. Ti obračunavajo z opozicijskimi politiki, novinarji, intelektualci in celo navadnimi državljani, ki si drznejo biti kritični do vlade in janšističnega kulta. V igri so tudi zgrešeni novinarji, konformistični ekonomisti, davčni mešetarji in raznorazni čarodeji, branitelji Zahodne civilizacije in krščanskih vrednot, številni interpreti delovanja globoke države, pa tudi samooklicani politični analitiki, ki z gostovanjem v studiu, ali s krajšo kolumno, dajejo legitimnost medijem stranke SDS. Ne pozabimo še na pravnike in zgodovinarje, ki zgroženi nad vašim nepoznavanjem zgodovine tarnajo na dejstvih, in ko nekoga javno etiketirate za fašista, ločijo od ideologije, ki je dominirala v tridesetih in štiridesetih letih prejšnjega stoletja. Da ne govorimo o spreminjanju antifašistične preteklosti in pisanju alternativne zgodovine, v kateri so narodni heroji posamezniki slikani s fašisti.

Monopol politične moči, po zagotovilu treh koalicijskih partneric, stranki SDS in njenem predsedniku omogoča politično instrumentalizacijo vseh pomembnih družbenih institucij, od policije preko sodišč pa vse do medijev. Uničujejo jih tako sistemsko (zakonodaja) kot kadrovsko. Prepričani v svojo zgodovinsko misijo dokončnega obračuna z agenturo globoke države, kritizirajo z nestrpnostjo in sovražnim govorom.

Kot vidimo, gre za politično platformo, ki ima jasen cilj. Janšizem v tej obliki predstavlja antipod humanističnim principom. Temelji na nacionalizmu, kot ideologiji banalnosti (Kiš), katere nesmisel se lahko izmeri s stopnjo nesmisla njenih asociacij. Najboljši primer tega je letošnja proslava ob dnevu državnosti, izpeljana na že znan način, v organizaciji podkapacitiranih posameznikov, ki so nam državljanov vsiljevali svoj glasbeni in kulturni okus. Vse je relativno. Kot da ne obstajajo splošno sprejete vrednote, etične in estetične.

Počasi, ampak zanesljivo tonemo v živo blato, iz katerega se bo vedno težje rešiti. Opozicija, takšna kot je, bi se zato morala dokončno zresniti. Sedaj ni časa za debatiranje o postmaterialnih vrednotah, ekologiji in usodi planeta. Potrebujemo jasno politično platformo, ki bo obsodila janšizem in vse prakse te ideologije ter bo iz dneva v dan spreminjala strukturo slovenske države in družbe. Potrebujemo antijanšizem kot politično platformo!

Občasno sestankovanje opozicijskega bloka ni dovolj. Spravni diskurz predsednika države prav tako ni prava pot. Treba je postaviti politično platformo kategoričnega zavračanja vsega, kar prihaja s strani stranke SDS in njenih satelitov. Tistemu, ki mu bo to najbolj uspelo, se bo profiliral med aproksimativno sorodnimi strankami kot lider in nosilec sprememb na naslednjih parlamentarnih volitvah.

Zato je ne samo dobro, ampak nujno nenehno izpostavljati vse, kar janšizem je. In janšizem je vsako delovanje posameznika ali organiziranih skupin, ki brez objektivnih kriterijev in zakonske podlage prevzemajo stvari v svoje roke. Vdane v usodo, ostale stranke v koaliciji očitno niti ne razmišljajo o tem, kaj vse je narobe s politiko vlade, točneje s politiko stranke SDS. DeSUS je pred izzivom resne transformacije, SMC in NSi pa potisnjeni na margine vladnega odločanja, brez jasne vizije, tavata stisnjeni in izgubljeni med soočenimi ideologijami. Zato je treba vse upe usmeriti v opozicijo, parlamentarno in tisto rojeno iz civilne družbe, ki vsak petek poziva k definiranju politične alternative janšizmu. 

Če si v Slovenji želimo konec te slepe politike, bo treba vse moči podrediti temu cilju. Sicer bomo posledice te politike še dolgo plačevali z zastrupljanjem družbe in pomikanjem v smeri periferne Evrope, v kateri dominirajo Janezovi prijatelji z Bleda: Orban, Babiš, Morawiecki in Vučić. Periferne Evrope, ki nudi zatočišče, v katerem se janšisti še naprej lahko vedejo, tako kot se vedejo.