Zveza Nato se je glede napada na Irak znašla v veliki krizi. Je to začetek njegovega konca?
Najhujšo krizo je Nato preživel pred približno štiridesetimi leti. Tedaj se je zadeva končala tako, da so vodstvene organe Nata izselili iz Francije v Belgijo ter je Francija izstopila iz vojaškega dela Nata. Tokrat se ne bo zgodilo nič takšnega. Prepričan sem, da bo prišlo do dogovora o obrambnih ukrepih v prid ene izmed članic – torej Turčije. Razprtija pa bo vsekakor imela daljnosežne posledice za Nato. To je nedvomno. Verjetno se bo zmanjšal interes ZDA za Nato, najverjetneje pa se bo zmanjšal tudi delež in prispevek ZDA znotraj Nata. Danes je Natu podrejenih samo devet odstotkov oboroženih sil ZDA, nekoč v prihodnosti pa jih bo še manj. Zelo možno je tudi, da bo čez nekaj časa prišlo tudi do imenovanja prvega Evropejca za vrhovnega poveljnika zavezniških sil v Evropi. In tako dalje. Tako, da bo Nato na nek način postal bolj evropski. To pa tako ali tako postaja tudi z vključevanjem novih evropskih držav v njegovo sestavo.
Posledično je vprašljiva tudi skupna zunanja in varnostna politika Evropske unije. Kaj to pomeni za razmerje med Evropsko unijo in Natom?
Skupna zunanja in varnostna politika EU je bila razglašena pred desetimi leti. Zdaj vidimo, da, ko gre za pomembna vprašanja, skupne zunanje in varnostne politike dejansko ni. Če je ni po desetih letih lahko računamo, da bo za skupno obrambno politiko EU potrebovala še dodatnih nekaj desetletij. To pomeni, da, če bo do tega sploh prišlo, bo 'evropeizirani' Nato edina učinkovita varnostna obrambna organizacija v našem prostoru. To pa ima posledice tudi za našo državo.
Tudi Slovenija je zdaj v precepu. Na katero stran naj se postavi, da bodo posledice te odločitve čim manj boleče za njeno prihodnost?
Potrebujemo dobre odnose z vsemi temi državami: ZDA, Nemčijo, Francijo, Rusijo. V takih primerih je najbolje podati nekonstruktiven predlog, ki ne bi izgledal kot prilizovanje ali podpora katerikoli izmed teh strani. To večkrat ni lahko najti, toda mislim, da je to najboljša drža – torej načelna drža v podporo sklepom Varnostnega sveta ZN. Sicer nismo člani tistih organov, kjer se o teh stvareh odloča - ne v Natu, ne v EU in ne v Varnostnem svetu ZN - torej je treba počakati na sklepe teh organov in potem podpreti konstruktivno, miroljubno politiko tudi v odnosu do tistega dela sveta, ki je zunaj našega evro-atlantskega prostora.
