'Ne bi bil dober astronavt, če si ne bi želel v vesolje. Bi bilo pa smešno'

Slovenijo sta minuli teden obiskala dva madžarska astronavta, ki sta predstavila madžarski astronavtski program Hunor ter vrnitev Madžarske v vesolje po 45 letih. 36-letni Gyula Cserenyi sicer ni bil astronavt, ki je poletel v vesolje, temveč je treniral kot rezervni astronavt, ki bi ob morebitnih zapletih na misiji Ax-4 zamenjal dve leti mlajšega Tiborja Kapuja. Večino treningov in usposabljanj je tako opravil skupaj s Kapujem, ki ga je med misijo tudi podrobno spremljal z Zemlje.

Z njim smo se pogovarjali o treningih in pripravah za misijo, želji po obisku vesolja, raziskavah in prihodnosti vesoljskega sektorja, pa tudi o novi vesoljski tekmi, ki se bije predvsem med ZDA in Kitajsko.

Pri tej specifični misiji sem imel vlogo rezervnega astronavta za Tiborja. Torej sem se usposabljal za to specifično vlogo. Trenutno zame ali Tiborja ni določena nobena nadaljnja misija. Čakava torej na novo nalogo, a ob tem še naprej trenirava in ohranjava formo, da ostajava pripravljena za nove letalske polete. A čeprav imam vsa usposabljanja že opravljena, pa jih bom moral, ko dobim novo misijo, ponoviti s posadko, ki bo na tej specifični misiji. Na vesoljski misiji moraš namreč vedno razmišljati o posadki in o povezanosti med posadko, saj morajo njeni člani drug drugemu zaupati. Med misijo namreč živijo skupaj v zelo majhnem okolju, zaprtem okolju. Zato je pomembno, da so si med seboj bolj kot družina, ne pa tujci.

Večino usposabljanj sem opravil skupaj s Tiborjem, kar pomeni, da sva bila za osnovno usposabljanje na Madžarskem izbrana skupaj. Za tem sva začela z osnovnim usposabljanjem, med katerim je še vedno potekal izbor za usposabljanje za misijo Axiom-4, ki sva ga prav tako prestala. Takrat sva odšla v Houston in začela z usposabljanjem za misijo. Usposabljala sva se z Naso, SpaceX, Axiom Space.

Moje usposabljanje se torej od Tiborjevega razlikuje praktično le v dveh vidikih. Zaradi omejene zmogljivosti SpaceX simulatorja rezervni astronavti nismo trenirali v njem. Poznam torej teorijo uporabe gonilnika SpaceX, vendar nisem sedel na simulacijah, ker so to res dolgi in polni dnevi simulacij. Imam pa z vidika operacij misije - z vidika zemeljske podpore, nekaj koristnega usposabljanja od Evropske vesoljske agencije (ESA). Tukaj se naša usposabljanja razlikujejo, vsa druga usposabljanja, vsa osnovna usposabljanja, osnovni predmeti, usposabljanja za preživetje, akrobatska usposabljanja, usposabljanja za izolacijo, višinske komore in centrifugo itd. pa so enaka.

No, ne bi bil dober astronavt, če ne bi želel iti v vesolje. Bi bilo pa smešno. (smeh)

Če bi lahko izbiral, bi rad šel na Luno, na srednje dolgo misijo. Ne bi šel torej na polletno misijo in tudi sicer menim, da misije na Luno ne bodo trajale pol leta, ker je sevanje tam veliko večje kot na Zemlji. Morda mesečne rotacije med astronavti. Da bi lahko na Luni preživel en mesec, bi bilo res neverjetno. Seveda to trenutno ni realno, ampak kdo ve? Se pa veselim še enega dela poleta v vesolje. Ko je bil Tibor v vesolju in sva uspela komunicirati prek Teamsov - neposredne komunikacije sicer zaradi predpisov Nase ni bilo veliko - mi je v nekem trenutku s tablico odplaval v kupolo in mi pokazal Zemljo. Še zdaj imam kurjo polt. Videl sem že nešteto fotografij Zemlje, posnetih z vesoljske postaje, ampak videti Zemljo v živo prek tablice prijatelja je bilo nekaj neverjetnega. Zato si želim to videti na lastne oči - Zemljo od zunaj. Če bom doživel to, bo več to več kot dovolj.

Nisem prepričan. Sem precej pragmatičen in prizemljen človek, zato nisem prepričan, da bi to prineslo neko večjo spremembo v mojem življenju. Zagotovo bi bil to na nek način preobrat v življenju, vendar pa najbrž ne bi toliko vplival name osebno. A prepričan sem, da bi bilo vseeno veliko - videti ta planet, na katerem živijo vsi, ki jih poznamo, vsi ljudje, ki na njem živijo zdaj in ki so tam živeli v preteklosti. To je nekaj, kar bi bilo vredno videti in si zapomniti. Prepričan sem, da bo neverjetno.

Ne bi rekel ravno, da me je strah. Sem namreč precej optimistična oseba, zaradi česar me imajo nekateri za naivnega. Ampak vseeno verjamem, da bomo našli rešitev ali vsaj da prihodnost ne bo tako grozna. Imamo sicer veliko težav, ki jih moramo rešiti, in vidim, da morajo biti ljudje previdni glede korakov v prihodnosti. Trenutno živimo v času s toliko priložnostmi za vse - vesoljsko gospodarstvo, vesoljska tehnologija, vesoljske raziskave ... Rekel bi, da smo trenutno na točki nove tehnološke revolucije. Zaradi tega živimo v najbolj neverjetnem času, saj se vse zelo hitro širi. Moramo pa biti pri tej širitvi previdni, da ne uničimo svoje prihodnosti. Obstaja veliko ovir, na katere moramo biti pozorni, a optimističen sem, da jih lahko premagamo.

Preprosto se doslej ni splačalo ponovno pošiljati ljudi tako daleč v vesolje, Madžarska pa je prav tako imela druge težave. Leta 1980 je v vesolje poletel prvi madžarski astronavt Bertalan Farkas, nato pa se je po letu 1989 s padcem Sovjetske zveze in programa Roscosmos zgodila velika sprememba. ZDA in Rusi so se usmerili v Mednarodno vesoljsko postajo (ISS) in tovrstni poleti so postali za manjše države nedostopni. Prav tako smo morali takrat reševati druge večje težave. To so bili drugačni časi, priložnosti pa so se odprle šele kasneje s komercializacijo vesoljskih poletov, ko so ti postali cenejši in lažje dostopni tudi za manjše države. Zdaj namreč ne potrebujemo celotne misije s štirimi astronavti, potrebujemo le enega astronavta ter priključitev drugih držav. Takšna sodelovanja olajšajo stvari manjšim državam, kot sta Madžarska in Slovenija, ki tega ne moremo storiti sami. Čeprav je torej od prvega poleta v vesolje minilo že 46 let, menim, da je Madžarska zdaj v dobrem položaju za nov začetek. Pomembno pa je, da ohranimo ta zagon in ga nadaljujemo.

In zakaj se je torej tudi misija Artemis 2 zgodila zdaj? Ker se v zadnjih 50 letih ni splačalo vedno znova leteti na Luno. Program Mercury je dokazal, da lahko ljudje preživijo v vesolju, program Gemini, da lahko v njem manevriramo in da smo lahko tam dlje časa, program Apollo pa je dokazal, da lahko pristanemo na Luni. Naslednji korak ni bilo ugotoviti, ali lahko ljudje živimo na Luni. To je še daleč v prihodnosti. Morali pa smo dokazati, da lahko dlje časa ostanemo v nizki Zemljini orbiti. In to se je zgodilo z Mednarodno vesoljsko postajo. ISS je zdaj naseljena že 26 let - 26 zaporednih let smo bili ljudje prisotni v nizki Zemljini orbiti in dokazali smo, da lahko živimo v vesolju. Zdaj se lahko vrnemo na Luno, kjer lahko zgradimo dolgoročno bazo. Ob tem se je veliko stvari spremenilo tudi s tehničnega vidika, zgodil se je velik tehnološki napredek. Zdaj bomo poskrbeli, da se bo ta pot splačala. Proti Luni se torej vračamo, ker se zdaj to splača.

To je nekakšna vesoljska tekma. Vidimo, da ne gre kot boj med Sovjetsko zvezo in ZDA, temveč med Kitajsko in ZDA. Vendar tokrat ne bo enako kot s Sovjetsko zvezo. ZDA so namreč takrat vesoljsko tekmo uporabljale za destabilizacijo s finančnega vidika, saj so lahko v vesoljske programe vložile neverjetno ogromno količino denarja. Med programom Apollo so Združene države za Naso namenile pet odstotkov svojega BDP. Zdaj namenijo manj kot pol odstotka ali celo manj. Zagotovo bodo nekateri egi prizadeti - v primeru zmage ene ali druge strani. Toda tokrat jih "poraz" v tej tekmi ne bo ustavil. Luna je ogromna in čeprav bo na neki točki nekdo prvi postavil bazo, bodo svojo bazo kasneje zgradili tudi drugi tekmeci. Prepričan sem, da bo na neki točki prišlo do sodelovanja. Vem, da je mednarodna skupnost Kitajsko izpustila z ISS. Resnično upam, da se na Luni ne bo zgodilo enako, saj so kitajski inženirji neverjetni v tem, kar počnejo, in od njih se lahko veliko naučimo. Za vse nas bo koristno, če bomo sodelovali. Pri vesolju je zelo pomembno prav sodelovanje in kooperativnost. A tudi če se sodelovanje ne bo zgodilo, je tam še vedno ogromen kos zemlje. Našli bodo način za sobivanje. Tam je ogromno virov, edino, na kar pri tem raziskovanju vesolja ne smejo pozabiti, je, kako pomembna je trajnost. Da ne pozabijo na vesoljske odpadke, ki jih ustvarjajo, oz. da ne razstrelijo radioaktivnega reaktorja. Toliko stvari gre lahko narobe, kar bi bilo katastrofalno za življenje na Zemlji. V tem smislu bi morali biti odgovorni pri raziskovanju vesolja.

Menim, da se je Evropa počutila udobno, ker ima ob sebi ZDA. Toda Esa sama po sebi je neverjetna organizacija, ki daje priložnost za sodelovanje tudi manjšim državam, kot smo mi. Vem, da Madžarska pri sodelovanju z Eso ni bila najboljša, a upam, da se bo to v prihodnje popravilo. Majhnim državam zato ni treba graditi lastnih raket, ne potrebujemo lastnega izstrelitvenega sistema ali ploščadi. Dovolj je, da delamo na eni ali nekaj manjših nišah, v katerih smo najboljši. Prav tako ni treba graditi velikih strojev, saj obstajajo drugi, ki razvijajo neverjetne rakete. Tega kot Madžarska ne potrebujemo, lahko pa prispevamo posamezne dele.

Tudi v primeru Slovenije smo videli zelo dobre primere, kako je znala izkoristiti možnosti Ese. Na ljubljanski fakulteti za strojništvo so nam pokazali veliko zanimivih poskusov in razvoj, ki temelji na virih oziroma podpori Evropske vesoljske agencije. Moramo pa postati bolj agilni in se hitreje prilagajati novim situacijam. To je seveda težje, saj je Esa v primerjavi z Naso, ki deluje v okviru ene vlade, sestavljena iz več vlad. Zato je počasnejša in manj agilna. V takšni situaciji je res težko, zato smo nekoliko zaspali. Verjamem pa, da so ljudje pri Esi zelo motivirani in da se po svojih najboljših močeh trudijo doseči cilj, ki je višji od vseh ostalih.

Prepričan sem, da nismo prepozni. Prav zdaj je najboljša priložnost. Bo pa morda prepozno čez pet let, če se do takrat ne zbudimo. Seveda smo prepozni za prvo raketo za večkratno uporabo, kot je SpaceX. A iz neuspehov se lahko učimo in zaradi njih lahko postanemo boljši.

Glavni cilj programa HUNOR oz. madžarskega programa za orbito je bil vzpostaviti program za astronavte. Vendar pa ne gre le za astronavte. Program ima dvosmerno zasnovo - naučiti se, kako izbrati in usposobiti astronavte ter ob tem izbrati madžarske eksperimente ter jih pripraviti na vesoljsko misijo. Oba cilja sta se združila nekaj mesecev pred misijo Ax-4 - usposobljeni astronavti so se srečali s pripravljenimi in integriranimi eksperimenti, da bi jih lahko izvedli na ISS. Če bi slednje izvedli prek Ese, bi bila integracija madžarskih eksperimentov precej počasna. Skozi naš program smo torej dobili dva usposobljena astronavta in 25 poskusov na Mednarodni vesoljski postaji v precej krajšem času. Na ta način smo želeli spodbuditi naše lastne vesoljske raziskave in resnično upamo, da bomo lahko nadaljevali naše delo na tem področju. Sodelujemo pa seveda tudi z Eso - HUNOR ni proti Evropski vesoljski organizaciji, temveč je del nje. Naše usposabljanje je bilo delno zasnovano na usposabljanju Ese, med našimi poskusi pa smo imeli tudi veliko pomoči kolegov iz evropske organizacije. Upamo, da bomo okrepili naše sodelovanje. Kot smo lahko videli tudi v zadnjih letih, je vesolje preveliko. Obstaja le nekaj držav, ki lahko z njim upravljajo same, večina pa tega ne zmore. Potrebujemo sodelovanje.

Študenti na univerzi so bili neverjetni, zelo bistri, z neverjetnimi idejami. Mislim, da se tam razvija najsodobnejša tehnologija, kar me je povsem presenetilo. Študentje so nam postavili pametna vprašanja, si ogledali našo predstavitev, ki je bolj kot ne opis izkušnje oz. pripovedovanje o naših izkušnjah. Fakulteta in univerza opravljata neverjetno delo, ki zelo dobro uporabljata Eso kot odskočno desko in središče, prav tako pa se v tem okolju odlično znajde tudi Slovenija.

Naš obisk je bil res zelo, zelo kratek in omejen. Vseeno pa sem videl, da je Slovenija čudovita dežela z veliko gorami. Prepričan sem, da ima neverjetno favno z veliko živalmi, lepimi hribi, gozdovi. Z veseljem bi se z družino vrnil sem za dlje časa. Prav tako pa moram izpostaviti, da so tudi ljudje tu zelo prijazni in zelo odprti za obiskovalce, za goste. Hrana je seveda neverjetna.