'Spijo v šotorih, grejejo se ob ognju, po mestu se širi neznosen smrad'

Razmere, ko je z bosanskimi reševalci prispel v Antakyo, Avdič opiše kot cono somraka. "Ko pridete sem, ni elektrike, ni vode. Ni ničesar, kar spominja na to ero civilizacije. Vojska je v dveh, treh dneh postavila tisoč šotorov in v njih namestila ljudi, ki so ostali brez strehe nad glavo – in v Antakyi so vsi brez strehe nad glavo."

Ko je prišel v mesto, je videl, da so se ljudje greli ob ognju, v katerega so metali vse, kar so imeli, tudi plastiko in vse ostalo, kar je lahko gorelo. Od prvega potresa je minilo že več kot teden dni, zato se po mestu že širi neznosen smrad. "Tisti, ki so nameščeni v šotorska naselja, se prehranjujejo v vojaških kuhinjah, skupaj z vojaki stojijo v vrstah za obrok," pripoveduje Avdić, ki ocenjuje, da v Antakyi okoli 100 tisoč ljudi biva v šotorih. 

'Ljudje bodo še naprej upali' 

Pričal je o pretresljivih zgodbah, med drugim, kako je bolan otrok sedel v očetovem naročju pred improviziranim šotorom, kjer sta preživljala noči, ki so zelo hladne. "Zjutraj se zbudiš z ivjem na poraščenem delu obraza. Na žariščih se odvija troje: obupani sorodniki, ki iščejo svoje najbližje, njihovi prijatelji, ki jih tolažijo, in reševalci, ki iščejo žive in mrtve ljudi."

Reševalci, ki so v pogonu že osmi dan, so prišli s celega sveta in delajo v nemogočih razmerah, pripoveduje Avdić. "Če pogledate, kam se prebijajo v teh ruševinah, so zame veliki heroji, ne glede na to, iz katere države prihajajo."

Številne zgodbe so tragične. Tudi zgodba, ki so jo doživeli prvo noč. "Pojavil se je srednje visok moški, ki je ves čas govoril, da so njegova dva otroka, hčerka in sin, in žena ujeti pod zgradbo, ki se je v celoti porušila. Vsako noč je prišel na to mesto. In eno noč pred mojim odhodom je bosanska reševalna ekipa našla njegovo družino. Žal so bili vsi mrtvi, mati je objela otroka in tako so jih našli, hotela jih je zaščititi s svojim telesom," žalostne usode prebivalcev opisuje Avdič, ki dodaja, da domačini še niso izgubili upanja. "Tudi ko mine ta rok, po katerem strokovnjaki mislijo, da ni več preživelih, bodo ljudje še naprej upali."