Bela past

"Zimsko gorništvo, zimsko planinstvo, zimsko pohodništvo, da ne rečem alpinizem, ni enako poletnemu, plus dereze in cepin ter malo več oblačil," gorski vodnik in alpinistični inštruktor Miha Habjan opozarja, da tovrstne zimske aktivnosti zahtevajo veliko več kot pa kakršno koli udejstvovanje poleti. 

Z roko pokaže okoli sebe, stojimo na 1600 metrih metrih nadmorske višine. Če je spodnjo postajo krožno-kabinske žičnice, ki pelje na Krvavec, ovijal le droben dežni prš, je odpadlo listje na vrhu zamenjala nepregledna bela podlaga. Na Planinski zvezi Slovenije (PZS) priznavajo, da so si ob sklicu novinarske konference pred začetkom zimske planinske sezone sicer zaželeli belo kuliso, a moč narave je tokrat presenetila vse udeležence, ki vseeno niso pričakovali tako zimskih razmer. A to je bila pravzaprav odlična ponazoritev ravno tega, zakaj je v hribih, kaj šele v gorah, vedno potreba previdnost. 

Zasnežene poti, skrite markacije, slaba vidljivost, drseča podlaga, krajši dnevi, nižje temperature, otežena ali celo onemogočena hoja, zaradi česar se časovnica poti lahko tudi podvoji. Vse to zimske razmere prinesejo višjeležečim predelom, kar pa izletnike pogosto preseneti. 

Poleti v natikačih, pozimi z napačno stvarjo v rokah

"Tura se začne in konča doma. Doma se moramo najprej vprašati, kam se sploh podajamo, ali smo psihofizično sposobni, usposobljeni za konkretno turo, imamo dovolj izkušenj?" Habjan dodaja, da je ustrezna in premišljena uporaba opreme, ki pa jo je treba seveda tudi znati uporabljati, predpogoj, da se sploh lahko kam odpravimo. 

Stereotip neprimerjega poletnega obiskovanja gora so pogosto tuji turisti v natikačih. Kaj pa zimskega? "Morda to, da ima nekdo na nogah dereze in v rokah planinske palice," je Habjan zmajujoč z glavo ponazoril, česa se pozimi v gorah nikoli ne počne. "Še večji problem pa je precenjevanje svojih sposobnosti in podcenjevanje razmer v gorah," je poudaril, kaj ljudi najhitreje spravi v težave sredi tako privlačne beline, ki jih pritegne iz zelenih dolin. 

Dereze in derezice

"Prvi in nujni pogoj je ustrezna obutev," izpostavi pomen "gojzarjev" oziroma vsaj primerljivih podplatov, ki so debeli in narejeni za hojo po snegu, kar primerja z razliko med zimskimi in letnimi pnevmatikami pri avtomobilu.  

Na položnejšem terenu so dober pripomoček t. i. derezice oz. verige, ki pomagajo, da ne pademo na poledeneli podlagi, denimo na gozdni cesti. Kadar pa gre za bolj strm teren, kjer je večja možnost zdrsa, pa so edina prava izbira tiste dereze, ki se fiksno namestijo na zimski čevelj, poudarjajo na PZS.

Ko imamo na nogah te dereze, v roke torej sodi cepin, ne palice. Na glavi mora biti čelada, na rokah rokavice. A Habjan opozarja, da je učenje hoje s pravimi derezami kompleksen proces: "Ni umetnost, kako jih pravilno namestiti na čevelj, to vsakogar naučimo v pol ure, a kako potem to uporabljati na terenu, v visokogorju v tisoč in eni mogoči situaciji, pa je pravzaprav večleten proces, da se nekdo tega toliko nauči, da je suveren na samostojnih turah."

Sogovornik dodaja, da je že po središču Ljubljane včasih zalogaj hoditi v zasneženih ali poledenelih razmerah, saj se hitro lahko znajdemo na zadnji plati. "Četudi je naša tura v gorah načeloma ravna, gore po definiciji niso ravne, tudi po dolini je vsaj nekaj vzponov in spustov, zato se hitro lahko zgodi, da zdrsne tudi s t. i. derezicami. Zato je priporočljivo delati nekoliko krajše korake, morda malo brcniti, da ti 'zobčki' pridejo globlje v snežno podlago in primejo. Če pa ocenimo, da vseeno obstaja možnost zdrsa ali padca, moramo naokrog. Ali pa domov," pribije. 

Vidi se cilj, pot pa se izpusti

(Pre)pogosto se zgodi tudi, da se za neko destinacijo navdušimo preko interneta, čeprav zanjo (še) nismo pripravljeni. "Če spremljamo katero koli prostočasno aktivnost oziroma karkoli ljudje danes počnemo, opazimo, kako so družbena omrežja vplivala na to dejavnost. Instant, popularizacija. Vidi se cilj, točka nekje tam na koncu, proces pa se pogosto spusti. V gorah ni nič drugače," pravi Habjan.

"Vidimo neko turo, strašno lepe zavoje, sliko z vrha, pozabimo pa, da je ta, ki je te zavoje delal, najprej moral nekam priti. Ta, ki se je slikal na vrhu gore, je moral je tja priti varno, biti psihofizično pripravljen, usposobljen, predvsem pa je moral znati ocenjevati snežne razmere in plazovno (ne)varnost," je naštel. "Moramo se zavedati, da ko vidimo te češnje na vrhu torte, je pod to češnjo še kar nekaj plasti, ki so nujne," je poudaril.  

Bela past

Osnova za začetnike je, da izbiramo nižje cilje, kot sta nizkogorje in sredogorje, izpostavlja inštruktor planinske vzgoje Damjan Omerzu."Obujemo dobro obuvalo, visoko, nepremočljivo in s trdim podplatom. Toplo se oblecimo in pazimo na osnovno nevarnost, ki jo prinese sneg, to je zdrs, ki lahko hitro pripelje do nepotrebnih poškodb," polaga na srce. Pojasnjuje, da se na obljudenih poteh do planinskih koč pogosto zgodi, da množica pohodnikov naredi gaz, ki čez noč zmrzne, in tako lahko tudi nedolžen hrib, sicer primeren za širši krog obiskovalcev, spremeni v nerodno past.  

"Nadenimo si rokavice, kapo, oblecimo nepremočljiva ali vsaj vodoodbojna oblačila, da tudi v takem dnevu, kot je danes, ko se sneg na oblačilih topi, nismo takoj mokri. Mokra oblačila veliko slabše izolirajo in v njih nas precej hitreje ter bolj zebe. Vzemimo s seboj topel čaj in morda tudi kakšen priboljšek, saj pozimi porabimo več energije," niza dalje nasvete za vse tiste, ki se sicer ne bodo podali v dejanske gore, a si bodo vseeno želeli postati del nove snežne pošiljke v višjeležečih krajih. 

Obvezna oprema obiska visokogorja pa je tudi plazovni trojček: plazovna žolna, sonda in lopata. "Morda celo četvorček, torej trojček skupaj s plazovnim nahrbtnikom, ki nam pomaga pri iskanju morebitnih zasutih v snežnem plazu," razlaga alpinistični inštruktor Marko Petek, ko pred nami razgrne vso mogočo robo. Od prve pomoči z obvezno alufolijo in vrečo z zaščito pred podhladitvijo do čelne svetilke in zemljevida. Kot nepogrešljiva navede tudi topla oblačila v več plasteh, ki služijo kot zaščita proti vetru in vlagi. 

Nikar v visokogorje!

Že ta konec tedna so v gorah napovedane obilnejše snežne padavine. "V prihodnjih dneh se visokogorja ne obiskuje, saj bo nevarno," pozivajo na PZS-ju.

Svetujejo, da če že, da gremo v domače sredogorje, na znane poti, po možnosti nekam, kjer je na koncu koča, da se lahko ogrejemo in okrepčamo in varno vrnemo v dolino.

"Tudi če na poti ocenimo, da ni najbolj varno, se je bolje obrniti in vrniti kdaj drugič. Gora počaka," polagajo na srce. Ko se bodo vremenske razmere umirile in se bo sneg predelal ter se bo znova pokazalo sonce, pa bo mogoče iti tudi višje, dodajajo.