A bil je sin nekoga, morda brat nekoga, partner nekoga, prijatelj nekoga, sodelavec nekoga, sosed nekoga ... in vsi ti ljudje so zdaj v bolečini, oviti v črnino vprašanj, na čelu z vprašanjem: zakaj? Mladi mož je prekinil življenje, prekinil svoje sanje, želje, svojo prihodnost, vse, kar bi naredil, ustvaril, izkusil. Odšel je.
Podatki so naravnost zastrašujoči. Da smo v naši zeleni (po mojem mnenju in mnenju mnogih prečudoviti) deželi pri samem vrhu po številu samomorov v Evropi. Tu smo že leta na prvih treh stopničkah, a takšnih dosežkov si ne želimo. Skoraj vsak dan si v naši deželi nekdo vzame življenje. Po podatkih NIJZ si je leta 2024 (podatkov za lansko leto NIJZ še ni objavil) vzelo življenje kar 363 oseb, od tega 275 moških in 88 žensk. In da, vmes so tudi mladi, tako mladi, kot je bil fant, ki je to storil nedavno, in tudi mlajši, celo mladoletniki. A o konkretnih primerih ne poročamo, tako narekujejo tudi smernice strokovnjakov, ljudi, ki vedo, zakaj je prav, da tega ne počnemo. Morda pa se sama včasih sprašujem, bi bilo bolje, da bi? Da bi skušali razumeti, kaj jih je pripeljalo tako daleč, in da bi morda s poročanjem tistim, ki ravno zdaj stojijo na robu prepada, še preden stopijo tisti usodni korak naprej, pravočasno ponudili roko, jim dali občutek, da niso sami, jim sporočili, da obstaja rešitev, da ...? Da bi se z njimi poskušali povezati, pa četudi (le) skozi zaslon ali pisano besedo?
Kamorkoli pogledam te dni, se v smer, v katero gledam, prikradejo politiki, ki tekmujejo, da jim bo uspelo priti v tisto veliko dvorano v centru Ljubljane, v kateri bodo snovali lepšo prihodnost za nas vse, vsaj tako se nas trudijo prepričati. A besede o duševnih stiskah (popravite me, če se motim) ni pogosto slišati. O problematiki samomorov pri nas nikogar nisem slišala reči ene besede. O rešitvah, o njihovih programih za duševne stiske, o idejah za skrajšanje nesramno dolgih čakalnih vrst za psihologe, psihiatre, terapevte. Za vse, ki se znajdejo v duševnih stiskah, za vse, ki potrebujejo ta hip pri nas pomoč. Da ne bodo obupali, da ne bodo v naslednjih analizah NIJZ. Podkast, ki ga boste, upam, poslušali, je pogovor o tem, kako vsak samomor povzroči pravo razdejanje, je kot cunami, ki pokoplje vse, ki uniči tiste, ki ostanejo. Svojce, ki se bodo leta, desetletja, morda pa do smrti utapljali v občutkih krivde in vprašanj, ki jih bodo razjedali: "Ali sem naredil/-a dovolj? Kaj sem spregledal/-a? Če takrat ne bi naredil/-a tega, če takrat ne bi rekel/-la onega, če bi dovolil/-a tisto, če se ne bi skregal/-a, če, če, če ... teh čejev ni konca ne kraja. Vsak samomor menda globoko prizadene vsaj štiri ljudi, a verjetno jih je še mnogo več. In tudi ti ljudje so zdaj v stiski in tudi ti ljudje so dolgoročno bolj ogroženi, če ne dobijo pomoči. A težko govorijo, nimajo moči za to. Nekateri se tudi sramujejo, saj je samomor v naši družbi tabu, velika stigma, ki pade na vse, ne samo na tistega, ki ga je storil.
Zato je pričanje Anje Klančar, ki ima težko izkušnjo samomora v družini, še toliko bolj dragoceno. Imela je 21 let, ko je lepega dne kot strela z jasnega, brez vnaprejšnjih znakov, alarmov, kakršnih koli opozoril, samomor storila njena mama, stara komaj 52 let. O tem, kaj je sledilo, kakšne poti, tudi nefunkcionalne, je mlada študentka ubirala, da bi tešila neznosno bolečino, je pisala tudi v knjigi Ko izgubiš.
V knjigi, v kateri je na oni svet sedem let zatem, ob težki bolezni sicer, na isti način odšel tudi njen oče. Storil je samomor, našla ga je sama. Kako je to preživela, kako se je izvlekla iz primeža žalosti, obupa, krivde in tudi jeze, ter o vseh drugih težavah, ki sledijo po samomoru bližnje osebe, je iskreno spregovorila. Tudi o tem, kako je s pomočjo terapije čez leta vendarle zadihala s polnimi pljuči, diplomirala, magistrirala, začela uživati življenje, potem pa leta 2023 še samomor brata. Star je bil 44 let. Uspešen, znan, na zunaj človek, ki mu prav nič ni manjkalo. Anja Klančar je izgubila tri bližnje osebe - mamo, očeta in edinega brata zaradi samomora. "Na nas, svojce umrlih zaradi samomora, ljudje pozabljajo. Besede samomor dolgo sploh nisem mogla slišati, a danes govorim o tem, ker želim pomagati," je na kratko zaključila Klančarjeva, ki kljub veliki tragediji, ki jo je doletela, hodi po svetu pozitivna, se veseli življenja in vsakega novega dne.
