Cia: Bi umik embarga na orožje Sloveniji med vojno v BiH povečal pogajalsko moč?

Te dni je ameriška obveščevalna agencija Cia objavila okoli 300 do zdaj tajnih dokumentov o vojni v BiH in drugih delih nekdanje SFR Jugoslavije. Slovenija v njih nastopa kot gospodarsko napreden del nekdanje skupne države, ki si želi sprememb, v enem zadnjih poročil pa kot posrednica pri oskrbovanju Balkana z orožjem.

V študiji o posledicah umika embarga novembra 1994 ugotavljajo, da bi odpoved omejitve samo za Slovenijo imela najmanj posledic za stabilnost regije. “Kljub temu bi lahko povečala vlogo Slovenije kot posrednice orožja v nekdanje jugoslovanske republike, za katere bi embargo še veljal.“ Ob tem analitiki ugotavljajo, da bi bil Zagreb zaskrbljen, če bi bila prodaja dovoljena samo Sloveniji, ne pa tudi Hrvaški. "To bi zmanjšalo podporo in vpliv Zagreba v hrvaško-muslimanski federaciji in povečalo napetost v slovensko-hrvaških odnosih, povezanih s Piranskim zalivom in drugimi dvostranskimi vprašanji," je zapisano v dokumentu.

Hrvaška je zato podpirala nadaljnje skrito oboroževanje, saj je bila prepričana, da se bo s tem izognila preventivnemu napadu Srbov in strahu, da bi bosanski muslimani s tem okrepili svoj položaj in skušali po vojni ustvariti islamsko republiko. "Če hrvaška vlada ne bo izvzeta iz embarga o prodaji orožja, bo še naprej vztrajala pri jemanju deleža orožja, ki potuje preko ozemlja pod hrvaškim nadzorom do bosanskih muslimanov," še piše v dokumentu o umiku embarga na prodajo orožja.

Nekoliko odlašali s priznanjem Slovenije in Hrvaške

Januarja 1992, ko je samostojnost Slovenije in Hrvaške že priznala Nemčija, in teden dni pred priznanjem Vatikana so se v Washingtonu spraševali, kaj bi ameriško priznanje pomenilo za balkansko vojno. Računali so, da bi z njegovim odlašanjem ohranili boljši dostop do srbskih voditeljev in vodstva Jugoslovanske armade. Hkrati bi to pomenilo, da bi se Slovenija in Hrvaška še bolj naslonili na države Evropske skupnosti, ki so tudi njune najpomembnejše gospodarske partnerice. "Odločevalci v ZDA bi se skoraj gotovo kmalu spopadli z evropskimi zahtevami – predvsem Francije in Nemčije – za vključitev Slovenije in Hrvaške v mednarodne organizacije, kot sta Združeni narodi ali OVSE. Zato nas lahko tek dogodkov izolira, če bomo še naprej skušal obdržati status quo," so ugotavljali v analizi. Čez slabe tri mesece so Američani samostojno Slovenijo 7. aprila 1992 priznali.

Leta 1990 vedeli, da SFR Jugoslavije ne bo več

Iz dokumentov iz začetka devetdesetih je razvidno, da je skupina več obveščevalnih služb v skupnem poročilu 18. oktobra 1990 napovedala, da bo Jugoslavija prenehala obstajati kot federacija v enem letu in da se bo najverjetneje razgradila v dveh. "Gospodarske reforme ne bodo ustavile razpada," so zapisali v projekciji. Napovedali so oborožen upor na Kosovu, vendar kot malo verjetnega izključevali velik medrepubliški obračun. "Razpad bo sprožil resen konflikt med posameznimi skupnostmi, ki se bo nadaljeval. Nasilje bo neobvladljivo in grozljivo," so zapisali. ZDA in Evropska skupnost lahko za ohranitev Jugoslavije storita bore malo, so še bili prepričani.

Marca, dobre tri mesece pred dokončno slovensko razglasitvijo samostojnosti, so ugotavljali, da ima Slovenija dolgoročno dobre možnosti za vojaško obrambo. Analitikom ni ostal prikrit odvzem orožja slovenski in hrvaški teritorialni obrambi, a so bili prepričani, da sta republiki na mednarodnem trgu orožja okrepili svoje zaloge avtomatskega, protioklepnega in protiletalskega orožja. Pri tem so zaradi opremljenosti, enotnosti in boljšega usposabljanja pripisovali bistveno večjo moč slovenski vojski, sestavljeni iz teritorialne obrambe in milice.