Bila je v 3. razredu, imela je devet let, ko je noge čez noč niso več ubogale

"Mami vedno pravi, da sem stara duša. Zgodilo se je, šla bom preko tega, to je to. Zgodba za življenje," pravi danes 11-letna Tris Perišić, za katero je težka, a močna zgodba. Izkušnja z rakom jo je, kot pove, popolnoma spremenila, zdaj svet vidi drugače.

Pred dvema letoma se je njeno življenje odločilo za drugačno pot. "Vse se je začelo proti koncu tretjega razreda. 14. junija, točno na mamin rojstni dan," opiše.

Začelo se je z mravljinci v stopalih, naslednji dan so se nadaljevali v kolenih, pripoveduje. Imela je slabo ravnotežje, dva dni po simptomih pa je noge niso več ubogale.

"V nedeljo je šla na urgentni magnet, ker ni samostojno hodila. Ko smo ji umivali zobe, se je opirala na umivalnik oziroma smo ji mi pomagali. Mravljinci so se v 24 urah hitro širili gor proti dimljam," pa pravi njena mama Karin Jarc. Tris Perišić dodaja, da za tem ni več hodila, saj ni imela ravnotežja, ni čutila nog.

Odkrili so ji maligen tumor – ewingov sarkom. A tudi po operaciji je ostala močna in mamo prepričala, da zdaj ni čas za solze. "Ko je prišla mami, sem rekla sestram, da je ne smejo spustiti noter. Ker ko ona joka, tudi jaz jokam," pripoveduje 11-letnica.

Želja po hoji je bila tako močna, da se je hitro postavila tudi na noge. Prvič so ji pomagale sestre, kasneje je shodila s hojico, ki jo je tudi poimenovala. "Klicala sem jo Ferrari, ker je bila lepa in lahko si se peljal z njo," nam pove.

Sledilo je 14 blokov kemoterapij, 30 obsevanj, proti raku se je borila dolgih osem mesecev, v bolnišnici je preživela praznike, šolske dni, težke in lažje dneve, obsevanje je zaključila nekaj dni po 10. rojstnem dnevu. Zdaj jih šteje 11, njena bolezen je v remisiji, hodi brez pomoči, zdaj drugače razmišlja.

"Če ne bi šla čez to, kar sem šla, ne bi bila to, kar sem jaz. Ne spomnim se več, kakšna sem bila prej. Vem le, kakšna sem zdaj. In tak človek, kot sem bila, ne želim biti več nikoli," pravi Tris.

Bolezen jo je spremenila; zdaj se sicer težko ujame s sovrstniki, bolje se počuti v odrasli družbi. Spoznala je tudi veliko junakov tretjega nadstropja, ki so zdaj njeni prijatelji: "Šli so čez podobno stvar. Bolje se je z njimi pogovarjati kot s sošolci. Če ti je slabo, te noben ne bo spraševal, zakaj ti je slabo."

A na junake tudi dve leti po težki preizkušnji ni pozabila. Lahko bi rekli, da je zdaj to njeno poslanstvo – z mamo za božič junakom tretjega nadstropja prinašata darila, organizirala se je tudi v šoli, kjer ravno zdaj, zlatega septembra, s pomočjo učencev zbira potrebščine za starševsko sobo na oddelku.

Svojo zgodbo govori na glas za vse. "O tem govorim zato, da bo drugim, ki bodo mogoče šli čez kaj podobnega, lažje," zaključi.