Biografija Miroslava Cerarja: Romantičen naslov, trnova zgodba

V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je bil obraz jugoslovanskega športa in eden najboljših telovadcev, kar jih je svet kdaj videl. Ampak, ko govorimo o Miru Cerarju starejšem, ne govorimo samo o človeku, ki je osvojil olimpijski vrh, govorimo o športniku, ki je ob treningih dokončal študij prava, o človeku, ki je po karieri ostal zvest športu, predvsem pa o osebnosti, ki je uspehe vedno postavljala za poštenost, spoštovanje in dostojanstvo.

Naslov biografije je romantičen, a zgodba še zdaleč ni bila takšna: "S svojimi rezultati sem zaznamoval tisto obdobje, ne samo v bivši Jugoslaviji, ampak tudi v svetu. To ni prišlo samo od sebe, ampak s trdim delom, nekaj talenta in veliko stvari se mora sestaviti. Šele takrat se vse realizira," pripoveduje olimpionik.

Pisatelj romanov, kriminalk in biografij Tadej Golob zaradi pomanjkanja časa zavrne številne prošnje za pisanje biografije, a pri dvakratnem olimpijskem prvaku je naredil izjemo. Cerarjevo ime in njegove elegantne vaje so ga spremljale že v otroštvu. "Nekako je v tistih časih veljalo: Jugoslavija, Tito, nato pa še Cerar. Sam pa sem tudi želel spoznati športno legendo. Spoznal sem ga že kot novinar in takrat sem videl, da kot oseba nikakor ni nadut," pojasnjuje Golob, zakaj se je odločil napisati biografijo Romantik na konju... z ročaji.

Cerar in Golob sta se dobro leto srečevala enkrat na teden. Distanca med sogovornikoma je hitro izginila: "Ko sva se prvič srečala, je Miro povedal: 'Veš kaj, Tadej, midva sva oba športnika, ne bova se vikala.' Od takrat dalje je bilo lažje," pravi pisatelj. Legendarni telovadec pa dodaja: "Tako na športni kot na človeški ravni sva se hitro ujela. Najino sodelovanje je bilo zelo lepo, lahko se samo pohvalim in imam lepe spomine."

V knjigi je opisana Cerarjeva bogata gimnastična kariera, v kateri je osvojil kar 50 medalj na največjih tekmovanjih. Njegova prva olimpijada v Rimu leta 1960 se zaradi poškodbe ni izšla po načrtih. Čez štiri leta pa je v Tokiu stopil na vrh sveta. Čeprav je bil odličen na vseh šestih orodjih, je njegovo ime postalo sinonim za konja z ročaji. V deželi vzhajajočega sonca so ga imenovali kar bog konja. Ta sloves je potrdil tudi leta 1968 v Ciudadu de Mexicu.

Posebno mesto ima tudi njegov nastop v Pragi leta 1965, ko je po koncu vaje na konju z ročaji dobil štiri desetke. Nastop, ki je bil popoln, je najprej prejel tišino, saj ljudje niso mogli verjeti, kaj so videli, šele po nekaj sekundah pa dolg aplavz. "Tisti dan sem se počutil sijajno in lahkotno, vse sem imel pod nadzorom," se spominja.

Ob napornih treningih in tekmovanjih je vzporedno študiral pravo in diplomiral prav v času svojih največjih športnih uspehov. Po koncu kariere se je posvetil odvetniškemu poklicu. "S tem sem spet stopil na trnovo pot, tudi tukaj ni šlo brez garanja. Združevanje športa in študija je bilo težko, ampak sem se tega lotil z veseljem, saj je oboje zahtevalo red in disciplino," opisuje svojo pot.

Leta 1970 se je po ponovnem naslovu svetovnega prvaka v Ljubljani poslovil od tekmovalne gimnastike, a ne od športa. Skupaj z Leonom Štukljem je bil eden od dveh individualnih soustanoviteljev Olimpijskega komiteja Slovenije. Postal je dobitnik Bloudkove nagrade za vrhunske športne dosežke, fairplay vodja slovenske olimpijske reprezentance na drugi olimpijadi v Tokiu in častni predsednik Gimnastične zveze Slovenije.

Danes pravi: "Imam določene zdravstvene težave, zaradi katerih sem pri nekaterih fizičnih aktivnostih omejen. A se ne pritožujem. Živim tako kot vsi ostali, trudim se, včasih z veliko mero optimizma in volje, brez katerih ne gre."