Birokracija brez analize: zaprli lekarno, nove ne bo zaradi 'pravila 6000'

"Na neživljenjsko določbo, ki ob morebitni upokojitvi trenutnih nosilk koncesije pod vprašaj postavlja tudi obstoj lekarn v Kobaridu in Bovcu, smo ministrstvo že opozorili," je ob zaprtju lekarne zapisal tolminski župan Alen Červ. Dodal je, da se bodo župani Posočja povezali s poslanci in državnimi svetniki ter od države zahtevali spremembo zakonodaje. Po njegovem mnenju sedanja ureditev ne upošteva posebnosti redkeje poseljenih podeželskih območij, kjer je dostopnost osnovnih storitev ključna za kakovost življenja in ohranjanje poselitve.

Po pojasnilih Občine Tolmin se lekarna ni zaprla zaradi odločitve države ali občine, temveč zato, ker se je dosedanja nosilka koncesije upokojila. Občina je želela poiskati novega koncesionarja, vendar ji je Ministrstvo za zdravje pojasnilo, da zaradi veljavne zakonodaje soglasja za podelitev nove koncesije ne bi moglo izdati. Na območju občine namreč že deluje Lekarna Tolmin, občina pa ne dosega zakonskega praga 12.000 prebivalcev, ki bi omogočal delovanje dveh samostojnih lekarn. Edina možnost bi bila organizacija lekarne kot podružnice, vendar je koncesionar, ki upravlja Lekarno Tolmin, to možnost zavrnil.

Na ministrstvu so občini predlagali, naj skupaj s sosednjimi občinami preveri možnost oblikovanja širšega gravitacijskega območja, kar omogoča veljavna zakonodaja. Pogovori med občinami po navedbah Občine Tolmin že potekajo.

Veljavni Zakon o lekarniški dejavnosti določa, da se lahko lekarna ustanovi, če na njenem gravitacijskem območju živi več kot 6000 prebivalcev. Poleg tega morata biti med lekarnami na neurbanih območjih najmanj pet kilometrov cestne razdalje.

Ministrstvo za zdravje nam je v odgovorih pojasnilo, da je bila takšna ureditev sprejeta leta 2017 z namenom zagotavljanja vzdržne in kakovostne preskrbe prebivalstva z zdravili.

Merila po njihovih navedbah temeljijo na potrebah prebivalcev, številu prebivalcev na gravitacijskem območju, razdalji med lekarnami ter prisotnosti zdravstvene dejavnosti na primarni ravni.

Na vprašanje, na katerih konkretnih strokovnih analizah temelji prav meja 6000 prebivalcev, pa ministrstvo odgovarja, da izhaja iz obrazložitve zakona in njegovega pripravljalnega gradiva iz leta 2016.

Ko pogledamo navedeno gradivo, ugotovimo, da prag 6000 prebivalcev ni bil določen naključno. Takrat je vlada preučila več možnih modelov lekarniške mreže. Eden je predvideval povprečno 6300 prebivalcev na lekarno, drugi 6000, tretji pa 5000. Kot najprimernejšega je izbrala srednji scenarij, saj naj bi omogočil odprtje približno 25 novih lekarn, ne da bi bilo treba za širitev zagotoviti dodatna javna sredstva. Po oceni pripravljavcev bi nižji prag 5000 prebivalcev zahteval bistveno več investicij in lahko ogrozil finančno vzdržnost obstoječe mreže. V oči bode vtis, da je meja 6000 predvsem rezultat ekonomske in organizacijske presoje, ne pa kakšna absolutna strokovna ali zdravstvena norma.

Na ministrstvu poudarjajo, da zakon že zdaj omogoča rešitev za manjše občine. Če posamezna občina nima dovolj prebivalcev za organizacijo lekarne, se lahko po njihovih navedbah poveže s sosednjimi občinami ter skupaj ustanovi javni lekarniški zavod ali podeli skupno koncesijo.

Prav zaradi tega ministrstvo ocenjuje, da je veljavna ureditev primerna tudi za redkeje poseljena območja.

Prav na to možnost so opozorili tudi Občino Tolmin, kjer zdaj načeloma preverjajo možnost oblikovanja širšega gravitacijskega območja skupaj s sosednjimi občinami.

A sogovorniki so nas v neformalnih pogovorih opozorili, da se vse skupaj na papirju zdi veliko bolje kot je dejansko izvedljivo v praksi, saj da je izvedba zakona odvisna od dogovora med občinami, ki morajo uskladiti organizacijo izvajanja lekarniške dejavnosti, financiranje in druge medsebojne obveznosti - to pa ni vedno preprosto. 

Na vprašanje, koliko krajev bi se lahko v prihodnjih letih znašlo v podobnem položaju zaradi upokojevanja koncesionarjev, medtem na ministrstvu odgovarjajo, da takšnih podatkov nimajo, saj je organizacija lekarniške dejavnosti v pristojnosti občin.

A zanimivo, čeprav so prepričani, da načeloma težav zaradi same formulacije pravil ni - pa priznavajo, da po sprejetju zakona niso izvedli posebne analize njegovih učinkov na manjše občine in podeželje.

Vprašanja smo naslovili tudi na Lekarniško zbornico. Čeprav Lekarniška zbornica Slovenije podpira obstoječo ureditev mreže lekarn, priznava, da bo upokojevanje koncesionarjev v prihodnjih letih predstavljalo pomemben izziv.

Po njihovih besedah merila niso bila postavljena naključno. Njihov namen je zagotoviti enakomerno razporeditev lekarniških enot, kakovostno preskrbo z zdravili in predvsem ekonomsko vzdržnost dejavnosti.

Opozarjajo, da lekarne ne prejemajo pavšalnega financiranja, temveč Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije plačuje opravljene storitve. Če bi se število lekarn povečalo brez spremembe sistema financiranja, bi se sredstva razdelila med več izvajalcev, kar bi lahko ogrozilo poslovanje posameznih lekarn.

Ob tem poudarjajo še eno težavo. Lekarniška dejavnost je po njihovem mnenju že danes finančno in kadrovsko podhranjena, zato bi morale morebitne spremembe meril tudi zato spremljati tudi spremembe financiranja.

Hkrati pa prav Lekarniška zbornica predlaga eno od možnih rešitev. V Lekarniški zbornici Slovenije menijo, da bi bilo treba zakon spremeniti tako, da bi se ohranila mreža obstoječih lekarn. Po njihovem predlogu bi lahko lekarna, ki je bila ustanovljena pred uveljavitvijo zdajšnjega zakona, na isti lokaciji delovala tudi po upokojitvi sedanjega koncesionarja. Občina bi v tem primeru lahko objavila nov razpis za koncesijo ali pa bi izvajanje lekarniške dejavnosti prevzel javni lekarniški zavod, ne da bi bilo treba znova preverjati izpolnjevanje pogoja 6000 prebivalcev. Enako bi veljalo tudi, če bi se lekarna preselila na drugo lokacijo znotraj istega območja.

V zbornici poudarjajo, da je organizacija primarne lekarniške mreže sicer v pristojnosti občin, sami pa si prizadevajo predvsem za to, da prebivalci tudi v prihodnje ohranijo dostop do kakovostnih lekarniških storitev in zdravil.

Razprava o lekarniški dejavnosti se medtem ne odvija le v Sloveniji, vse skupaj se je preselilo celo izven naših meja. 

Pred letom dni je Sodišče Evropske unije v zadevi C-715/23 odločilo, da lekarniška dejavnost, vključno z izdajo zdravil na recept, predstavlja gospodarsko dejavnost v smislu prava Evropske unije.

Na ministrstvu pravijo, da trenutno preučujejo pravne in sistemske posledice te sodbe ter da bodo morebitne spremembe zakonodaje pripravili po celoviti presoji in v sodelovanju z vsemi deležniki.

Konkretne časovnice za morebitne spremembe za zdaj ne navajajo.

Medtem tožnica, ki je sprožila postopek pred Sodiščem EU, meni, da sodba odpira pomembna vprašanja glede slovenskega sistema koncesij. 

Kritiki obstoječega sistema pa tudi poudarjajo, da sedanji sistem omejuje dostop novih izvajalcev na trg in zmanjšuje dostopnost lekarniških storitev. 

Na koncu primer azkriva tudi širši paradoks slovenskega zdravstva. Odgovornost za lekarniško mrežo je formalno prepuščena občinam, ključna pravila pa določa država. Ko se sistem znajde v slepi ulici, občine opozarjajo na zakon, država pa na možnosti, ki jih zakon že ponuja. Med obema ostanejo predvsem prebivalci manjših krajev, kjer se dostopnost javnih storitev postopoma zmanjšuje, čeprav naj bi bila prav enaka dostopnost eden od temeljnih ciljev javnega zdravstva. Da bi kdo načrtoval resne spremembe pa zaenkrat ne kaže.