Rumena hiša pod skakalnico ima že 10 let slovenske rokavice

Zadnje avtocestno počivališče pred predorom Karavanke je bilo polno avtomobilov z nemškimi registrskimi tablicami, ki so se po božično-novoletnih praznikih vračali domov, in tistih s hrvaškimi, ki so se s prtljažniki na strehah odpravljali na smučarske počitnice v Kranjsko Goro, Avstrijo. V redke prazne bokse pa so se rinili slovenski kombiji in avtobusi. Iz njih so poskakali ljudje, oviti v navijaške barve, dobro razpoloženi, že nekoliko neučakani.

Ljudje z vseh koncev Slovenije so hiteli v Bischofshofen, da bi slovenskemu skakalcu Domnu Prevcu dali še dodatna krila, da si na znameniti novoletni skakalni turneji priskače zlatega orla. Toda nervoze ni bilo čutiti. "Orel bo naš," so zatrjevali mirno in samozavestno.

Simon, Štajerec z Rakitne, je na navijaškem avtobusu Nomaga skupaj s sodelavci. Enkrat je že bil v Bischofshofnu, vendar ne takrat, ko je v sezoni 2025/2016 zlatega orla dvignil Domnov brat, Peter Prevc. V sezoni 1996/1997 je to uspelo tudi legendarnemu Primožu Peterki.

Deset dni, štiri skakalnice v Nemčiji in Avstriji. "Novoletna skakalna turneja je zame najpomembnejše tekmovanje v smučarskih skokih. Ne olimpijske igre, ne svetovno prvenstvo, ampak turneja. Ker moraš sestaviti osem perfektnih skokov, da osvojiš orla. Drugje ti še lahko pomaga sreča, morda veter, tukaj pa osemkrat ne smeš narediti napake. In to ne glede na vremenske pogoje in značilnosti vsake od štirih skakalnic, ki so povsod drugačne," razloži, ko avtobus drdra po "autobahnu" A10 v smeri Salzburga.

Robert je bil s prijatelji v Bischofshofnu prav takrat, ko je Peter Prevc dvignil orla. Pred natanko 10 leti je bilo to. "Bilo je morje Slovencev, vzdušje fenomenalno," se spominja. Še bolj pa se nasmehne, ko se spomni na zasebno zabavo, na kateri so se znašli.

"Tik pod skakalnico je nekaj hiš in v eni vsako leto lastnica takrat priredi zabavo za svoje prijatelje. Hodili smo tam naokrog in nazadnje smeli ostati, dovolila je, da smo ves čas z njimi. Govorila nam je o Avsenikih, Slakih, obožuje narodno-zabavno glasbo. Tudi za Petra Prevca je rekla, da je kralj. Glede na to, kakšne izjave sicer dajejo Avstrijci, je bila zelo uvidevna," se smeji Robert.

Štirje prijatelji so šli januarja 2016 v Bischofshofen z avtom, ko so tudi prespali in se zvečer po tekmi zabavali še v centru mesta: "Takrat je bilo noro," se spominja.

Robertov prijatelj Marjan pa je bil istega leta na drugi postaji novoletne turneje, v nemškem Garmisch-Partenkirchnu, kjer pa je vihrala le peščica slovenskih zastav. "Ko skačejo njihovi, sicer vpijejo, drugače pa je bolj komorno vzdušje. Ko pa pridemo Slovenci, se pa začne veselica," je bil jasen.

Tudi Janez in Sašo, sovaščana iz Retij v Loškem Potoku, sta bila pred desetimi leti priča zgodovinskemu dogodku dviga orla. "Nepozabno," se strinjata.

"Mi smo taki zanesenjaki, res. V Planico hodim že 40 let, zadnjih deset let pa pomagam tudi kot prostovoljec. Skoki so bili glavni šport v naši vasi, tudi sami imamo dve skakalnici, na katerih so v najboljših letih skakali najboljši domači skakalci tistega časa - Franci Petek, Primož Ulaga, Miran Tepeš, brata Debeljak," našteva Janez. Tam je začel skakati tudi njegov sokrajan, Tilen Bartol.

Iztok pa ima anekdoto o zastavi. "Bila je tekma novoletne turneje v Oberstdorfu pred tremi leti. Na kontrolni točki ob vstopu mi varnostnik ni dovolil vnosa, ker naj bi bil drog predolg. Vprašal sem ga, koliko pa je dovoljeno in je rekel 1,20 metra. To sem potem "na oko" odmeril na svojem leskovem drogu in ga potem vpričo njega na kolenu odlomil. Potem me je spustil naprej," se smeji.

Na televizijskih posnetkih je bila nato njegova zastava vidna čez celo tribuno. To isto zastavo od takrat naprej s tem polomljenim drogom nosi povsod, danes tudi v Bischofshofen. Da bo prinesla srečo. "Čeprav je Domen niti ne potrebuje," je prepričan.

Že lansko sezono je Domen Prevc zaključil z novim svetovnim rekordom, letos niza zmago za zmago.

Kot na šolskem izletu zadnje klopi zasedejo štirje prijatelji iz Čemšenika pri Trojanah. Jože, Darko, Janez in Marjana so že več kot 20 let so redni obiskovalci Planice, kamor prinesejo tudi domačo salamo, ki jo izdelajo posebej za to priložnost. "Dolga je toliko centimetrov, kot je rekord," Jože na telefonu pokaže fotografijo 254,5-centimetrske lepotice, ki jo bodo zaradi svetovnega lanskega rekorda Domna Prevca marca odnesli s seboj. Pripravljene pa so tudi že klobase v obliki olimpijskih krogov, ki jih bodo februarja odnesli v Predazzo, kamor z avtodomom potujejo na skoke na veliki skakalnici.

Na avtocestnem počivališču v ozki dolini mimo Flachaua je bilo še bolj mrzlo kot na Jesenicah. "V tej luknji vedno piha, na našem cilju verjetno ne bo," so se pridušali premraženi potniki.

Takoj po vrnitvi na avtobus so se začele priprave na mrzlo popoldne - sezuvanje čevljev in menjavanje bombažnih nogavic za volnene, oblačenje dodatnih plasti. Ogrevalo se je tudi s pesmijo, odmevala je V dolini tihi, Nocoj je druga rekla mi, Planica.

Ko avtobus vozi skozi sam Bischofshofen, je pogled skozi okna že pisan. Pri krožišču stoji gasilski kombi, pred njim je postavljena mizica s ponudbo v različnih agregatnih stanjih. Gasilci so se pripeljali iz Ljubnega ob Savinji, kjer jih konec tedna čaka tudi lastna tekma, spomni voznik Tomaž. V Slovenijo namreč pride ženska skakalna karavana, Nika Prevc, Domnova sestra, celo v rumeni majici in navijači načrtujejo, da bo v njej ostala tudi z njihovo pomočjo.

Sam center Bischofshofna, mesteca na Salzburškem z 10.000 prebivalci, je grajen v kičastem alpskem slogu, na povezanih trgih sta postavljena dva odra, pod katerima plešejo predvsem avstrijski navijači, saj sta do začetka tekme še dve uri. A slovenskim se že mudi pod skakalnico, Domnu bi radi dali krila že v poskusni seriji.

Navkreber po ozkih ulicah sopiha tudi kamela. "Včeraj, na predvečer Svetih treh kraljev smo hodili po vasi, danes pa smo prišli podpret naše skakalce," pripoveduje žival iz blaga, ki jo sestavljata Andraž in Anže iz Drežniških Raven. Varnostnikov obraz spreleti le rahel nasmešek, ko se kamela pojavi pred njegovo vstopno točko, nato pa profesionalno prijazno prosi za njeno vstopnico, jo preišče in kamela odpeketa na prizorišče.

V hišah ob cesti so se znašli, pred vhode postavili stojnice in po nekaj evrov prodajali pivo, čaj, zeliščni liker. V eni izmed hiš na vrhu hriba pa je bilo še posebej živahno. Varnostno ograjo so umikali domačini in drug za drugim kapljali na verando, od koder sta odmevali pesem in smeh, mize pod plinskimi grelci so se šibile pod dobrotami.

"Iz Slovenije ste? Počakajte," zavpije lastnica in izgine v hišo. Vrne se z rokavicami v slovenskih barvah. "Tole so mi podarili vaši Slovenci, ko so bili pred nekaj leti tukaj pri nas," ponosno pove. Je bil to morda prav Robert s prijatelji, se spomnimo zgodbe, ki smo jo slišali na avtobusu. Annamarie tega ne ve, pozabila je imena, ali pa v tistem trenutku niti niso bila pomembna. Lahko je bil Robert ali pa kdorkoli drug, ki je v vseh teh letih taval naokrog med hišami pod skakalnico.

Čeprav je Bischofshofen znamenita postaja novoletne skakalne turneje, se Slovencem ob pogledu na konfiguracijo ciljne arene z betonskimi tribunami in stopnicami milo stori ob misli na prostorno domačo Planico. Še bolj pa ob spominu na legendarnega napovedovalca Bojana Makovca - Makija, ki s svojim barvitim glasom in drdranjem v več svetovnih jezikih skrbi, da vzdušje nikoli ni zaspano.

Arena sprejme do 25.000 gledalcev, v torek je bila polna le do polovice, ni bilo Nemcev, Norvežanov, Poljakov. Navijaška zasedba je bila sestavljena iz domačih in slovenskih navijačev, ki so bili razpršeni po sektorjih A in B.

Čas trajanja tekme je še podaljševal občutek mraza. Termometer kaže minus sedem, minus osem stopinj, toda dolge ure na prostem terjajo svoj davek. Ni postavljenega nobenega gostinskega šotora, kjer bi se lahko navijači vsaj malo pogreli na lesenih klopeh, to udobje je rezervirano le za akreditirance, vsi točilni pulti pa so le zunanji.

Ljudje so se zato morali znajti sami, nekateri so s seboj prinesli kose kartona, stiroporja, stirodurja, celo folijo, iz katere so naredili Supermanovo ogrinjalo.

Kmalu pa nihče več ni mislil na mraz, Domen Prevc je bil v zraku. Čeprav je bil njegov skok prekratek za zmago v samem Bischofshofnu, ki jo je odnesel Avstrijec Daniel Tschofenig, je bil dovolj dolg za tisto, po kar smo prišli.

"Orel je naš, orel je naš," je začelo odmevati po prizorišču, ko so s tistega enega velikega zaslona na drugi strani arene vendarle uspeli razbrati, kaj se je zgodilo. Slovenske zastave so zavihrale visoko, godba iz Vodic je zaigrala. Po desetih letih je zlati orel spet odletel na drugo stran Karavank.

Priprave za podelitev odličij so dale dovolj časa, da so slovenski navijači strnili vrste in se zbrali v gručah, da je bil pogled na enotne domače barve še lepši. Skupina organiziranih navijačev iz Prevčeve domače vasi je na prizorišče prišla v majicah z njegovo podobo, po razglašeni zmagi pa so jih preprosto obrnili naokrog in pokazalo se je, da so prišli pripravljeni - na prsih se jim je namreč bleščal zlati orel.

Ko ga je Domen v ciljnem izteku končno dvignil, je vse naokrog završalo. Gospod Marko je snel klobuk z rdečim nageljnom, začeli so se prvi takti himne. Zdravljica sredi Avstrije se je pela z velikim zanosom in ponosom. Domen Prevc je navijače sicer tudi nagovoril, vendar je njegove besede zadušil izbruh navdušenja.

Po končani slovesnosti so se začele kolone valiti nazaj v mesto, treba je nazaj v zasneženo domovino. Spet ujamemo korak s potniki z Nomagovega avtobusa, tudi z Robertom. Pot vodi mimo Annamarijine hiše. "Pa saj to si ti, 10 let je minilo, to je moj prijatelj iz Slovenije," ga lastnica takoj prepozna in začne razlagati svojim gostom, kako so se pred desetletjem družili skupaj.

Ja, slovenski športniki pišejo neverjetne zgodbe, nepozabnih in večnih spominov pa so zaradi tega deležni tudi zvesti navijači, ki jih spremljajo na vse konce in kraje sveta ...