Biser, ki propada, medtem ko država išče rešitve

Veličasten dvorec v angleškem stilu je približno deset kilometrov zahodno od Maribora težko spregledati, saj nas nanj že od daleč opozarja mogočen stolp s piramidasto streho. A pogled od blizu je precej manj bleščeč – vhodi so zazidani, okna prekrita s polivinilom, fasada počečkana z grafiti. Mimoidoče in naključne radovedneže, ki si želijo ogledati to veličastno zgradbo, pričakajo opozorila o nevarnosti in betonski blok pred glavnim vhodom.

"Stara sem 56 let in sem kot otrok nastopala v gradu, ko je bil tam dom za starejše. Takrat smo se sezuli in hodili v copatih, vse je bilo ohranjeno, grad je resnično deloval kot grad. Danes pa ne smemo niti stopiti vanj, ker je tako nevarno," je razočarana županja Selnice ob Dravi Vlasta Krmelj.

Po njenem mnenju je najbolj boleče to, da smo dvorec najbolj uničili prav v času samostojne Slovenije. Njegovi lastniki so bili različnih narodnosti, države so se menjavale, a najbolj je propadel po letu 1991. "Tega bisera nismo znali prepoznati in zaradi tega nas je kot državo lahko sram," je ostra.

Zgodovina Viltuša se začne okoli leta 1193, ko so viltuški gospodje, ena najmočnejših plemiških rodbin v Dravski dolini, na hribu nad dolino zgradili utrjeni palacij, od katerega je danes ohranjen stolp, pojasnjuje zgodovinar Rajmund Lampreht. V 15. stoletju so dosegli vrhunec moči, nato pa izumrli. Posest je prehajala med različnimi rodbinami, odločilni prelom pa se je zgodil v 16. stoletju, ko so Herbersteini v dolini zgradili prvi dvorec. V 19. stoletju je dobil današnjo podobo v angleškem slogu, park pa so zasadili z eksotičnimi drevesi.

Po prvi svetovni vojni je posest kupil lesni trgovec iz Poljčan Peter Magerl. Ko se je ena od njegovih hčera poročila z oficirjem Jožefom Zanglom, pa se je začela tragika tega dvorca. Po vojni so Zangla obtoževali, da je bil pripadnik gestapa in da so v dvorcu mučili ljudi, vendar za to nimamo nobenih dokazov, poudarja Lampreht.

Po drugi svetovni vojni je bila posest nacionalizirana, v dvorcu pa je oblast uredila letovišče za jugoslovanske pilote. "Po mojem mnenju je takrat izginil največji del dragocenega inventarja. Po rehabilitaciji je vsak pilot nekaj odnesel s seboj – morda kak stol ali sliko. Leta 1948 so v dvorcu uredili dom za ostarele, kar je zahtevalo obsežne prezidave. Po preselitvi stanovalcev v dom Danice Vogrinec leta 1985 je dvorec ostal zapuščen, po osamosvojitvi Slovenije in ukinitvi varovanja pa se je začelo še drugo obdobje plenjenja in vandalizma.".

Nekateri Viltuš primerjajo z dvorcem Štatenberg, drugi pravijo, da gre za unikat. Naš sogovornik poudarja, da je bil Viltuš s svojimi posebnostmi edinstven v širšem srednjeevropskem prostoru.

Imel je veliko viteško dvorano z edinstvenim neobaročnim rezljanim stropom, salon z razkošnim marmornatim kaminom, bogato opremljeno lovsko sobo, knjižnico s klavirjem, na katerega naj bi igral sam Franz Liszt, ter sijajno baročno kapelo s tremi oltarji. Velika terasa je prek mostovža povezovala dvorec z oranžerijo, v kateri so gojili citruse in prirejali čajanke. Semena dreves so uvozili iz Amerike, češki vrtnarji pa so jih tu posadili. 

A dvorec, v katerega je bilo vloženega ogromno truda in kapitala, je danes le še bleda senca svoje nekdanje slave.

"Ljudje so iz notranjosti pokradli in odnesli vse, kar so lahko. Iz lovske sobe bi morale v četrto nadstropje voditi ročno izdelane in izrezljane lesene stopnice, ki jih je nekdo preprosto odžagal. V veliki sobani je bil lep marmorni kamin, za katerega se točno ve, kje je, pa nihče ne ukrepa. Povsod so table z opozorili, pa so vseeno hodili notri. Kurili so ogenj, uničevali okovje na oknih, risali grafite na stene ... V južnem delu stavbe zamaka streha. Stene se podirajo, bojimo se, da se bo graščina sesula sama vase. Hodimo gledat, fotografiramo, opozarjamo ministrstvo, a nič se ne premakne," je razočarana Ivanka Frešer, predsednica Turističnega društva Selnica ob Dravi, ki skrbi za okolico dvorca.

"Za večino inventarja dejansko ne vemo, kam je izginil. Nekaj ga najdemo v Pokrajinskem muzeju v Mariboru, en kos naj bi bil v Slovenskih Konjicah pri nekem zasebniku, veliko pa ga je verjetno izginilo po nekdanji Jugoslaviji ali v tujini, kjer so takšni kosi zelo iskani," pa dodaja Lampreht.

Po njegovem mnenju sta težavi dvorca Viltuš, pa tudi ostalih dvorcev v Sloveniji, dve. Prva je finančna: nekdanja gospostva so imela obsežna zemljišča, iz katerih so črpala sredstva za vzdrževanje, danes pa sta ostala le dvorec in park, ki ne moreta generirati lastnih prihodkov. V tujini se zato praviloma prodajajo celotne posesti, ki omogočajo vzdrževanje stavb, pri nas pa je bil gozd ob denacionalizaciji vrnjen, dvorec in park pa razglašena za objekt državnega pomena. Posledično je obnova pogosto odvisna od redkih zasebnih investitorjev.

Druga težava je tog odnos varstva dediščine, ki ne dopušča dovolj prilagoditev sodobni rabi. "Ne moremo pričakovati, da bo nekdo prevzel dvorec in ga še naprej ogreval s pečmi, kakršne so imeli v srednjem veku. Te stavbe brez razumevanja za funkcionalne posodobitve ne morejo zaživeti, omejitve pa so nesmiselne in neživljenjske. Trenutno imamo na primer težavo že s tem, da bi v park pred drevesa postavili table, na katerih bi pisalo, za katero drevo gre."

Tudi županja se strinja, da mora biti kulturna dediščina spoštovana in obnovljena strokovno. "Da gremo pa v detajle, kot so, da mora neko okensko krilo izdelati strokovnjak, kot ga v Sloveniji ni in da je potem cena tega okna takšna, da si tega ne moremo privoščiti, je pa že kar nenavadno," odkimava.

Na občini si želijo, da bi dvorec spet zaživel – podpirajo model, ki bi omogočil delno javno rabo in delno zasebno upravljanje, a brez državne podpore za obnovo nimajo sredstev. 

Pred leti jim je skoraj že uspelo. Dvorec Viltuš je bil namreč leta 2021 uvrščen med projekte načrta za okrevanje z evropskimi sredstvi. Med načrti je bil hotelski del s poročno dvorano, teraso in restavracijo, vendar do izvedbe ni prišlo, domnevno zaradi težav z lastništvom, kar pa na občini zavračajo.

"Upam, da je država teh 15 milijonov znala porabiti za kaj pametnega v Sloveniji. Ker me zelo boli, ko vedno znova slišim pravilo n+2, torej kar ni porabljeno v Sloveniji, gre drugim državam, ki potem obnavljajo svoje dvorce," pravi županja.

Tista, ki njihov glas prenaša v Ljubljano, je poslanka SD Bojana Muršič. Priznava, da je grad Viltuš njena bolečina že od leta 2014. Ponosna je, da ji je leta 2015 uspelo doseči vsaj to, da viltuški park preide v upravljanje Turističnega društva Selnica ob Dravi. Za park tako zdaj skrbi približno 15 ljudi, ki kosijo travo, režejo veje, sadijo cvetlice, skrbijo za dotok vode v ribnik, opozarjajo na vandalizem.

Zaveda se, da so načrti obnove zelo ambiciozni, vrednost investicije pa visoka. Zato predlaga, da bi s sanacijo začeli po fazah in najprej obnovili kapelo, kjer bi lahko potekale poroke. "Ljudje si želimo, da bi ta grad ponovno zaživel v vsem svojem sijaju. To je naša kulturna dediščina, ki je ne smemo zanemariti. V tujini to znajo zelo lepo narediti."

V nasprotnem primeru se boji, da bo z nadaljnjim odlašanjem interes posameznikov za oživitev gradu povsem ugasnil.

Na Ministrstvu za kulturo so za 24ur.com povedali, da obnova dvorca Viltuš ostaja med načrtovanimi projekti. Čeprav se projekt zaradi objektivnih omejitev ni mogel nadaljevati v okviru Mehanizma za okrevanje in odpornost, aktivno iščejo druge vire financiranja. Trenutno potekajo postopki za odkup dodatnih zemljišč, potrebnih za ureditev parkirišč, ter iskanje ustreznega upravljavca objekta, kar je ključno za dokončno programsko in funkcionalno zasnovo prenove.

Ob tem ministrstvo navaja, da skrbi za osnovno varnost in redno vzdrževanje objekta ter parka, za katerega Turističnemu društvu Selnica ob Dravi letno namenja 10.000 evrov. Pripravljena je tudi obsežna strokovna in tehnična dokumentacija.

Projekt je po njihovih besedah zastal predvsem zaradi neurejenosti zemljišč – ob začetku niso bila pridobljena dodatna zemljišča za parkirišča, ki so nujna zaradi omejitev na varovanem območju kulturnega spomenika. Poleg tega upravljavec objekta še ni bil določen, kar pomeni, da ni bilo mogoče zanesljivo določiti funkcionalne in programske zasnove prenove, še odgovarjajo na ministrstvu.