Na svetu je v sektorju zdravstva in socialnega varstva zaposlenih več kot 230 milijonov ljudi, med njimi je 67 % žensk, kljub temu pa moški, zaposleni v zdravstvu, zaslužijo 28 % več od žensk, pri čemer lahko dejstvu, da ženske opravijo manj delovnih ur, pripišemo 7-odstotno, dejstvu, da moški opravljajo drugo delovno mesto, pa 10-odstotno plačilno vrzel. 11-odstotna razlika v plačilu ostaja nepojasnjena, skrita v prepričanjih, da je žensko delo manj pomembno in manj vredno ter celo da je žensko primarno okolje drugje. Kje? Gotovo ne za omizjem Svetovne zdravstvene organizacije, za katerim sedi in odloča zgolj 20 % žensk.
Je to okolje dom, kamor smo se v strahu pred virusom morali zapreti? V tem domu zdaj – če nismo ena izmed 47 milijonov žensk, ki jih bo zaradi izgube zaposlitve spričo epidemije doletela ekstremna revščina – delamo za službo, v kateri smo plačane manj od moškega sodelavca, in zraven opravljamo še več gospodinjskega in skrbstvenega dela, ki ga je doma nujno opraviti. Zanj seveda nismo plačane, smo pa ga že pred epidemijo opravljale nekajkrat pogosteje od moških, s katerimi si dom delimo.
Raziskava Univerze v Sussexu je matere kot primarnega starša, na katerega pade vsa skrb za otroka v času zaprtja, identificirala v 74 % primerov, ta številka pa se ni bistveno znižala, če so te matere opravljale tudi delo od doma – takšnih je bilo 67 % žensk. Mogoče pa od doma sploh ne delamo – mogoče smo na čakanju ali pa zaradi dejstva, da se ženske koncentrirano zaposlujemo v podcenjenih sektorjih, ki jih bo kriza najbolj prizadela (turizem, gostinstvo, trgovina ipd.), in v nezanesljivih oblikah zaposlitve, svojega prihodka, ki bi nam omogočal neodvisnost, nimamo več. Postale smo ujete v odvisnost od drugega in o svoji prihodnosti razmišljamo omejeno, pravzaprav podrejeno.
Kako smo (pre)živele?
Že pred razglašeno epidemijo je po podatkih, ki jih je objavil NIJZ – torej v času pred porastom stisk, ki jih je povzročil ali poglobil covid-19, v Sloveniji pa jih je sprejemljivo reševati z zlorabo alkohola – čezmerno pilo 250.000 ljudi. Ker vsak tak človek prizadene štiri ljudi v svoji bližini, to pomeni, da smo v epidemijo, negotovost in vsesplošen stres vstopili z milijonom prebivalstva, ki posredno trpi zaradi alkoholizma – tudi takšni so domovi, v katere smo se zaprli.
Po drugi strani ima 73 % Slovencev izkušnjo z nasiljem v družini. Za psihičnim nasiljem trpi več kot polovica žensk v Sloveniji, kot vemo, pa je vsaka druga do dopolnjenega 15. leta doživela fizično in/ali spolno nasilje – to je realna slika pravljičnosti slovenskih domov, ki postane še jasnejša, če dodamo podatek, da manj kot 40 % žensk, ki so žrtve nasilja, o tem spregovori s prijatelji ali družino, na formalne institucije, kakršna je denimo Policija, pa se obrne manj kot 10 % žrtev. Od kod takšne številke in kako kar naenkrat pride do strašne tragedije, ko pa sosedje po navadi nič ne vidimo in nič ne slišimo?
Smo opazili porast nasilja nad ženskami, o katerem je poročala tako slovenska policija (20 %) kot nevladne organizacije, ki nudijo pomoč in podporo žrtvam v zadnjem obdobju? Oboji so ob tem opozarjali še na dejstvo, da je bilo ob prvih zaprtjih klicev manj, kot so pričakovali, kar bi nas moralo takrat še posebno skrbeti. Nam je (bilo) o stiskah, ki jih doživljamo vsak dan, dovoljeno govoriti, nas je kdo spodbudil, da se z njimi soočimo in prosimo za pomoč? Ali pa nam je bilo sporočeno, da moramo biti hvaležne za ta čas z družino, ki nam je bil podarjen, in da so virus in ukrepi ustvarili pogoje za pravljično idilo? Kakšna ženska pa si, če ne uživaš, kadar si doma? Kakšno družino si si ustvarila, če v njej nisi srečna?
Eno leto življenja v epidemiji je postreglo z neštetimi tekmovanji, kaj je najpomembnejša stvar, ki bi jo v epidemiji veljalo zaščititi, a le redkokdo je ob tem pomislil na to, da je v teh razmerah, ob tem zgodovinskem spominu in ob nevarnih praksah mnogih držav, ki se imajo za izvoznice demokracije in enakosti, a so izredne razmere izkoriščale za kršenje temeljnih pravic žensk, nujno potrebno zavarovati vse tiste korake, ki smo jih vsi – tako ženske kot moški in kot družba – napravili za to, da je naš položaj manj neenak. To kaže, v kako trdovratne patriarhalne vzorce mišljenja smo vpeti. Kakšna mati pa si, če se ti ne zdi dragocen vsak dodaten trenutek z otrokom?
Zakaj se moramo spreminjati ženske, namesto da bi spremenili sistem?
Od žensk se pač pričakuje drugačno žrtvovanje v procesu reševanja vsakega problema, tudi če je ta problem svetovna družbeno-ekonomska kriza ali zdravstvena epidemija. Kot da ne bi z enako pozornostjo in enakimi očmi opazovali zdrsov na področju naših pravic, našega položaja na trgu dela, s tem naše (mogoče) svobode in naše vloge v partnerstvu in družini, se (pre)mnogim še vedno zdi, da ne bo nič tragičnega, če ženske iz epidemije izstopimo tako, da se vrnemo nazaj domov, k skrbi za druge. Tja, kamor smo bile poslane že večkrat in od koder se nato s težavo, čez kup ovir premikamo naprej.
Naj nam bo zato dovoljeno, da vsaj ob 8. marcu, mednarodnem prazniku žensk, dnevu, ki obeležuje stoletja našega poguma in naše moči, ko smo iz ničesar počasi postajale nekdo – nekdo s pravicami, glasom, zahtevami in vizijo – opozorimo na to, da bi bilo morebiti primerno že končno spremeniti kolesje tega sistema, ki nas na vsakem koraku poustvarja v drugotne, namesto da poslušamo tiste, ki nam pridigajo, da bi se morale spremeniti me same. Kakšna ženska pa si, če nimaš otrok in o tem vsem sodiš?
KOMENTARJI (53)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.