Bivak– zatočišča v sili in ne brezplačni hotel z razgledom

Zgodaj zjutraj sem se odpravila iz doline Kamniške Bistrice. Pred menoj je bila pot čez Žmavcarje, strma in neoznačena. Prav takšna, kot sem pričakovala za pot do bivaka, ki naj bi bil namenjen predvsem tistim, ki se v gore podajajo na zahtevnejše ture. A že kmalu sem opazila, da po njej očitno ne hodijo samo alpinisti. Pot je bila dobro uhojena.

Višje se je začel odpirati pravi gorski svet. Družine kozorogov in gamsov so se mirno pasle med skalami, kot da je ves ta svet še vedno samo njihov. Za trenutek sem pozabila na ljudi. Potem pa sem zagledala plastenko, odvrženo ob poti. In spet pomislila na nas. Na množice, ki prihajajo v gore. Na fotografije, objave in iskanje vedno novih razgledov. Na to, kako se je gorski svet v zadnjih letih spremenil.

Bivak pod Skuto je pri tem skoraj popoln simbol. Nastal je kot zavetje v surovem visokogorju, danes pa je zaradi svoje nenavadne arhitekture in izjemne lege postal tudi prava mala gorska atrakcija. Do njega prihajajo ljudje, ki ga odkrijejo na družbenih omrežjih. Tudi dva italijanska obiskovalca, ki sem ju srečala tam zgoraj, sta mi povedala, da sta zanj izvedela prav na Instagramu.

Tudi midva s snemalcem Markom Reboljem sva se odločila, da bova prespala v njem. Ne zaradi turističnega doživetja. V bivaku sva prespala zaradi reportaže. Takrat še nisem vedela, kako zelo bom vesela, da sem tam. Čez dan je bil bivak videti skoraj idilično. Razgled, gore, mir. A vreme se je slabšalo. Veter je krepil svoje sunke in večina gornikov se je že vračala v dolino.

Malo po polnoči me je zbudilo grmenje. Strele so rezale temo, veter pa je tresel bivak. In v tistem trenutku je bivak dobil povsem drug pomen. Ne več kot arhitekturna zanimivost. Ne kot Instagram kulisa. Ne kot brezplačna postelja visoko v gorah. Ampak kot to, za kar je bil namenjen. Kot zatočišče.

V Sloveniji imamo 17 bivakov in 159 planinskih koč. Planinska zveza Slovenije opozarja, da bivaki niso namenjeni klasičnemu prenočevanju, temveč predvsem zavetju v sili, na primer ob nenadnem poslabšanju vremena, poškodbi, izčrpanosti ali temi. Bivak je lahko tudi izhodišče za zahtevnejše gorske ture.

A gore so vse bolj obiskane. In vprašanje, kdo danes prihaja vanje in zakaj, ni več nepomembno. To sem še bolj občutila nekaj dni pozneje, ko sem šla čez mejo, na Planino Pecol pod Montažem. Tudi tam je bilo parkirišče zgodaj zjutraj polno. Ljudje so prihajali, odhajali, iskali svoje poti v gore. Tudi Italijani se z množičnim obiskom Alp vse bolj ukvarjajo in na najbolj obremenjenih območjih že iščejo načine, kako pritisk obiskovalcev omejiti in usmerjati.

Morda bo to kmalu vprašanje tudi za nas. Kajti gore niso več svet, v katerega človek pride samo po tišino. Postajajo prostor množičnega turizma. In prav zato postaja vse pomembnejša tudi planinska kultura.

Vrnimo se nazaj pod Skuto. Ko sem naslednje jutro pospravljala bivak, sem razmišljala o tem, kako malo je potrebno, da ga človek spremeni v hotel. Nekdo pusti smeti. Drugi hrano. Tretji pride samo zato, ker je videl lepo fotografijo. A pravila so preprosta: za seboj počistiš, odneseš svoje smeti, zapreš vrata in okna ter bivak pustiš takšnega, kot si ga našel.

Narava oziroma gora ti namreč ničesar ne dolguje. Niti razgleda. Niti zavetja. Niti vrha. Mi pa ji dolgujemo nekaj drugega. Spoštovanje. In morda je prav to največji preizkus sodobnega obiskovalca gora: ne kako visoko pride, ampak kaj pusti za seboj, ko se vrne v dolino.

Več o tem, kdo danes prihaja v naše gore, kako se spreminja planinska kultura pa tudi odnos do gorske infrastrukture ter kje je meja med doživetjem in odgovornostjo, v tokratnem 24UR Inšpektorju.