Blejski zaklad, ki se je na dnu jezera skrival kar 1200 let

V dobri uri z dna jezera do priprave na prevoz v Ljubljano

Nekaj po 10. uri so se na dno Blejskega jezera odpravili potapljači. Deblak, ki je ležal na globini okoli 12 metrov, so naložili na posebno ogrodje, ga zavarovali in nato s pomočjo ekipe na površju počasi spravili na kopno. Deblak so nato zaščitili s penami in kopreno ter ga pripravili na prevoz v Ljubljano v prostore restavratorskega centra Zavoda za varstvo kulturne dediščine, kjer ga bodo najprej očistili, nato pa konzervirali z melaminsko smolo. Vse skupaj naj bi trajalo okoli dveh let in pol, nato pa se bo vrnil na Bled v novi arheološki muzej. Gre za izredno pomembno arheološko najdbo, saj je ta deblak prvo zanesljivo datirano zgodnjesrednjeveško plovilo te vrste iz slovenskega prostora.

Dokaz plovbe Slovanov na Blejski otok

Med analizo vseh vzorcev so ugotovili, da je okoli pet metrov dolg deblak narejen iz enega kosa debla macesna, ki je bil posekan nekje v izteku 8. stoletja oziroma v začetku 9. stoletja, torej v času zgodnje slovanske naselitve na Bledu. "Dobro dopolnjuje to zgodbo, ki jo poznamo, torej, da so to začetki slovanske uporabe prostora na Blejskem otoku, kar je potrdil tudi naknadno odkrit deblak na obali otoka, ki so ga odkrili lani in je še za kakšno desetletje starejši od tega čolna," pripoveduje Andrej Gaspari, profesor na Oddelku za arheologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani, in dodaja, da se je takrat na otoku očitno že nekaj dogajalo. Prav možno je namreč, da je bila takrat tam kakšna naselbina ali pa svetišče. Najdba deblakov je tako prvi dokaz za plovbo Slovanov na Blejskem jezeru, pravi Gaspari, ki je današnji dvig deblaka spremljal s kopnega, dvig pa je posnel tudi s pomočjo drona. 

Deblak na obali otoka zaenkrat ostaja pod vodo, saj je skoraj v celoti pokrit s sedimenti, zato ni nevarnosti, da bi hitro propadal, pravi Gaspari, bodo pa tudi njega nekoč dvignili na kopno. Vzorce so sicer že odvzeli in ugotovili, da je še starejši in iz lesa lipe, je pa verjetno podobnih mer. Obložen je s kamni, kar kaže, da je bil shranjen pod vodo za čas nerabe, a je nato počasi spolzel po pobočju obale na globino 17 metrov. Namreč, oba deblaka sta bila očitno namerno potopljena – obtežili so ju s kamni in potopili v plitvini – saj so na takšen način shranjevali čolne. Ker pa so nanju iz neznanega razloga pozabili, sta počasi drsela v globino.

So pa morali z dvigom deblaka iz macesnovega lesa pohiteti, saj je hitreje propadal. Deloma zaradi vrste lesa, deloma pa tudi zato, ker je bil bolj izpostavljen. Kot je dejala Katja Kavkler iz restavratorskega centra Zavoda za kulturno dediščino Slovenije, ki bo poskrbela za njegovo konzerviranje, je deblak zelo občutljiv na poškodbe, zato je potrebna velika previdnost. Oziroma, kot je sama našla primerjavo, je vse skupaj kot piškot, ki je namočen v mleku. V restavratorskem centru se bodo najprej lotili površinskega čiščenja in odstranjevanja sedimentov ter nečistoč, temu pa bo sledilo globinsko čiščenje. Nato sledi utrjevanje z melaminsko smolo in zatem počasno sušenje. Po dobrih dveh letih pa se bo deblak že lahko kot konserviran razstavni eksponat vrnil na Bled.

Čoln za največ dva člana posadke

Deblak so odkrili v dveh kosih, večji del obsega premec in osrednji del čolna, nekoliko stran ležeč manjši del pa predstavlja drug konec s krmo. Dela se ne prilegata in očitno vmesni del plovila proti krmi manjka, so pojasnili in dodali, da je propadla oziroma odlomljena tudi večina obeh stranic v osrednjem delu deblaka. Notranja površina deblaka je razmeroma dobro ohranjena, zunanja površina pa je precej neenakomerno korodirana. 

Podvodni pregled in meritve so pokazali, da je bil deblak prvotno dolg okoli pet metrov dolg in do 60 cm širok z zaobljenim presekom s 30 do 35 cm visokimi stranicami. Imel je zaobljeno koničast premec in bolj topo zaobljeno krmo. Pri premcu in krmi ima čoln iztesani visoki predelni steni, v osrednjem delu čolna pa je nizko prečno rebro. Slednji morda nakazuje, da je bila notranjost čolna funkcionalno razdeljena na dve polovici oziroma prekata. Glede na rekonstruirane dimenzije in ureditev je bil prilagojen za enega ali dva člana posadke in najverjetneje namenjen za ribolov ali lokalni prevoz, še navajajo arheologi.

Zapuščen potonil na dno jezera

Čoln so odkrili na vznožju strme brežine na globini 11,5 do 12 m, okoli 15 metrov od severnega jezerskega obrežja. Ob odkritju je ležal vzporedno z brežino na podlagi iz peska in manjšega kamenja, s premcem, usmerjenim proti vzhodu. Večji kos deblaka je bil ujet med dve večji skali. Bolje ohranjena polovica večjega dela proti premcu je bila zapolnjena z neobdelanim kamenjem. Čoln je po daljši osi nekoliko nagnjen navzdol po brežini, kar pomeni, da se zgornji rob leve stranice dviga nad ravnino pobočja.

Sprva so okoliščine najdbe in oddaljenost od obale nakazovale možnost, da gre za simbolni pokop plovila ob koncu njegove rabe. Po drugi, verjetnejši razlagi, pa je bil deblak prvotno shranjen v plitvini tik ob obali in zaradi neznanega razloga zapuščen, nato pa je sčasoma zdrsel po strmem pobočju in se razlomil. Med večjimi kamni, s katerimi je bil zapolnjen sprednji prekat deblaka, sta bila namreč najdena tudi odlomka prazgodovinske in visokosrednjeveške lončenine, ki najverjetneje izvirata iz posutij pobočnih depozitov na obali. Okoliščine tako kažejo na postopno zasipanje čolna zaradi naravnih procesov po tem, ko je bil že potopljen in v položaju, v katerem je bil odkrit. Za obtežitev, namenjeno potopitvi deblaka za čas, ko ni bil v rabi, kar je bilo v prostoru okoli Alp pogosto in je dokazano z veliko primeri, ni prepričljivih dokazov. 

Zelo redek primer deblaka iz macesnovega lesa

Analiza vrste lesa, izvedena na Oddelku za lesarstvo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, je pokazala, da je bil čoln izdelan iz macesnovega debla. To je redkost, saj med blizu tri tisoč odkritih deblakov v Evropi, lahko primerke iz macesna preštejemo na prste ene roke. Če pa upoštevamo lastnosti macesnovine, kot je vodoodpornost in lokalna dostopnost visokih ravnih dreves, pa ta izbira ni nenavadna. 

Starost deblaka je bila določena na podlagi radiokarbonskih (AMS) analiz vzorcev branik iz jedrovine in periferije debla, kalibriranih z metodo wiggle matching. AMS-analize so bile opravljene v laboratoriju Beta Analytic (Miami, FL), dendrokronološka analiza zaporedja branik pa na Oddelku za lesarstvo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Modelirana datacija najmlajše je pokazala, da je bilo drevo, izbrano za izdelavo deblaka, posekano v zadnji četrtini 8. stoletja ali prvi polovici 9. stoletja. S tem je deblak iz Blejskega jezera prvo zanesljivo datirano zgodnjesrednjeveško plovilo te vrste iz slovenskega prostora, ki se mu onkraj Karavank pridružujejo trije od skupno dvanajstih deblakov iz treh koroških jezer.