BLOG: Do vitalnosti brez ekstremov

Danes slišimo vse mogoče:
- jejte ogromno beljakovin,
- izogibajte se maščobam,
- ne jejte ogljikovih hidratov,
- sladkor je strup,
- sadje redi,
- jajca zamastijo jetra,
- živalske beljakovine zakisajo,
- zelenjava je polna pesticidov,
- brez dopolnil skoraj ne morete preživeti.

Na drugi strani pa:
- trening za moč petkrat na teden,
- vsak dan kardio,
- raztegovanje do skrajnih meja,
- slavljenje hipermobilnosti,
- štetje kalorij,
- tehtanje hrane,
- demoniziranje določenih živil,
- občutek krivde ob koščku čokolade,
- obsedenost z raznimi fit aplikacijami,
- slavljenje raznih dodatkov in diet.

Enostavno je preveč vsega. Ne glede na to, ali govorimo o fitnes industriji, dietah, duhovnih praksah ali drugih oblikah dela na sebi, pogosto vidim isti vzorec: ekstrem.

In v vsej tej poplavi informacij (aplikacij, vplivnežev, strokovnjakov, smernic) je običajen človek zmeden. Ali pa postane žrtev rigoroznih usmeritev, ki jih slepo sledi, ker misli, da je to edina pot do zdravja. Pogostokrat pa se zgodi, da niti ne poskuša z delom na sebi, saj dobi občutek, da je potrebno preveč odrekanja in ogromno napora za kakršenkoli rezultat.

Delo na sebi bi moralo biti odraz ljubezni do sebe. Nikakor pa ne kazen. V svojem fitnesu se vsakodnevno srečujem z ljudmi. In pogovori so si pogosto podobni. Veliko je že prepričanih, takšne pa je težko prepričati, da več ne pomeni nujno bolje.

Ne želimo vsi izgledati kot Arnold v času, ko je bil simbol fitnesa in bodybuildinga. In zato ne potrebujemo takšnih pristopov. Večina ljudi želi:

- biti malo bolj kondicijsko pripravljena,

- izgubiti kakšen kilogram,

- pridobiti nekaj mišične mase in s tem moč

- izboljšati držo,

- uravnavati stres,

- uvesti red v obroke in življenje.

Za to pa res ni potrebno vsakodnevno obiskovanje fitnesa. Ni potrebno vsak dan delati kardio do izčrpanosti. Ni potrebno raztezati se do bolečine. In zagotovo ni potrebno živeti v stalnem odrekanju pri prehrani. Vidni trebušnjaki niso nujno odraz vitalnosti

Je fit postava enako zdravo telo? Kaj sploh pomeni vitalnost? So to samo nizki odstotki maščobe? Je to six-pack? So to popolni krvni izvidi? Kaj pa glava? Kaj pa stres? Kaj pa obsesivnost? Kaj pa notranji nemir in odvisnost od vadbe ali nadzora nad hrano?

So to nepomembni pokazatelji? Težko sprejmem idejo, da je nekdo vitalen, če je hkrati ujet v strah pred ogljikovimi hidrati, v krivdo ob obroku ali v paniko, če izpusti trening. Ekstremna razmišljanja niso vzdržna. In kar ni vzdržno, dolgoročno ne vodi v zdravje.

Pozabljamo na živčni sistem. Na hormone. Na stres. Na regeneracijo. Vsakodnevni trening ni za večino ljudi ne življenjski ne potreben. Telo potrebuje dražljaj in potrebuje tudi počitek. Dan počitka ne pomeni, da si len. In tudi če si kak dan len, to ne pomeni, da si slab.

Če poješ košček čokolade, ne bo šlo vse "v špeh".

Če narediš tisoč trebušnjakov, ne boš nujno imel izklesanega trebuha.

Če vsak dan tekaš kot zmešan, to še ne pomeni, da boš shujšal.

Če ne ješ mesa, to še ne pomeni, da si bolj zdrav.

Če vsak dan dviguješ uteži, to še ne pomeni, da boš izgledal kot Arnold.

Zato se moramo vprašati: zakaj? Zakaj to počnem? Zakaj si to želim? Ali to delam iz zavedanja ali iz strahu? Ali me vodi ljubezen do telesa ali nezadovoljstvo z njim? Ali si želimo le potrditve in ne zdravja?

To bo zvenelo neprijetno, ampak vprašanje je nujno. Kolikokrat v resnici treniramo zaradi zdravja? In kolikokrat zato, ker si želimo biti sprejeti? Občudovani? Vredni?

Kolikokrat dieta ni skrb za telo, ampak tiha vojna proti sebi? Kolikokrat štetje kalorij ni disciplina, ampak potreba po nadzoru, ker nam drugje v življenju stvari uhajajo iz rok?

Bodimo iskreni. Veliko ljudi ne trenira zaradi vitalnosti. Trenira zaradi strahu. Strahu pred staranjem. Strahu pred zavrnitvijo. Strahu pred tem, da niso dovolj. In industrija to ve. Zato prodaja popolna telesa. Zato prodaja ekstremne programe. Zato prodaja idejo, da si vedno en korak stran od boljše verzije sebe.

Pogosto zasledimo kampanje:

- Samo še ta program.

- Samo še ta dodatek.

- Samo še ta režim.

Ampak če vedno bežiš proti "boljši verziji sebe", kdaj sploh sprejmeš to, kar si danes? Vitalnost ni tekmovanje. Ni predstava. Ni dokazovanje. Če treniraš zato, ker sovražiš svoje telo, boš vedno našel novo napako. Če ješ zdravo zato, ker te je sram ali strah pred neuspehom, nikoli ne boš imel miru.

Prava sprememba se začne šele takrat, ko si upaš priznati: Ne želim si samo boljšega telesa. Želim si več vrednosti. Več miru. Več občutka, da sem dovolj. In tega ti ne da noben ekstrem. To pride šele takrat, ko prenehaš kaznovati svoje telo in začneš sodelovati z njim.

Rigorozne diete in strogi režimi imajo svoje mesto. Pri določenih bolezenskih stanjih. Pri vrhunskem športu. Tam, kjer je cilj jasen in cena znana.

Za večino ljudi pa ekstrem ni potreben. Potreben je načrt, ki je vzdržen ter prilagojen posameznikovim zmožnostim (časovnim, fizičnim, mentalnim). Načrt, ki upošteva posameznikovo službo, zdravstvene omejitve, družino, stres in spanec.

Vitalnost ni rezultat popolnosti. Je posledica ravnovesja in zmernosti.

Ne dopadejo se mi ekstremna prepričanja, ker verjamem, da dolgoročno ne gradijo. Oziroma gradijo pritisk. Gradijo krivdo. Gradijo občutek, da nikoli nisi dovolj.

Vitalnost pa je nekaj drugega. Je energija čez dan. Je umirjen živčni sistem. Je stabilna glava. Je telo brez bolečin. Je odnos do hrane brez strahu. Je disciplina in ne kazen.

Bodimo kritični tudi do promocije "zdravega telesa", ki nas lahko pripelje do nezdravih vzvodov in prepričanj. Ne potrebujemo več ekstremov. Potrebujemo več razuma.Več posluha do telesa. Več zrelosti. Do vitalnosti se ne pride skozi kaznovanje. Do vitalnosti se pride skozi spoštovanje lastnega telesa.

In mogoče je prav to največji premik v miselnosti, ki ga danes potrebujemo.

V resnici precej manj, kot si večina predstavlja. Za večino ljudi sta dva kakovostna treninga za moč na teden povsem dovolj, da telo dobi signal za rast, moč in boljšo držo. Dodajmo eno ali dve aerobni aktivnosti, npr. kolesarjenje, plavanje, lahkoten tek ali hitrejšo hojo in kakšen sprehod v naravi, kjer si spočijemo še glavo. To ni malo. To je pametno in za večino ljudi povsem dovolj, pravzaprav več kot dovolj.

Pri prehrani ne začnimo z izločanjem polovice živil iz hladilnika. Začnimo z rednostjo obrokov. Z doslednostjo. S tem, da jemo v miru. Da spimo dovolj. Da stres ne postane naš stalni spremljevalec, ampak nekaj, kar se naučimo uravnavati.

V krožnik vključimo polnovredna, čim manj predelana živila. Kombinirajmo ogljikove hidrate, beljakovine in maščobe. Ne zato, ker je to moderno. Ampak zato, ker telo deluje najbolje, ko dobi ravnovesje.

In če kdaj izpustimo trening? Če kak obrok ni "po planu"? Če pojemo nekaj, kar ni na seznamu dovoljenega? Nič hudega.

Če si kdaj vzamemo dan počitka, to ni poraz. To je regeneracija. Če si privoščimo kos čokolade ali kos domače potice, to ni izdaja discipline. To je življenje. 

Tudi dušo je treba nahraniti. In to je za vitalnost še kako potrebno. Res pa je, in to povem malo za šalo, malo zares – da lahko zelo hitro pademo v vzorec hranjenja samo duše. To pa se potem ponavadi kar pošteno pozna na trebuhu. Ravnovesje pomeni ravnovesje. Ne izgovor.

Vitalnost ni popolnost. Ni fanatizem. Ni tekmovanje. Je dolgoročna zgodba. Je zrel odnos do telesa. Je disciplina brez sovraštva do sebe.

Največja zmaga je ta, da znamo trenirati, jesti in počivati tako, da si bomo čez 10, 20 ali 30 let še vedno hvaležni, ne pa izčrpani od lastnih ekstremov. Trenirajmo, prehranjujmo se ter delajmo na sebi za vitalnost brez odrekanja in kaznovanja.