BLOG: Hormoni niso pokvarjeni, telo je preobremenjeno

Veliko ljudi danes telovadi redno, se prehranjuje dokaj zdravo, jemlje prehranska dopolnila in vseeno čuti utrujenost, padec motivacije, slab spanec, nihanje razpoloženja, prebavne težave ali občutek, da telo preprosto ne sodeluje več tako, kot bi moralo. Namesto več energije po treningu pride izčrpanost. Namesto boljšega počutja občutek praznosti. Namesto napredka stagnacija. Zato se pogosto pojavi vprašanje, ali so težava hormoni?

Morda ne toliko, kot mislimo. Pogosto težava niso "pokvarjeni hormoni", temveč telo, ki je že dolgo preobremenjeno in počasi izgublja sposobnost regeneracije. Vadba sama po sebi ni slaba. Pravzaprav je lahko eno najmočnejših orodij za zdravje, hormone, možgane, energijo in dolgoživost. Toda razlika je ogromna, ali gibanje telesu pomaga rasti in se prilagajati ali pa ga še dodatno izčrpava.

Telo danes pogosto ne živi več v ravnovesju. Hormoni niso ločen sistem, ki deluje sam zase. Neposredno so povezani z živčnim sistemom, spanjem, stresom, prehrano, prebavo, svetlobo, odnosi, občutkom varnosti in načinom življenja. Telo ves čas ocenjuje okolje okoli sebe. Ne zanima ga samo, koliko kalorij zaužijemo ali koliko treningov opravimo. Zanima ga predvsem eno vprašanje: ali sem varen ali sem pod pritiskom?

Če telo zaznava konstantno obremenitev, začne energijo preusmerjati v preživetje. Takrat regeneracija, hormonsko ravnovesje, libido, dobra prebava, kakovosten spanec in stabilna energija niso več prioriteta. Prioriteta postane varčevanje. Zato danes veliko ljudi ne živi v pravem ravnovesju, ampak v kronični pripravljenosti.

Veliko ljudi danes pride na trening že popolnoma izčrpanih. Glava dela na polno od jutra do večera, spanja je premalo, ves čas nekam hitimo, dan začnemo s kavo in napetostjo, večino dneva presedimo, zvečer pa skušamo ves stres in utrujenost "popraviti" z intenzivno vadbo. Težava je, da telo tega ne dojema vedno kot nekaj zdravega ali koristnega. Včasih vse skupaj občuti samo kot še eno dodatno obremenitev.

In tukaj nastane eden največjih paradoksov sodobne fitnes kulture. Ljudje pogosto mislijo, da več vadbe vedno pomeni več zdravja. Toda telo ne deluje po logiki kaznovanja in prisile. Ne zanima ga, koliko trpite na treningu. Zanima ga, ali se po njem lahko obnovi.

Vadba sama po sebi ni problem. Problem postane takrat, ko preseže sposobnost telesa za regeneracijo. Prav zato nekateri po treningu cvetijo, drugi pa propadajo.

Ko je vadba pravilno odmerjena, deluje kot eno najmočnejših terapevtskih orodij. Izboljšuje občutljivost na inzulin, podpira mišično maso, stabilizira energijo, izboljšuje razpoloženje, podpira možgane in živčni sistem ter telesu daje občutek sposobnosti in stabilnosti.

Pravilno gibanje telesu sporoča: Zmoreš. Varen si. Lahko se prilagodiš. Če pa je telo že izčrpano, neprespano, podhranjeno ali psihično preobremenjeno, lahko ista vadba postane dodatna obremenitev. Takrat trening ne gradi več telesa, ampak ga prazni.

Telo nam to pogosto začne kazati zelo subtilno:
- po treningu ni prave energije,
- spanec postane slabši,
- pojavi se jutranja utrujenost,
- srčni utrip ostaja povišan,
- zmanjša se motivacija,
- poveča se razdražljivost,
- libido pade,
- telo zadržuje vodo,
- regeneracija je počasna,
- prebava postane občutljivejša,
- glava pa nikoli zares ne "ugasne".

Veliko ljudi v tem stanju naredi največjo možno napako in začne trenirati še bolj intenzivno. Še več kardiovadbe. Še več HIIT-treningov. Še manj hrane. Še več stimulansov. Kratkoročno lahko telo to nekaj časa kompenzira. Dolgoročno pa začne plačevati ceno.

Telo namreč ne loči dobro med psihološkim in fizičnim stresom. Če nekdo slabo spi, je pod pritiskom, v notranji napetosti in obenem še vsak trening izvaja do odpovedi, telo pogosto ne dobi več signala za razvoj, ampak signal nevarnosti.

To še posebej opažamo pri ljudeh, ki so ves čas "v glavi". Takšni posamezniki pogosto ne potrebujejo še več stimulacije, ampak več regulacije živčnega sistema.

Zato danes postaja vedno bolj pomembno, kakšno gibanje izberemo in v kakšnem stanju ga izvajamo.

Vadba za moč je lahko izjemno koristna, če je pravilno odmerjena. Mišice niso samo estetski dodatek, ampak pomemben hormonski in presnovni organ. Ohranjanje mišične mase podpira stabilnost sladkorja v krvi, občutljivost na inzulin, moč, mobilnost in dolgoročno zdravje. Toda razlika je ogromna, ali telo gradiš ali pa ga konstantno izčrpavaš.

Enako velja za aerobno vadbo. Umirjena hoja, kolesarjenje ali plavanje v zmerni intenzivnosti lahko delujejo skoraj terapevtsko. Takšno gibanje pomirja živčni sistem, izboljšuje prekrvavitev in pomaga telesu razgraditi presežek stresnih hormonov brez dodatnega šoka za organizem.

Zelo podcenjena oblika gibanja je hoja. Ne zaradi porabe kalorij, ampak zaradi vpliva na živčni sistem, možgane, limfni pretok, dihanje in notranjo umiritev. Včasih je ura hoje za telo bolj koristna kot še en agresiven trening.

Podobno velja za pilates, dihalne vaje in umirjene oblike joge. Ko se gibanje poveže z dihom, nadzorom in občutkom prisotnosti, telo pogosto prvič po dolgem času dobi občutek varnosti.

In ravno občutek varnosti je eden najpomembnejših pogojev za hormonsko ravnovesje. Ker telo ne potrebuje samo stimulacije. Potrebuje tudi občutek, da lahko spusti pritisk.

To je danes težava mnogih ljudi. Ves čas nekaj dokazujejo. Ves čas nekam hitijo. Tudi trening pogosto postane še ena oblika boja proti sebi. Toda telo najbolje napreduje takrat, ko ni v vojni samo s sabo.

Zato cilj vadbe ne bi smel biti konstantno uničevanje telesa, ampak ustvarjanje močnejšega, stabilnejšega in bolj odpornega organizma. Včasih največji napredek ne nastane takrat, ko dodamo še več treninga, ampak ko prvič zares uredimo spanec, zmanjšamo notranji stres, izboljšamo regeneracijo in začnemo poslušati telo.

Včasih telo ne potrebuje še več stimulacije, ampak več občutka varnosti, ritma in regeneracije. Več spanja. Več miru. Več hoje. Manj treningov do odpovedi. Manj dokazovanja in več poslušanja telesa. To ne pomeni, da se moramo gibanja bati ali se mu izogibati. Pomeni le, da mora biti vadba prilagojena človeku, ne pa človek prisiljen v vadbo, ki ga dolgoročno uničuje.

Včasih je za telo bolj zdravilen zmeren trening, dobra večerja in kakovosten spanec kot pa še en agresiven trening v stanju popolne izčrpanosti.

Danes se veliko govori o pristopu "work smart, not hard" in v določeni meri se s tem strinjam. Telo ne potrebuje konstantnega uničevanja, pretiravanja in življenja na robu zmogljivosti. Več treninga ne pomeni vedno več zdravja ali več napredka.

Po drugi strani pa je pomembno, da tega ne začnemo uporabljati kot izgovor za stagnacijo, udobje in izogibanje delu na sebi. Niso vsi problemi posledica hormonov, kortizola ali preobremenjenega živčnega sistema. Pri nekaterih ljudeh je težava predvsem v nedoslednosti, slabih navadah, pomanjkanju discipline in nenehnem iskanju bližnjic.

Telo za razvoj potrebuje tudi določen nivo obremenitve, gibanja, napora in sposobnosti, da včasih stopimo iz cone udobja. Problem nastane takrat, ko izgubimo ravnovesje in ko gremo v eno ali drugo skrajnost. Nekateri se uničujejo z nenehnim pritiskom in pretiravanjem. Drugi pa leta čakajo na "pravi trenutek", popolno motivacijo ali idealne pogoje za spremembo.

Resnica je običajno nekje vmes. Napredek ne nastane iz kaznovanja telesa, ampak tudi ne iz konstantnega udobja. Nastane iz pametnega ravnovesja med disciplino, regeneracijo, doslednostjo in sposobnostjo poslušati telo.

Hormonsko ravnovesje ni samo vprašanje hormonov. Je odraz odnosa med telesom, živčnim sistemom, načinom življenja in sposobnostjo regeneracije.

In morda danes največji problem ni, da se ljudje premalo gibajo. Temveč je težava v tem, da živijo tako preobremenjeno, da telo tudi gibanje začne doživljati kot še eno obliko preživetja. Vadba ne bi smela biti kazen za telo, ampak način, kako mu pomagamo, da ponovno najde ravnovesje.