BLOG: Koliko sodobnih zdravil izvira iz narave?

V današnjem članku se boste spoznali s fitoterapijo, področjem, ki povezuje tradicionalno znanje o zdravilnih rastlinah s sodobnimi spoznanji botanike, farmakologije, kemije in medicine. Izvedeli boste, kaj fitoterapija pravzaprav pomeni, kako se je razvijala in kaj lahko od nje pričakujemo.

Znani citat R. W. Emersona "Plevel je rastlina, katere vrline še niso odkrite" prav lepo ponazarja misel, da se lahko tudi v na videz nepomembnih rastlinah nahajajo koristne učinkovine. Na tem temelji tudi fitoterapija, ki za lajšanje zdravstvenih težav in zdravljenje določenih bolezni uporablja zdravilne rastline ter pripravke iz njih.

Fitoterapija torej pomeni uporabo zdravilnih rastlin in pripravkov le-teh za preprečevanje, zdravljenje ali lajšanje določenih zdravstvenih težav, kadar za to obstajajo ustrezni dokazi. Izraz fitoterapija izhaja iz grških besed phyton, ki pomeni rastlina, in therapeia, ki pomeni zdravljenje.

Pri fitoterapiji se lahko uporabljajo različni deli rastlin, od korenin in listov do cvetov, plodov, semen in lubja. Iz njih pripravljamo tinkture, sirupe, čaje, izvlečke, mazila in druge pripravke.

Pomembna razlika med sodobno fitoterapijo in tradicionalnim zeliščarstvom je predvsem v načinu preverjanja učinkovitosti. Dolgoletna tradicionalna uporaba lahko sicer predstavlja pomembno izhodišče, vendar sama po sebi še ne dokazuje, da je določena rastlina učinkovita pri odpravljanju oziroma zdravljenju bolezni.

Uporaba rastlin v zdravilne namene je precej starejša od današnje medicine. Dolgo pred razvojem farmacevtske industrije so ljudje pri lajšanju različnih težav uporabljali liste, korenine, plodove, cvetove, lubje in smole. Med najstarejšimi pisnimi dokazi o uporabi zdravilnih rastlin so sumerski zapisi na glinenih tablicah. Le-ti so stari približno 5000 let. Na njih so opisani različni pripravki iz naravnih sestavin.

Pomembno vlogo so imele rastline tudi v starem Egiptu. Ebersov papirus, ki izvira iz približno leta 1550 pred našim štetjem, vsebuje številne opise pripravkov za različne zdravstvene težave.

V antični Grčiji sta k razvoju znanja o zdravilnih učinkovinah rastlin prispevala Hipokrat in pozneje Dioskurid. Slednji je v prvem stoletju našega štetja napisal obsežno delo De materia medica, kjer je opisal več sto zdravilnih rastlin in načinov uporabe le-teh. Njegovo delo je ostalo pomemben vir medicinskega znanja več kot tisočletje.

Bogato tradicijo uporabe rastlin sta razvili tudi Indija in Kitajska. V tradicionalni kitajski medicini imajo pomembno mesto ingver, ginseng, šisandra, astralagus in številne druge rastline. V indijski ajurvedi pa med bolj znane sodijo kurkuma, ašvaganda in amla.

V srednjeveški Evropi so zelo pomembno vlogo pri ohranjanju znanja o zdravilnih zeliščih imeli samostani. Menihi so gojili zdravilne rastline ter pripravljali zeliščne mešanice in prepisovali stare medicinske zapise.

Z razvojem kemije in farmakologije v 19. stoletju pa se je začelo novo obdobje. Znanstveniki so iz rastlin začeli z izoliranjem posameznih aktivnih učinkovin, raziskovanjem njihovih učinkov in razvijanjem zdravil z natančno določenimi odmerki.

Fitoterapija je tako postopoma dobila tudi znanstveno podlago, pa čeprav se kakovost dokazov med posameznimi rastlinami in pripravki še danes precej razlikuje.

Zdravljenje z zelišči je tisočletna praksa in nekatere rastline oziroma njihovi izvlečki lahko pomagajo pri lajšanju določenih zdravstvenih težav. Vendar tudi naravne učinkovine niso povsem brez neželenih učinkov, zato sta pomembna pravilna izbira in način uporabe le-teh. Pomen tradicionalne medicine priznava tudi Svetovna zdravstvena organizacija, ki pa strogo poudarja potrebo po znanstvenem preverjanju učinkovitosti, kakovosti in varnosti zdravilnih pripravkov.

Nabor aktivnih sestavin v zdravilnih rastlinah imenujemo fito-kompleks. Aktivne sestavine rastlin lahko v določenih kombinacijah delujejo sinergistično, vendar to ne pomeni, da so mešanice vedno učinkovitejše od posameznih učinkovin.

Posamezna rastlina lahko vsebuje več deset ali celo več sto različnih kemičnih spojin. Med njimi so alkaloidi, terpeni, flavonoidi, glikozidi, polisaharidi, fenolne kisline in številne druge snovi.

Nekatere učinkovine vplivajo na živčni sistem, druge na vnetne procese, prebavila, delovanje gladkih mišic ali presnovne poti. Njihovi učinki so odvisni od kemijske zgradbe, načina priprave, odmerka in sposobnosti telesa, da jih absorbira ter presnovi.

Pomembno je tudi, kateri del rastline uporabljamo. Namreč korenina lahko vsebuje drugačne učinkovine kot cvetovi, plodovi ali listi iste rastline.

Prav tako ni vseeno, ali rastlino zaužijemo kot tinkturo, čaj, prah ali standardiziran izvleček. Pri pripravi čaja se v vodo izločajo predvsem vodotopne snovi, medtem ko lahko alkoholni izvlečki vsebujejo tudi nekatere spojine, ki so v vodi slabše topne.

Zato dva izdelka iz iste rastline nimata nujno enake sestave, učinkovitosti ali varnosti uživanja.

Fitoterapija se uporablja na različnih področjih, vendar je treba razlikovati med tradicionalno uporabo in vplivi zelišč, ki jih potrjujejo klinične raziskave.

Pri prebavnih težavah se tradicionalno uporabljajo rman, poprova meta, kamilica, ingver, komarček, pelin in različne grenčice. Določeni pripravki, kot so na primer gastrorezistentne kapsule olja poprove mete, imajo tudi klinične dokaze o koristih pri nekaterih simptomih sindroma razdražljivega črevesja.

Pri težavah z dihali, za lajšanje kašlja, izkašljevanje in draženje žrela se uporabljajo na primer trpotec, timijan, jeglič, slez, smrekovi vršički in bršljan.

Na področju stresa in spanja se uporabljajo baldrijan, melisa, pasijonka in sivka.

Pri težavah s kožo nam lahko pomagajo ognjič, smrekova smola, pripravki kamilice in aloe vera.

Raziskuje se tudi uporaba rastlinskih učinkovin pri nevroloških, presnovnih, srčno-žilnih in drugih boleznih. Ampak rezultatov laboratorijskih raziskav ali poskusov na živalih ne smemo neposredno enačiti z dokazano učinkovitostjo pri ljudeh.

Med najbolj razširjene blagodejne zeliščne snovi sodijo:

Alkaloidi

Gre za skupino naravnih spojin z različnimi učinki na naš organizem. Sem sodijo nikotin, kofein, morfin in meskalin. Nekateri alkaloidi delujejo na živčni sistem, drugi pa imajo drugačne farmakološke učinke. Določeni alkaloidi so lahko tudi zelo strupeni in lahko vplivajo na delovanje zdravil, zato je pri njihovi uporabi potrebna previdnost. Čajevec, kavovec in tobak so rastline, ki vsebujejo alkaloide.

Polifenoli

Polifenoli so naravne rastlinske spojine, med katerimi imajo številne antioksidativne lastnosti in lahko vplivajo na procese oksidativnega stresa v organizmu. Njihove antioksidativne lastnosti so dobro raziskane v laboratorijskih pogojih, ampak to še ne pomeni, da uživanje posameznih polifenolov neposredno preprečuje staranje pri ljudeh.

K polifenolom sodijo tudi tanini, ki jih najdemo v različnih delih rastlin, predvsem v koreninah, lubju, listih in plodovih. Tanini imajo adstringentne lastnosti, zato se nekateri pripravki tradicionalno uporabljajo pri blagih driskah ter za nego sluznic in kože.

Flavonoidi

Flavonoidi so velika skupina rastlinskih spojin, ki spadajo med polifenole in imajo različne biološke lastnosti, med drugim tudi antioksidativne. Biflavonoidi pa so posebna skupina spojin, ki so sestavljene iz dveh flavonoidnih enot. Nekateri izmed flavonoidov se v rastlinah pojavljajo vezani na sladkorje v obliki glikozidov.

Terpeni

Terpeni in terpenoidi so pomembne sestavine številnih eteričnih olj, ki rastlinam in cvetovom dajejo tisti značilen vonj. Zaradi svojih aromatičnih lastnosti se pogosto uporabljajo v kozmetiki, parfumeriji in aromaterapiji.

Glikozidi

Glikozidi so kemične spojine, sestavljene iz sladkornega in nesladkornega dela, ki ga imenujemo aglikon. Učinki teh spojin so odvisni od kemijske zgradbe. Nekateri glikozidi imajo pomembne farmakološke lastnosti, kot na primer srčni glikozidi, ki pa so lahko ob nepravilni uporabi zelo strupeni, zato je pri njih potrebna posebna previdnost.

Sluzi

Rastlinske sluzi so naravne snovi, predvsem polisaharidi, ki jih tvorijo rastline. V stiku z vodo nabreknejo in tvorijo gosto, viskozno in sluzasto snov. Na sluznicah lahko ustvarijo zaščitno plast in tako pomagajo blažiti draženje. Pripravki iz sleza, trpotca in drugih rastlin, bogatih s sluzmi, se zato že od nekdaj uporabljajo pri draženju ustne in žrelne sluznice ter nekaterih težavah s prebavili.

Eterična olja

Eterična olja imajo precej koristnih lastnosti. Gre za koncentrirane mešanice hlapnih rastlinskih spojin, ki se uporabljajo predvsem v kozmetiki, parfumeriji, aromaterapiji in nekaterih fitoterapevtskih pripravkih. Zaradi te koncentriranosti lahko povzročajo alergijske reakcije, draženje ali kakšne druge neželene učinke, zato niso vsa olja primerna za uživanje ali neposreden nanos na kožo. Med rastline, ki so bogate z eteričnimi olji, sodijo predvsem meta, timijan, sivka, žajbelj, rožmarin, gorski bor, koromač in janež.

Ko govorimo o zdravilnih rastlinah, pogosto najprej pomislimo na eksotične rastline iz Južne Amerike ali Azije. Vendar številne zanimive vrste rastlin uspevajo tudi pri nas. Med najbolj znanimi so:

Rman (Achillea millefolium) tradicionalno uporabljamo pri blagih prebavnih težavah, napenjanju, izgubi apetita in menstrualnih krčih.

Pravi pelin (Artemisia absinthium) zaradi grenkih snovi tradicionalno uporabljamo za spodbujanje apetita in pri blagih prebavnih težavah. Zaradi vsebnosti tujona pa moramo biti previdni pri uporabi.

Timijan (Thymus vulgaris) je znan po vsebnosti timola in karvakrola ter tradicionalni uporabi za lajšanje produktivnega/mokrega kašlja in izkašljevanju sluzi.

Navadna smreka (Picea abies) oziroma smrekovi vršički in smola imajo dolgo zgodovino ljudske uporabe, predvsem pri pripravkih za dihala in nego kože.

Ozkolistni trpotec (Plantago lanceolata) vsebuje sluzi in druge rastlinske spojine. Že od nekdaj se uporablja pri draženju žrela in suhem kašlju.

Velika kopriva (Urtica dioica) ima liste, ki vsebujejo različne minerale in rastlinske spojine, izvlečki njene korenine pa se raziskujejo tudi pri težavah zaradi benignega povečanja prostate.

Žajbelj (Salvia officinalis) se tradicionalno uporablja pri blagih vnetjih ustne votline in žrela, prekomernem potenju ter nekaterih prebavnih težavah.

Navadni slez (Malva sylvestris) zaradi vsebnosti sluzi tradicionalno uporabljamo za pomirjanje razdraženih sluznic.

Pravi slez (Althaea officinalis) oziroma njegova korenina vsebuje veliko sluzi, zato se od nekdaj uporablja pri draženju žrela in blagih prebavnih težavah.

Materina dušica (Thymus serpyllum) je sorodnica timijana, znana predvsem po tradicionalni uporabi pri kašlju.

Bezeg (Sambucus nigra) poznamo predvsem po njegovih cvetovih, ki se uporabljajo pri prehladnih obolenjih.

Lipa (Tilia spp.) je znana po svojih cvetovih, ki se tradicionalno uporabljajo v čajnih pripravkih ob prehladu in za sproščanje.

Melisa (Melissa officinalis) se uporablja pri živčni napetosti, težavah s spanjem in blagih prebavnih težavah.

Ognjič (Calendula officinalis) tradicionalno uporabljamo v pripravkih za nego razdražene kože, pa tudi pri nekaterih prebavnih težavah (zlasti pri draženju želodčne sluznice).

Šentjanževka (Hypericum perforatum) vsebuje učinkovine, katerih določeni standardizirani izvlečki imajo dokazano učinkovitost pri blagi do zmerni depresiji, vendar lahko vplivajo na delovanje številnih zdravil.

Regrat (Taraxacum officinale) vsebuje številne vitamine in minerale, med drugim železo. Tradicionalno se uporablja tudi v povezavi s prebavo in izločanjem urina.

Navadni brin (Juniperus communis) ima značilne jagodaste storže, ki jih uporabljamo kot začimbo, tradicionalno pa tudi v pripravkih za lajšanje prebavnih težav.

Navadni komarček (Foeniculum vulgare) pa se uporablja pri napenjanju in prebavnih krčih.

Naštel sem le nekaj izmed številnih rastlin, ki uspevajo pri nas v Sloveniji. Tukaj pa bi rad poudaril, da je pri nabiranju v naravi potrebno dobro poznavanje vrst, saj imajo nekatere strupene dvojnike, določene rastline pa so tudi zavarovane.

Poleg rastlin, ki jih poznamo iz našega okolja, imajo dolgo zgodovino uporabe tudi številne vrste iz drugih delov sveta.

Ingver že stoletja uporabljajo v azijski tradicionalni medicini. Njegove značilne učinkovine so gingeroli in šogaoli. Med bolje raziskanimi področji njegove uporabe je lajšanje nekaterih oblik slabosti.

Kurkuma vsebuje kurkuminoide, med katerimi je najbolj znan kurkumin. Raziskujejo predvsem njihove protivnetne in antioksidativne učinke, vendar je klinična učinkovitost odvisna od pripravka, odmerka in zdravstvenega stanja posameznika.

Azijski ginseng je ena najbolj znanih rastlin tradicionalne kitajske medicine. Vsebuje ginsenozide, raziskave pa se osredotočajo predvsem na telesno zmogljivost, utrujenost, presnovo glukoze in druge učinke.

Ašvaganda ima pomembno mesto v ajurvedi. Danes jo pogosto predstavljajo oziroma promovirajo kot adaptogen, predvsem v povezavi s stresom in spanjem. Nekatere raziskave sicer kažejo obetavne rezultate, vendar dolgoročna varnost uporabe še ni dovolj raziskana.

Šisandra je rastlina, ki izvira iz vzhodne Azije. Njeni plodovi vsebujejo lignane, med katerimi so najbolj raziskovani šisandrini in gomisini. V tradicionalni kitajski medicini šisandro uporabljajo že stoletja, sodobne raziskave pa preučujejo predvsem njene učinke na jetra, oksidativni stres in druge fiziološke procese. Večina ugotovitev za zdaj temelji na laboratorijskih raziskavah in raziskavah na živalih, zato so potrebne dodatne kakovostne klinične študije.

Pegasti badelj vsebuje kompleks spojin, imenovan silimarin. Najpogosteje ga povezujemo z zdravjem jeter, čeprav dokazi o učinkovitosti pri posameznih jetrnih boleznih še niso dovolj prepričljivi za splošna priporočila.

Aloe vera nam je znana predvsem po uporabi gela za nego kože. Različni deli rastline imajo različno sestavo in lahko povzročajo različne neželene učinke, zato niso vsi pripravki primerni za uživanje.

Veliko ljudi si predstavlja, da sta zdravljenje z rastlinami in sodobna medicina povsem ločeni področji. V resnici pa je narava pomembno prispevala k odkrivanju številnih zdravilnih učinkovin.

Eden najbolj znanih primerov je aspirin. Njegova zgodovina je povezana z uporabo vrbovega lubja, ki vsebuje salicinske spojine. Sodobna acetilsalicilna kislina je sicer kemijsko izdelana učinkovina, vendar je njen razvoj povezan z raziskovanjem snovi rastlinskega izvora.

Zanimiv je tudi na primer artemizinin. Gre za učinkovino iz enoletnega pelina, ki je postala izjemno pomembna pri zdravljenju malarije. Kitajska znanstvenica Tu Youyou je za svoje delo pri njegovem odkritju leta 2015 prejela Nobelovo nagrado za fiziologijo ali medicino.

Tudi nekatera zdravila, ki jih uporabljamo v onkologiji, imajo rastlinski izvor. Med njimi sta vinkristin in vinblastin, učinkovini, povezani z rastlino Catharanthus roseus, znano kot madagaskarski zimzelen.

Omenil bi še naprstec, rastlino, iz katere izvirajo srčni glikozidi, med drugim digoksin. Ta vpliva na delovanje srčne mišice, vendar ima zelo ozko terapevtsko območje, zato mora biti njegova uporaba natančno nadzorovana.

Ti primeri so lep pokazatelj, kako lahko raziskovanje naravnih snovi prispeva k razvoju medicine. Obenem pa opozarjajo, da naravni izvor sam po sebi še ne zagotavlja varnosti določene učinkovine.

Zanimanje za zdravilne rastline se danes pojavlja v različnih oblikah. Nekateri jih uporabljajo kot del vsakodnevne prehrane, drugi posegajo po zeliščnih čajih, kapsulah, tinkturah ali standardiziranih rastlinskih izvlečkih.

Pomembno je razumeti tudi razliko med tradicionalnim zeliščnim pripravkom, prehranskim dopolnilom in zdravilom rastlinskega izvora. Prehranska dopolnila so namenjena dopolnjevanju prehrane in niso namenjena zdravljenju bolezni. Zdravila rastlinskega izvora pa morajo izpolnjevati določene zahteve glede kakovosti, varnosti in dokazovanja oziroma utemeljevanja uporabe le-teh.

Svetovna zdravstvena organizacija že več desetletij spremlja področje tradicionalne in komplementarne medicine. Sodobna fitoterapija zato ni zgolj ohranjanje starih običajev. Pomemben del njenega razvoja predstavljajo raziskave, standardizacija pripravkov, preverjanje kakovosti in razumevanje možnih interakcij.

Pri uporabi zdravilnih rastlin pogosto velja prepričanje, da naravne učinkovine ne povzročajo neželenih učinkov. Vendar to ne drži. Rastline lahko vsebujejo zelo močne biološko aktivne spojine, ki vplivajo na različne organe in telesne funkcije. Nekatere lahko povzročajo alergijske reakcije, prebavne težave ali vplivajo na delovanje jeter in ledvic.

Posebno pozornost je treba nameniti kombiniranju zeliščnih pripravkov z zdravili. Določene rastlinske učinkovine lahko spremenijo hitrost presnove zdravil, njihovo absorpcijo ali izločanje iz telesa.

Pomembni so tudi trajanje uporabe, odmerjanje, kakovost izdelka in morebitne neželene primesi.

Pri nosečnicah, doječih materah, otrocih, starejših, ljudeh s kroničnimi boleznimi in tistih, ki redno jemljejo zdravila, je zato potrebna dodatna previdnost.

Fitoterapija ima lahko pomembno vlogo pri lajšanju določenih zdravstvenih težav, vendar je ne smemo obravnavati kot univerzalno rešitev ali nadomestilo za ustrezno medicinsko zdravljenje.

Narava je najstarejša lekarna človeštva in čeprav njene zdravilne moči raziskujemo že tisočletja, nam še vedno ostaja veliko neznanega.

Zato se mi zdi pomembno, da tradicionalno znanje povezujemo s sodobnimi znanstvenimi spoznanji, ne da bi fitoterapijo poveličevali ali podcenjevali. Rastlinski svet nam ponuja ogromno možnosti, na nas pa je, da jih znamo izkoristiti premišljeno, odgovorno in predvsem z razumevanjem.