BLOG: Recept za dolgo življenje

A včasih se zdi, da nas prav ta obsedenost z zdravjem dela bolne. Danes bom z vami delil svoj pogled na to temo, brez ovinkarjenja, surovo in objektivno.

V današnjem času je že skoraj projekt, če želiš jesti zdravo. Vitamini, minerali, antioksidanti, superživila, intravenozne terapije, anticelulitni programi, biohacking in "longevity" pristopi so v polnem razcvetu.

Diete? Kolikor hočeš. Veganska, keto, carnivore, ločevalna, lunina ... vsak ima svoje prepričanje, svoj sistem, svoj prav. Eni se bojijo ogljikovih hidratov, drugi maščob, tretji beljakovin. Eden trdi, da določeno živilo in hranilo "zakisa", drugi, da "redi", tretji, da "zamaši". Hrana je postala skoraj ideologija, razdeljena na dobro in slabo, kot da bi imela moralni značaj.

Seveda je lepo, da se trudimo. Da skrbimo, kaj damo vase. Da sledimo tistemu starogrškemu modrecu, ki je rekel: "Naj bo hrana tvoje zdravilo in zdravilo tvoja hrana." Ampak ali smo se kdaj res vprašali, kaj pa naš način življenja? Naše misli? Naša čustva? Kaj, če ni vse v tem, kaj jemo, ampak tudi v tem, kaj jé nas? Kaj, če se vse skupaj ne začne v želodcu, ampak v glavi, v naših prepričanjih, stresu, perfekcionizmu, strahu in občutku krivde? Kot sem že pred časom pisal, morda ni vedno treba paziti, kaj "žremo", ampak raje poglejmo, kaj "žre" nas.

Je pomembno za vsako ceno dočakati 100 let? Vprašanje, ki si ga redko kdo zastavi, pa bi si ga moral: je res cilj dočakati 100 let, ne glede na to, kakšna je kakovost življenja? 

Ali pa je morda bolje živeti nekoliko manj, a do zadnjega dne dihati s polnimi pljuči, se gibati brez bolečin, čutiti, vonjati, ljubiti, uživati? Je bolje živeti ta leta, ki so nam namenjena, ali pa jih le preživljati? Je smisel v tehtanju hrane, pretiravanju z vadbo in dopolnili, v neskončnem analiziranju vsakega grižljaja? Kaj, če smo v iskanju "popolnega zdravja" nehali živeti? 

Če pogledamo svetovne karte dolgoživosti, vidimo, da obstajajo t. i. modre cone – območja, kjer ljudje v povprečju živijo najdlje. Teh krajev ni veliko, a skrivajo izjemno modrost življenja. Najbolj znane so:

Okinawa na Japonskem, kjer je največ stoletnic na svetu.

Sardinija v Italiji, kjer je največ stoletnikov med moškimi.

Ikaria v Grčiji, otok brez demence in depresije.

Nicoya v Kostariki, kjer kmetje še pri 90 letih delajo na poljih.

In Loma Linda v Kaliforniji, kjer adventisti živijo dolgo in mirno, v skladu s svojimi duhovnimi načeli.

V teh regijah ljudje ne živijo dolgo zato, ker bi imeli čudežno prehrano ali skrivni napitek mladosti, ampak ker živijo drugače.

Presenetljivo preprosto. Jedo lokalno, sezonsko in z občutkom. Njihova hrana ni "bio" po oznaki, ampak po bistvu. Večina njihovih obrokov je rastlinskih, polna zelenjave, stročnic, oreščkov in polnovrednih žit. Meso jedo redko, morda nekajkrat na mesec. Ne poznajo štetja kalorij, ne tehtajo hrane in ne kupujejo dragih superživil.

Obroke jedo v družbi, počasi, z nasmehom. Zadnji obrok imajo zgodaj, pogosto že okoli šeste zvečer. Pijejo vino, a zmerno, v družbi, ob pogovoru in smehu.

In zanimivo: mnogi od njih uživajo kruh in mlečne izdelke.

Na Kavkazu vsak dan jedo kruh in pijejo kefir. Na Okinawi jedo sladek krompir in riž. Na Sardiniji sir in kozje mleko. Nihče ne razmišlja o glutenu ali laktozi in vendar tam alergij skoraj ne poznajo.

Če iščemo skupni imenovalec dolgoživih skupnosti, ni v prehranskem sistemu, ampak v odnosu do življenja. V zmernosti. V povezanosti. V smislu. Torej, ni ekstremov, temveč zmernost.

Na Okinawi uporabljajo izraz hara hachi bu, kar pomeni: jej, dokler nisi popolnoma sit – približno do osemdeset odstotkov. To pravilo jih uči zmernosti, spoštovanja do hrane in poslušanja telesa. Poleg tega imajo še en čudovit življenjski koncept, ki ga imenujejo ikigai – razlog, zaradi katerega zjutraj vstaneš. Gre za občutek smisla, notranjo motivacijo in zavedanje, da ima vsak dan svoj namen. Mnogi raziskovalci menijo, da prav to daje Okinawčanom izjemno življenjsko moč in notranji mir.

Na Sardiniji si ljudje ob srečanju še danes voščijo "A kent'annos!" Naj živiš sto let! In to rečejo z nasmehom, brez tekmovanja, brez pritiska, z občutkom hvaležnosti za življenje. Njihova dolgoživost se zdi naravni stranski učinek njihove sproščenosti in povezanosti.

Na Ikarii popoldne počivajo, pijejo domač zeliščni čaj, se veliko smejejo in pogosto sploh ne nosijo ure. Pravijo, da "Grki ne merijo časa, čas meri njih." To morda najbolje opiše njihov odnos do življenja: brez hitenja, brez stresa, z zavedanjem, da se življenje ne meri v minutah, ampak v trenutkih.

V Nicoyi v Kostariki je zemlja bogata s kalcijem in magnezijem, kar krepi njihove kosti, a še bolj jih krepi močan občutek skupnosti. Njihov vsakdan prežema misel pura vida – "čisto življenje" ali "življenje v polnosti". To ni le fraza, temveč način bivanja, ki vključuje hvaležnost, preprostost in iskreno veselje do življenja.

V Loma Lindi v Kaliforniji pa adventisti ne pijejo alkohola in ne kadijo, a so izjemno povezani med seboj ter trdno zasidrani v veri in notranjem miru. Njihovo vodilo izhaja iz svetopisemskega načela: "Tvoje telo je tempelj Duha." V tem vidijo smisel zmernosti, skrbi zase in spoštovanja do življenja v vseh njegovih oblikah. 

Zanimivo je, da večina teh ljudi fizično dela vse življenje. Vstanejo ob zori, delajo na vrtu, kosijo, nosijo, plezajo po klancih. Pa vendar ne poznajo "burnouta" (izgorelosti).

Zakaj? Ker živijo v ritmu. Ker vedo, kdaj je delo in kdaj počitek. Ker imajo smisel. Ne analizirajo vsakega občutka, ne merijo vsakega srčnega utripa, ne primerjajo svojega življenja s tujim. Preprosto živijo.

Seveda ima genetika svojo vlogo, a ne more pojasniti vsega. Kako si sicer razložimo stoletnike, ki kadijo že 70 let, pijejo vino vsak večer in jedo mastno hrano, pa še vedno delajo na vrtu? Morda zato, ker ne živijo v kroničnem strahu pred boleznijo. Ker ne prežvekujejo svojih misli, ampak preprosto obstajajo. Pa da ne bo pomote, ne promoviram kajenja, pitja alkohola ali slabega prehranjevanja, le na glas razmišljam. Morda ni vse v tem, kaj jemo, ampak tudi v tem, kaj jé nas.

Največji paradoks dolgoživosti je ta, da večina dolgoživečih ljudi sploh ne ve, da so dolgoživi. Ne ukvarjajo se z "biohackingom", ne štejejo korakov, ne analizirajo svojega HRV in ne razmišljajo o kortizolu, inzulinu ali oksidativnem stresu. Ne delajo "detoxov", "resetov" in "izzivov". Preprosto živijo.

Mnogi med njimi so fizično delali vse življenje, na poljih, v vinogradih, z rokami, v ritmu narave. Utrujeni, a ne izčrpani. Kot sem prej omenil, ne poznajo izraza "burnout", ker se niso nikoli skušali "optimizirati". Njihovo življenje ni bilo projekt, temveč potek.

Jedli so kruh, pili mleko, si privoščili kozarec vina ali kave, brez občutka krivde, brez tehtnice, brez analize, ali je "to zdaj dobro za črevesno mikrobioto". Niso se bali glutena, laktoze ali ogljikovih hidratov, ker se niso bali življenja. Njihova skrivnost ni bila v popolni prehrani, ampak v odsotnosti strahu in pretirane kontrole.

Morda je prav v tem ključ: da niso živeli z mislijo "moram biti zdrav", ampak z občutkom "rad živim". Niso se borili proti staranju, starali so se skupaj z življenjem, z radovednostjo, mirno glavo in odprtim srcem.

In medtem ko danes marsikdo preživlja več časa v iskanju "popolnega načina življenja" kot v življenju samem, oni niso iskali recepta za dolgoživost. Postali so dokaz, da resnično zdravje pogosto pride takrat, ko ga ne lovimo več, ko dovolimo, da življenje teče.

Če bi vprašali vzhodnjake, bi rekli: "Ravnovesje je ključ." Jin in jang. Ne preveč, ne premalo. Ne v ekstremih, ne v zanikanju, ampak v ravnovesju. Morda je pravi recept za dolgoživost preprost: Delaj, kar ima smisel. Jej, kar ti raste pred nosom. Počivaj, ko si utrujen. Smej se z ljudmi, ki jih imaš rad. Ne delaj iz življenja znanosti, ker življenje ni vaja za dolgoživost, ampak darilo samo po sebi.

Naj bo hrana naše zdravilo, seveda. A naj naš smeh, druženje, dotiki, počitek in mir v glavi ne bodo nič manj pomembni. Telo potrebuje hranila, duša pa nežnost, stik in smisel. Morda dolgoživost sploh ni cilj, ampak posledica življenja, ki ga živimo polno, preprosto in brez strahu.

Ko jemo, ker smo lačni, ne zato, ker moramo. Ko se gibamo zato, ker nas to razveseljuje, ne zato, da bi premagali samega sebe. Ko se ne sprašujemo, koliko let bomo živeli, ampak kako jih bomo preživeli.

Morda ni bistvo v tem, da dodamo leta življenju, ampak življenje letom. In ko pride dan, ko se ozremo nazaj, naj bo občutek tak, da nismo iskali popolnosti, temveč lepoto v nepopolnem in da smo vsak dan, vsaj malo, res živeli.

Morda ni cilj, da živimo sto let, ampak da teh sto let ali šestdeset, sedemdeset, kolikor jih že bo, res doživimo. Da ne preživimo življenja v načrtovanju, kako bomo nekoč zares živeli.