BLOG: Dejstva in pretiravanja o resveratrolu

Resveratrol je naravna polifenolna spojina iz skupine stilbenov, ki v rastlinah deluje kot fitoaleksin, zaščitna snov, nastala kot odziv na stres. Gre torej za snov, ki jo nekatere rastline proizvajajo kot obrambni mehanizem. Nastaja takrat, ko je rastlina izpostavljena stresu, na primer UV sevanju, mehanskim poškodbam ali glivičnim okužbam. Njegova vloga v rastlini je zaščitna, ne prehranska.

V človeški prehrani resveratrol uvrščamo med antioksidativne spojine, ki sodelujejo pri uravnavanju oksidativnega stresa in vnetnih procesov. V določenih okoliščinah lahko vpliva tudi na celične signalne poti, povezane z energijskim metabolizmom in celično zaščito.

Pomembno je poudariti, da resveratrol ni vitamin, ni esencialno hranilo in ni snov, brez katere telo ne bi moglo delovati. Njegov učinek je podporen in regulativen, ne pa nujen ali neposreden.

Resveratrol ni sodobno odkritje, temveč snov, ki jo znanost pozna že več desetletij. Prvič so ga izolirali leta 1939 iz rastline japonski dresnik, kjer so raziskovalci opazili njegovo zaščitno vlogo v rastlini. V tistem času je šlo predvsem za kemijsko zanimivost brez večje pozornosti javnosti.

Dolga leta je resveratrol ostal v ozadju, dokler se zanimanje zanj ni močno povečalo konec 20. stoletja. Povod za to je bilo opazovanje tako imenovanega "francoskega paradoksa". To je pojav, pri katerem so prebivalci določenih območij kljub prehrani, bogati z maščobami, kazali razmeroma dobro zdravje srca in ožilja. Ena izmed razlag je bila povezana prav z rdečim vinom in snovmi, ki jih vsebuje.

Od takrat naprej je resveratrol postal predmet intenzivnega zanimanja, sprva v laboratorijih in kasneje tudi v prehranski industriji. Njegova vloga se je sčasoma pogosto predstavljala bolj optimistično, kot je bilo upravičeno, kar je vodilo v številne napačne interpretacije in pretirane obljube.

Danes je pogled nanj bistveno bolj uravnotežen. Resveratrol se ne obravnava več kot "eliksir mladosti", temveč kot zanimiva rastlinska spojina z določenimi lastnostmi, ki jih je smiselno razumeti v širšem kontekstu biologije, prehrane in življenjskega sloga.

Resveratrol se v naravi pojavlja v omejenem številu rastlin, predvsem v njihovih zunanjih delih. Njegova prisotnost ni naključna, rastline ga tvorijo kot zaščitno snov, zato je najpogosteje skoncentriran v lupinah oziroma delih, ki so najbolj izpostavljeni okolju.

Najbolj znan in hkrati najpogosteje omenjen vir resveratrola je rdeče grozdje, natančneje njegova kožica. V mesu grozdja ga je bistveno manj. Prav zaradi tega imajo izdelki, kjer sok dalj časa ostane v stiku z lupino, višjo vsebnost resveratrola.

Iz tega razloga rdeče vino vsebuje več resveratrola kot belo vino. Med pridelavo rdečega vina namreč poteka fermentacija skupaj z grozdnimi lupinami, medtem ko se pri belem vinu lupina odstrani že zelo zgodaj. Pomembno pa je poudariti, da alkohol sam po sebi ne ustvarja resveratrola. Prisoten je že v grozdju, vino pa ga zgolj ohrani in delno koncentrira.

Med prehranskimi viri velja omeniti tudi arašide, kjer se resveratrol nahaja predvsem v lupini. Količine so nizke, vendar merljive. Podobno velja za nekatere vrste jagodičevja, kot so borovnice, brusnice, robide in murve. V teh sadežih je resveratrol prisoten v manjših količinah, pogosto skupaj z drugimi polifenoli, ki skupaj tvorijo antioksidativni profil sadeža.

Poseben primer predstavlja japonski dresnik (Itadori). Ta rastlina ni običajno živilo, vendar velja za enega najbogatejših naravnih virov resveratrola. Uporablja se predvsem v tradicionalnih azijskih pripravkih in je tudi najpogostejši vir resveratrola za prehranska dopolnila. Zaradi visoke vsebnosti se iz njega pridobiva večina komercialno dostopnega resveratrola.

Pomembno je razjasniti tudi pogoste zmote. Kakav in temna čokolada sicer vsebujeta veliko koristnih polifenolov, vendar nista pomemben vir resveratrola. Podobno velja za številna živila, ki se pogosto omenjajo v povezavi z antioksidanti, a vsebujejo zanemarljive ali sledne količine te specifične spojine.

Količine v običajni prehrani so razmeroma nizke, kar je tudi glavni razlog, da se o resveratrolu pogosto govori v kontekstu prehranskih dopolnil.

Resveratrol se najpogosteje omenja kot snov, ki lahko podpira ravnovesje v telesu na več ravneh. Njegovi možni pozitivni vplivi se ne kažejo kot takojšen učinek, temveč kot dolgoročna podpora telesnim procesom.

Najpogosteje se omenja njegova vloga pri uravnavanju vnetnih signalov in oksidativnega stresa. S tem lahko posredno prispeva k zaščiti celic, tkiv in žil. Zaradi tega se pogosto povezuje z zdravjem srca in ožilja ter s splošno celično zaščito.

V določenih primerih se omenja tudi vpliv na presnovo glukoze in inzulinsko občutljivost, predvsem pri posameznikih z že obstoječimi presnovnimi neravnovesji. Prav tako obstajajo opažanja o vplivu na živčni sistem, kognitivne funkcije in mehanizme celične regeneracije.

Pomembno pa je razumeti, da resveratrol ne deluje izolirano. Njegov učinek je vedno del širše slike, ki vključuje prehrano, življenjski slog, stres, spanje in splošno zdravstveno stanje.

Resveratrol ima blago fitoestrogensko delovanje, kar pomeni, da lahko v določenih okoliščinah vpliva na estrogenske receptorje v telesu. Ta interakcija ni enoznačna. Včasih lahko deluje spodbujevalno, drugič zaviralno, odvisno od tkiva, odmerka in hormonskega stanja posameznika.

Zaradi tega resveratrol ni univerzalno primeren za vse. Pri hormonsko občutljivih stanjih je potrebna previdnost in individualna presoja.

Čeprav se resveratrol pogosto dojema kot "naraven in varen", to ne pomeni, da je brez tveganj. Pri višjih odmerkih, zlasti v obliki prehranskih dopolnil, se lahko pojavijo prebavne težave, kot so napenjanje, slabost ali mehkejše blato.

Resveratrol lahko vpliva tudi na strjevanje krvi in na delovanje nekaterih zdravil. Pri občutljivih posameznikih lahko sproži glavobole ali splošno nelagodje. Prav tako se vsi ljudje nanj ne odzivajo enako. Nekateri ga dobro prenašajo, drugi slabo.

Zato velja tisto osnovno pravilo: manj je več, in vedno je pomembno spremljati odziv lastnega telesa.

Vprašanje, ali ima resveratrol v obliki prehranskega dopolnila sploh smisel, je eno najpogostejših in hkrati eno najbolj napačno razumljenih. Odgovor ni preprost da ali ne, temveč je odvisen od konteksta, posameznika in pričakovanj.

V prehrani resveratrol zaužijemo v zelo majhnih količinah. Tudi ob rednem uživanju grozdja, jagodičevja ali občasnega kozarca rdečega vina so te količine nizke in daleč od tistih, ki so bile uporabljene v različnih poskusnih modelih. Prav zaradi tega so se pojavila prehranska dopolnila, ki omogočajo bistveno višji vnos te spojine brez alkohola ali velikih količin hrane.

Dopolnila z resveratrolom so mogoče lahko v pomoč kot podporni element, na primer pri povečani obremenitvi telesa, kroničnem vnetju, oksidativnem stresu ali kot del širšega protokola za podporo presnovi in celični zaščiti. Pomembno pa je razumeti, da resveratrol ne deluje samostojno in da brez urejene prehrane, primernega življenjskega sloga in osnovne presnovne stabilnosti ne more pokazati smiselnega učinka.

Po drugi strani dopolnila niso primerna za vsakogar. Nekateri ljudje jih slabše prenašajo, pri drugih se učinki sploh ne pokažejo. Prav tako višji odmerki ne pomenijo nujno boljšega rezultata, v določenih primerih lahko celo povzročijo prebavne težave ali nelagodje. Posebna previdnost je potrebna tudi pri ljudeh, ki jemljejo zdravila ali imajo hormonsko občutljiva stanja.

Najbolj realen pogled je, da so dopolnila z resveratrolom lahko orodje, ne rešitev. Imajo mogoče lahko svoje mesto, vendar le ob zmernih pričakovanjih, premišljeni uporabi in individualnem pristopu.

Eden najpogostejših mitov je, da resveratrol ustavlja staranje. V resnici lahko vpliva na nekatere celične poti, povezane s staranjem, ne more pa ga preprečiti.

Drug mit je, da več resveratrola pomeni več koristi. Tudi to ne drži, previsoki odmerki lahko povzročijo več težav kot koristi.

Pogosto se sliši tudi, da je rdeče vino zdravo zato, ker vsebuje resveratrol. Alkohol ima svoje učinke in tveganja, zato pitje vina zgolj zaradi resveratrola ni razumen pristop.

Zanimivo je, da resveratrol ni postal znan zaradi prehrane, temveč zaradi opazovanj v naravi in laboratorijskih modelih, kjer so določeni organizmi ob izpostavljenosti tej spojini kazali daljšo življenjsko dobo. Prav ta opažanja so sprožila zanimanje za njegove širše učinke.

Prav tako je zanimivo, da največ resveratrola v naravi ne prihaja iz vina, temveč iz rastlin, ki jih običajno ne uživamo kot del vsakodnevne prehrane.

Resveratrol je zanimiva, kompleksna in pogosto napačno razumljena rastlinska spojina. Ima potencialne koristi, predvsem kot del celostnega pristopa k zdravju, vendar ni čudežno sredstvo in ne nadomešča urejene prehrane, gibanja, spanja in obvladovanja stresa. Njegovi učinki so torej bolj podporni in se lahko pokažejo le v okviru sicer urejenega življenjskega sloga. Če pa bomo od njega pričakovali preveč, nas bo skoraj zagotovo razočaral.

Zaradi nizkih količin v hrani se nima smisla pretirano prehranjevati ali bistveno spreminjati prehrane zgolj z namenom povečanja vnosa resveratrola, prav tako pa ni utemeljeno pričakovati, da bo samostojno pomembno podaljšal življenje ali preprečil bolezni. V najboljšem primeru je lahko majhen del širše sestavljanke, nikakor pa njen temelj.