Najbolj vroče vprašanje je zagotovo, čigava je divjad? Vi pravite, da državna in da zato država upravlja z lovom, ne glede na lastništvo gozdov. Zakaj?
Flajšman: Zakon o varstvu okolja določa, da je divjad državna lastnina. Izhaja iz ustavnih načel in mi menimo, da je to pravilno. Ekološki forum se je zelo veliko angažiral pri pripravi tega zakona, so pa sodelovale tudi različne strokovne skupine, poslanci in tudi civilna družba. Mi smatramo, da divjad mora biti državna lastnina, ker je varovanje okolja in divjadi preveč pomembna zadeva, da bi jo prepuščali v roke nekih ozkih interesnih skupin.
Stritar: Po evropskih lovskih merilih je divjad "res nulius" ali nikogaršnja lastnina. Na vas letijo očitki, da bi ureditev radi vrnili v čas fevdalizma, ko so veleposestniki razpolagali z gozdovi, ljudje pa so jim plačevali za uporabo. Kaj menite o tem? Stritar: Te zadeve o fevdalizmu so pravzaprav natolcevanja. Mi smo jasno povedali, kaj nas pri tem predlogu zakona moti. Prvič, da ne more Republika Slovenija imeti lovske pravice nad vsemi zemljišči, in to zato, ker jih je okoli 80 odstotkov v privatnih rokah. Kot drugič smo nasprotovali tezi, da je divjad državna, in kot tretjič smo nasprotovali velikosti zemljišč. Nismo pa govorili o fevdalizmu in čemu podobnemu. Tu gre zgolj za natolcevanje. Flajšman: Jaz se s Stritarjevo ne strinjam. Mi menimo, da je to dejansko vračanje v fevdalizem. Gospa namreč govori o stotih lastnikih, kar je potrebno poudariti, da ne bi imeli občutka, da gre za 300.000 lastnikov, ki imajo v Sloveniji povprečno po 2,5 hektarja zemljišč, in to v treh kosih. Gre za sto lastnikov, ki so po t.i. tranzicijski zgodbi postali veleposestniki. Ste lastnike povabili k sodelovanju pri pripravi predloga zakona? Flajšman: Mi poznamo njihova stališča, ki pa so absolutno nesprejemljiva. Zaradi tega je tudi zakon, ki je že bil usklajen na nek način v komisiji, ki jo je imenoval še kmetijski minister Franci But, propadel ravno zaradi pritiskov tega lobija, ki se je organiziral tudi preko kmetijsko-gozdarske zbornice. Omenili ste sto lastnikov. Koliko bi jim pravzaprav morali plačevati za uporabo teh gozdov?
Stritar: Ni važno število. Lahko bi bil samo en lastnik. Številka 100 sploh ni pomembna in tudi ni točna. Gre za kršenje ustave, ki človeku zagotavlja zasebno lastnino. Rada bi izpostavila, da so zemljišča, na katerih se ta lov vrši in kjer živi divjad, v zasebni lasti. Je to tako nemogoče? Če vi pridete v Ljubljano in parkirate, morate plačati parkirni listek. Mi ne trdimo, da je potrebno vse plačati, pač pa je potrebno upoštevati lastnika. To je desant na zasebno lastnino. Mi zaenkrat še o nobeni vsoti nismo govorili.
Flajšman: Vsi lastniki imajo pravico, in celo prednost pri včlanitvi v lovske družine. Vse škode, ki se delajo v loviščih ali gozdovih, se povrnejo. Ta sistem že sedaj deluje. Samo en odstotek vseh škod konča na sodiščih, ker se ne reši sporazumno. Če nekdo reče, da državna divjad nima kaj iskati na njeni lastnini, kaj je potem šele z ljudmi? To pelje v ograje, da ljudje ne bodo mogli več v gozdove nabirati gozdne sadeže, to pomeni katastrofo.
Stritar: To je živo natolcevanje, kajti zakon o gozdovih v petem členu natančno pove, da je prost prehod po vseh zemljiščih. In to, kar je povedal gospod Flajšman, je neke vrste ekološka agresija na lastnika, ki ne drži.
V torek se bodo zakona lotili poslanci. Kaj pričakujete? Bo zakon v tej obliki šel skozi parlament?
Stritar: V parlamentu je čudna moč.
Flajšman: Upam, da bodo ti temelji zakona sprejeti. In sicer, divjad ostaja državna lastnina, gospodari se na velikih površinah, lovska organizacija pa ostaja organizirana množično, kar pomeni, da se lahko ljudje množično vključujejo v naravovarstveno skrb za gozdove.