Pisalo se je leto 1996 in po drugih volitvah v Državni zbor v samostojni Sloveniji je bila na slovenskem političnem polju precej podobna situacija, kot je zdaj.
Kako je izgledala povolilna slika?
Na volilno nedeljo so volivci izbirali med 17 listami, največ glasov je prejela LDS. Volivci so ji namenili 27 odstotkov glasov, kar je pomenilo 25 poslanskih mandatov. Sledili sta ji SLS, ki je osvojila skoraj 20 odstotkov in dobila 19 poslancev ter SDS z nekaj več kot 16 odstotki in 16 sedeži v DZ. SKD in ZLSD sta bili precej izenačeni, prva je dobila 10 poslancev, druga pa devet odstotkov in tudi toliko sedežev v parlamentu. V parlament je prišel še, kot nova stranka, DeSUS z več kot štirimi odstotki in petimi poslanci ter SNS, ki je z nekaj več kot tremi odstotki dobil štiri poslanske sedeže. Prag za vstop v Državni zbor je takrat še znašal tri odstotke volilnih glasov. Stranka Demokratov je izpadla iz DZ, tako kot tudi Zeleni.
Desni pol torej 45 glasov, levi pa 43, plus glasova manjšinskih poslancev. Ker je bil absolutni zmagovalec LDS je predsednik Milan Kučan za mandatarja predlagal Janeza Drnovška, ki pa je bil v parlamentu potrjen šele, ko se je zgodil Ciril Pucko, poslanec, ki je iz SKD prestopil v LDS.
Volitve je zaznamoval nepričakovano velik uspeh stranke SLS. Vsak, ki je bil priča takratni predvolilni kampanji se bo morda spomnil predsednika stranke Marjana Podobnika, ki je volilce prepričeval z igranjem na kitaro in prepevanjem, v predvolini kampanji uporabljal svojo družino, otroke, na splošno je dajal svež izgled politika, ki mu je mar za male ljudi, pa zdrav razum, slogan je bil Za Slovenijo z ljubeznijo. No, tudi predsednik LDS Drnovšek je v kampanji uspešno uporabljal svojega ogromnega, slinastega, ampak simpatičnega psa Arturja. ZLSD, predhodnica SD pa je denimo, kot edina 'rokerska' stranka, kot so se za potrebe kampanje oglaševali, izdala album partizanskih pesmi v rock izvedbi.
SLS je 19 sedežev dalo veliko pogajalsko moč. Ko je prvi predlog Drnovškove vlade v DZ padel, so po dolgotrajnih pogajanjih sestavili veliko koalicijo s SLS, pridružil se jim je tudi Desus, koalicija, ki je potem dobila večino v DZ. Politična kohabitacija je bila zelo naporna in ni trajala dolgo. Čeprav je bila SLS potem v Drnovškovi vladi tudi leta 2000.
Se je pa tudi pri prihodnjih sestavah in kombinacijah pogosto iskal kakšen Ciril Pucko, denimo, ko je leta 2012 vlado sestavljal Zoran Janković, prav verjetno pa je, da se išče tudi pri sedanjih pogajanjih in kombinacijah.
Zanimiva pot 'skoraj' zmagovalca volitev 1996 Podobnika
Potem ko je leta 2000 potopil še eno Drnovškovo vlado, ga je nova vlada premiera Andreja Bajuka imenovala na čelo Telekoma. Zdržal je 10 mesecev, nato pa v Srbiji zagnal podjetje za rejo piščancev Kokobel. Ko je to propadlo, je hotel v Beogradu graditi poslovno-zabaviščni kompleks, tudi to se ni izšlo. Leta 2016 je bil iz stranke celo izključen, potem se je sicer vrnil, stranka pa na volitvah 2018 ni dosegla praga za vstop v Državni zbor. Se je pa zdaj, v povezavi z NSi in stranko Fokus dvignila kot feniks iz pepela.
In bi lahko znova bivala v veliki koaliciji.
Vprašanje, ki se morda po volitvah zastavlja marsikomu je, kako se pravzaprav lahko povežeš z nekom, ki ima povsem drugačna stališča, politične poglede pa pogosto tudi vrednote?
Ali je, za del javnosti tako opevano povezovanje, v resnici le nekakšen romantični pogled domnevnega preseganja političnih delitev, ki je v praksi izjemno naporno, pogosto ne zelo učinkovito in ne dolgega roka?
Če pogledamo konkretno kakšen primer.
Jernej Vrtovec, predsednik NSi, očitno spreten politik in pragmatičen človek, ki pa, tako mimogrede, na soočenjih govori o izrojeni umetnosti – termin, ki so ga za umetnost, ki jim ni bila blizu in je niso razumeli, ali pa se jim je zdela preveč kritična, uporabljali nacisti. Dejstvo je, da to sicer večine ljudi očitno niti malo ni zanimalo med kampanjo in jih tudi zdaj ne. Še slabša je domneva, da bi se s to opredelitvijo verjetno strinjal tudi marsikateri volivec.
V stranki NSi so tudi nasprotniki splava, oziroma, bi vsaj zelo otežili pot do njega, njihov evropski poslanec je bil med najbolj gorečimi nasprotniki pobude My voice my choice.
Demokrati v tem smislu zgledajo navidez bolj sprejemljivi, ne smemo pozabiti, da so jih na začetku podprli tudi številni bolj ali manj ugledni ljudje, ki bi jim pripisal, da spoštujejo neke temeljne liberalne svoboščine. Seveda pa ne smemo pozabiti tudi čisto vse zgodovine, tako denimo se novinarji še spomnimo, ko je bil Anže Logar v času dveh Janševih vlad na čelu Ukoma (Urada vlade za komuniciranje) in je, zaradi političnih pritiskov in cenzure 571 novinarjev in novinark podpisalo novinarsko peticijo. Ta seznam so potem, ko je Slovenija predsedovala Evropski uniji, na različne načine posredovali novinarjem iz tujine – in to na način, tudi po navedbah Evropskega združenja novinarjev, da so v gradivu o medijih v Sloveniji manipulirali in prirejali citate, da bi dokazali domnevno spornost podpisnikov peticije.
Kje je meja? Kaj bo še razumljeno kot sprejemljivo?
Pri čem si lahko še zatisneš nos in sprejmeš, kje potegneš črto? Vprašanja za vse, ki bodo sestavljali koalicijo. Bo to demontaža javnega zdravstva, dolgotrajne oskrbe, gradnje javnih stanovanj? Je to za volilce sploh tako odločujoče? Zakaj se niso potem, tudi mladi volilci, če jih skrbi prihodnost, blaginja, okolje, vojne, obrnili k tistim strankam z levega pola, ki so v preteklih štirih letih to tudi kar uspešno zastavile, v obdobju, ki je bilo, lahko rečemo, obdobje največje širitve socialne države doslej.
Desni pol obljublja manjše davke, pa več denarja vsem, manko v proračunu pa naj bi v veliki meri nadomestili z domnevnimi milijardami, ki izginejo vsako leto zaradi korupcije. Sliši se lepo, vendar pa je prej pričakovati, da bo namesto tega prišlo, kot je to običajno, do rezanja pri najrevnejših, za socialo, šolstvo, ceste, zdravstvo ...
Zanimivo je tudi, da stranke, ki so najbolj goreče govorile o nasprotovanju korupciji, tako zelo zavračajo sodelovanje s praktično edino stranko, ki nikoli ni bila ujeta s prsti v marmeladi – Levico. Po drugi strani pa seveda ni čudno, saj gre za stranko, ki je najbolj 'nevarna' kapitalu, nečemu torej, kar sicer povezuje večino strank. Je tudi stranka, ki je, kolikor ji sistem dopušča, solidarna. To pa je vrednota, ki je (znova) vedno bolj v odhajanju.
Občutek je, da so bila povezovanja različno opredeljenih strank nekoč morda lažja. So bile razlike med njimi manjše? Ali pa gre danes morda za bolj usodne stvari, v nekaterih scenarijih tudi za razgradnjo samih temeljev demokracije v kateri živimo?
