Bodoči vojaški pilot in na desetine parov radovednih oči

Martin je eden izmed tistih, ki so sončno nedeljsko dopoldne izkoristili za obisk vojaškega letališča. Vojašnica Jerneja Molana je namreč pripravila dan odprtih vrat, obisk pa je bil množičen. "Septembra pridem v selekcijo vojaških pilotov, kjer te preizkusijo, če si za ta poklic. In če si sprejet, ti ponudijo štipendijo. Zdaj sem namreč že študent prvega letnika strojne fakultete, ta štipendija pa ti da neko zagotovilo, da prideš potem sem v letalsko šolo, kjer se začneš šolati po končani fakulteti. Ja, odločen sem, da bom pilot, to so moje sanje že od nekdaj," nam pripoveduje 20-letnik s "pilotskimi" očali znamke Ray Ban.

"Res je," v smehu potrdi njegov štiri leta mlajši brat Luka: "Vse življenje je gledal te avione, v zadnjih dveh letih pa se je navdušil predvsem nad helikopterji, gorskimi reševanji in podobno, zato mislim, da bo imel tukaj super možnosti za izobraževanje v tej smeri." Luka pravi, da "te leteče stvari" sicer zanimajo tudi njega, sam bo elektrotehnik, a o vstopu v vojsko ne razmišlja. Na cerkljansko vojaško letališče je danes iz Ljubljane prišel predvsem zaradi brata in je z njim sedel tudi v pilotsko kabino.

Fanta sta bila tam kar precej časa, saj je Martin strokovnjaka na krilu spraševal marsikaj: "Razlagal mi je o avioniki notri, sistemih, letalskih inštrumentih, oborožitvah, kje kaj pravzaprav je. Prvič sem namreč sedel v našem pilatusu," pojasni.

Ostali obiskovalci potrpežljivo čakajo v vrsti, bodoči varuhi slovenskega neba imajo pač prednost. Gre predvsem za družine, saj so vojaške igračke za najmlajše vedno nadvse zanimive, je pa tudi kar nekaj starejših. Iz Dobove so se tako pripeljale tri generacije ene družine: dedek Jože in vnuk Peter sta prišla s štirikolesnikom, Miro in Darinka, Petrova mama in oče, pa z motorjem. "Izkoristili smo lep dan in hkrati videli še vse to," pravi Miro.

Od prostovoljnega gasilca do bodočega rezervista

Iz Šentjerneja je prišel Tilen. "Vsako leto pridem sem, saj je predstavitev res dobra. Vse ti pokažejo tako, kot je treba – orožje, letala, vojaška vozila. Ravnokar sem preizkusil tudi vso bojno opremo, kako jo je dejansko nositi. Na mestu sicer ni težka, ampak z njo je treba potem tudi teči in če nisi v kondiciji, ni lahko. Sem tudi prostovoljni gasilec, lani sem bil na Krasu, tako da sem preizkusil tudi že tisto zaščitno opravo. Ni bila sicer tako težka, kot je tukaj v vojski, ampak bilo pa je vroče. 40 stopinj Celzija, potem pa še ogenj gori okoli tebe, 1000 stopinj," se spominja.

"Ljudje radi igrajo računalniške igre s tako tematiko, jaz pa vedno rečem, naj gredo poskusit še v realnost, kaj bodo tam doživeli. Takrat boš šele videl, pri čem si in do kakšne stopnje lahko prideš, kaj si sposoben narediti. Ravno na tem se dela tukaj v vojski," je prepričan.

Pravi, da vojsko obožuje že od malih nog in namerava postati tudi pogodbeni rezervist Slovenske vojske: "Pravim, da država to potrebuje. Svoje domovine ne smeš pustiti praznih rok. Sicer bom šel v drugo službo, ampak toliko, da sem vsaj usposobljen, da mi lahko sporočijo, če bi prišlo do kakšnih problemov, ker trenutno se v svetu dogajajo take stvari, da bo čedalje bolj kritično," razmišlja.

Vojaško znanje je koristilo tudi na gorečem Krasu

Na gorečem Krasu je bil tudi višji vodnik Christian Pregl. Je usmerjevalec združenih ognjev oziroma JTAC, ki predstavlja druge oči pilota in glas poveljnika na tleh, je vezni člen med letalstvom in pehoto. Posebej izurjen pripadnik oboroženih sil na terenu v bližini sovražnikovih sil usmerja ogenj prijateljskih sil. Med lanskimi uničujočimi požari na Krasu pa niso usmerjali ognja, ampak vodo.

"Poslali so nas tja zaradi velikega števila letal in helikopterjev, vpletenih v gašenje. Opazili smo, da sta bila naše znanje in usposobljenost ključnega pomena, da smo tam dodali svoj delež in pomagali pri razvrščanju in nadzorovanju letal, ki so gasila požar," opiše, kako so poskrbeli, da se ta ob tolikšni gneči v zraku niso zaletela med seboj.

Imeli pa so še eno nalogo: "Opazovanje terena in lociranje požarnih žarišč ter navajanje letalnikov na te točke, da so pogasili požar," pojasni, kako so s pomočjo svojih opazovalnih naprav, ki omogočajo infrardeč spekter, videli, kje v okolju je topleje in so nato posredovali te koordinate ekipam za gašenje v zraku, da so lahko vodo odvrgle tam, kjer je bila res potrebna.  

Vsi morajo govoriti isti jezik

Te dni se v Sloveniji sicer mudi kar 400 vojakov iz 29 različnih držav, njihov postroj je poleg obiskovalcev dneva odprtih vrat v Cerkljah ob Krki za oddajo 24UR spremljal tudi Janez Usenik. Ti so pri nas že kar redni gostje. Že enajstič namreč Slovenija gosti vojaško vajo Jadranski udar, ki predvsem skrbi, da se vojske različnih držav učinkovito povezujejo in lahko sodelujejo brez nesporazumov. 

Če bi zaradi razlik med državami nastali nesporazumi, bi to lahko bilo med operacijami tragično. Da lahko zavezniki sodelujejo, morajo uporabljati enake postopke.  

Vaje bodo okoli Bohinja, Idrije, Počka in v Beli krajini potekale še do petka. Znanja, ki jih vojaki na tej vaji dobijo, pa torej pridejo prav tudi v civilnem življenju – kot so bili torej denimo požari na Krasu.