Bolezen bogatih? Ko že dotik rjuhe povzroča hudo bolečino

Putika oziroma protin je kronična vnetna revmatska bolezen, ki prizadene predvsem sklepe. Bolečina med napadom je lahko tako huda, da bolnik praktično ne more hoditi.

"Praktično ne moreš hoditi, moraš uporabljati bergle pa hladiti z ledom," pripoveduje Boris Ulčar, ki s temi bolečinami živi že 14 let.

Ko je bil star 40 let, mu je močno otekel palec na levi nogi. Odšel je k osebni zdravnici, ta pa ga je napotila k revmatologu, ki mu je postavil diagnozo – putika oziroma protin.

"Gre za eno najpogostejših revmatskih vnetnih bolezni, ki prizadenejo predvsem sklepe," pojasnjuje dr. Žiga Rotar, predstojnik Kliničnega oddelka za revmatologijo UKC Ljubljana. "Bolečina je huda, sklep močno oteče, lahko je pordel, vroč. Dotakniti se ga ne sme niti rjuha, ker tako zelo boli," opisuje.

Putika je v preteklosti veljala za bolezen bogatih, predvsem zato, ker je bila pogostejša pri ljudeh, ki so imeli dostop do obilne hrane, zlasti mesa, drobovine in alkohola. Danes vemo, da je protin povezan s povišano ravnjo sečne kisline oziroma urata v krvi, pomembno vlogo pa ima tudi genetika.

Bolezen se pojavlja predvsem pri odraslih moških. "Ženske so do menopavze pred to boleznijo zaščitene, po menopavzi pa se protin pojavlja pogosteje in je pri ženskah pogosto spregledan," pojasnjuje Rotar.

Ulčar mora tako kot drugi bolniki s protinom paziti tudi na prehrano. Če se pregreši, posledice pogosto občuti že naslednji dan.

"Najhujši so čevapčiči, svinjsko meso, to je res groza," pravi. Težave mu povzročajo tudi morski sadeži in večje količine alkohola, zlasti piva.

Toda zgolj dieta ni dovolj. Ker je protin kronična bolezen, ga je treba zdraviti tudi v obdobjih, ko bolnik nima akutnih napadov.

"Bolniki morajo sodelovati tudi na dolgi rok, če želijo preprečiti pozne posledice te bolezni," poudarja Rotar.

Zdravljenje zato poteka v dveh ločenih fazah. Prva je čim hitrejše zdravljenje akutnega zagona, druga pa dolgoročno zdravljenje, katerega cilj je znižanje ravni urata. Pri nekaterih bolnikih se lahko pojavijo tudi vidni podkožni skupki kristalov sečne kisline, imenovani tofi.

Dolgoročno zniževanje serumskega urata dosežejo z zdravili. Tudi Ulčar jih že 14 let jemlje dvakrat na dan.

"Nimam več napadov, poskušam pa se tudi čim bolj držati diete," pravi.

Z dobro urejenim protinom je mogoče živeti kakovostno življenje. Ustrezno zdravljenje pa ni pomembno le zaradi preprečevanja bolečih napadov, temveč tudi zaradi preprečevanja trajnih okvar sklepov in zmanjševanja tveganja za srčno-žilne zaplete.