Bomo nekoč lahko potovali skozi čas?

Oboževalci filma Nazaj v prihodnost se spominjajo letečih avtomobilov, lebdečih rolk in potovanj skozi čas. Film iz osemdesetih let je napovedoval prihodnost, ki je bila videti skoraj čarobna. Danes, leta 2026, imamo umetno inteligenco, razvijamo kvantne računalnike in eksperimentalno dokazujemo pojave, ki so bili nekoč nepredstavljivi. Toda ali smo blizu tudi temu, da bi prestopili meje časa in prostora?

Leteča vozila se zdijo vse bolj dosegljiva, a njihov največji izziv ni zgolj tehnologija, temveč tudi praktična uporaba. Bi lahko z njimi končno odpravili prometne zastoje? Vidmar meni, da bi prehod s cest na tridimenzionalni prostor lahko prinesel drugačne možnosti prevoza. "Ceste so enodimenzionalne. Vsi se peljemo v isto smer po isti cesti. Če jo ovirajo, ne moremo preskočiti," je pojasnil. Lebdeča vozila bi omogočila gibanje v treh dimenzijah, čeprav bi se s tem pojavili tudi novi izzivi.

Teleportacija ni več zgolj filmska domislica. Znanstveniki so jo v kvantnih sistemih že eksperimentalno dokazali, vendar ne gre za prenos snovi z enega kraja na drugega. Prenese se informacija o kvantnem stanju.

Kaj bi to pomenilo, če bi se želeli teleportirati iz Ljubljane v New York? Bi tam nastala naša kopija? Kot pojasnjuje Vidmar, se pri kvantni teleportaciji prvotno kvantno stanje izgubi, ko se prenese na drugo mesto. "To pa še zdaleč ne pomeni, da znamo teleportirati človeka. Prenos celotnega človeka bi zahteval nepredstavljivo količino informacij in tehnologijo, ki je danes nimamo."

Potovanje v prihodnost je z vidika fizike drugačno vprašanje kot potovanje v preteklost. Einsteinova teorija relativnosti namreč pravi, da čas ni absoluten. Odvisen je od hitrosti gibanja in gravitacije, zato lahko za različne opazovalce teče različno hitro.

Astronavt, ki bi potoval pod ustreznimi pogoji, bi se lahko vrnil na Zemljo, kjer bi medtem minilo več časa kot zanj. Tako bi v nekem smislu pripotoval v prihodnost drugih ljudi.

Potovanje v preteklost pa je precej bolj zapleteno. Vidmar opozarja, da poskusi, pri katerih se kvantni sistem obnaša, kot da bi se čas obrnil, ne pomenijo, da so znanstveniki čas zares zavrteli nazaj. "Gre za nadzorovane eksperimente, ki posnemajo določene vidike takšnega obnašanja."

Umetna inteligenca že pomaga raziskovalcem analizirati ogromne količine podatkov in prepoznavati vzorce, ki bi jih sicer težko odkrili. Tudi v kvantni fiziki se uporabljajo metode strojnega učenja, s katerimi znanstveniki raziskujejo kompleksne sisteme.

Pomembno vlogo bi lahko imeli tudi kvantni računalniki. Ti ne delujejo enako kot običajni računalniki, temveč izkoriščajo lastnosti kvantne fizike, kot sta superpozicija in interferenca. Raziskovalci preučujejo, pri katerih nalogah bi lahko bili učinkovitejši od klasičnih računalnikov.

Ena od zanimivih možnosti je raziskovanje visokotemperaturne superprevodnosti. Pri tem pojavu električni tok teče skozi material brez električnega upora, kar bi lahko zmanjšalo energijske izgube. Čeprav takšni materiali že obstajajo, mehanizem, ki omogoča visokotemperaturno superprevodnost, še ni v celoti pojasnjen. Kvantni simulatorji bi lahko pomagali razkriti, kaj se v teh materialih dogaja.

Kvantna fizika prinaša vprašanja, ki segajo tudi na področje filozofije. Med drugim kaže, da ima način merjenja oziroma opazovanja v kvantnih sistemih pomembno vlogo. Toda to samo po sebi ni dokaz, da živimo v računalniški simulaciji.

"Na koncu koncev, vse v fiziki je glavni sodnik eksperiment," poudarja Vidmar. "Če bi znanstveniki našli dokaze za takšno hipotezo, bi jo lahko začeli resneje raziskovati. Do takrat pa ostaja predvsem predmet ugibanj."

Kaj bi torej fizik izbral, če bi lahko potoval skozi čas? Preteklost ali prihodnost? Vidmar se je brez pomisleka odločil za prihodnost. Morda prav zato, ker je kljub vsem znanstvenim dosežkom pred nami še toliko neodgovorjenih vprašanj.