'Prva dolžnost vsakega odraslega človeka je, da ostane zvest svoji identiteti'

"Želel sem povedati, kar sem doživel, da se lahko druge pouči, kaj se lahko zgodi," je notranjo željo po pisanju nekoč razložil Boris Pahor. Njegova obsežna literarna zbirka je pričevalec življenjske poti in krutih, a poučnih izkušenj pokončnega Slovenca, nadarjenega avtorja in misleca brez dlake na jeziku, pa tudi pričevalca ljubezni, ki je zanj gonilo vsega. "Človeška ljubezen je edina, ki lahko za jutrišnji dan reši človeštvo, ki je do danes živelo samo na podlagi vojn in krvi," pravi na začetku najinega pogovora v njegovi domači hiši. Tej misli nazdravimo s kavo – njegovo priljubljeno "pijačo".

Kljub zajetnemu številu znanih, priznanih, spoštovanih in v številne tuje jezike prevedenih knjig, najbrž najbolj prepričljiv pričevalec nekega časa, ki se ne bi smel nikoli več ponoviti – pa to seveda ne pomeni, da se ne more – ostaja Boris Pahor osebno. Budno spremlja aktualno dogajanje, se poglablja v druge mislece in vse to prepleta s svojimi izkušnjami, širokim znanjem in prepričanji. Njegov pogled na človeka, družbo in svet je globok, edinstven.

Govorila bova o Evropski uniji in njeni prihodnosti. Če je povezava danes za številne generacije, tudi mojo, samoumevna, je Pahor doživel neko drugo Evropo. Tisto, ki jo danes (na srečo) mnogi poznamo le z zloveščih fotografij in posnetkov. On jo je izkusil na lastni koži, tudi v koncentracijskem taborišču, kot človek, ki dobro razume, kaj pomeni ne imeti svobode. Teh časov ne želi več videti.

"Obveza zvestobe svojemu izvoru mora biti zapisana v knjigah, iz katerih se poučuje kulturo"

"Mi Slovenci, če ne bomo imeli prepričanja o naši identiteti, ne bomo obstali dolgo," je pred nekaj tedni opozoril v ljubljanskem Konzorciju, ko je praznoval svoj 106. rojstni dan.

In tukaj začneva najin pogovor. Pri človeku, Slovencu, Evropejcu. "Prva dolžnost odraslega človeka, ki ni več otrok, ampak je postal moški, ženska, je, da ostane zvest svoji identiteti. Svojemu narodnemu izviru.

Lahko bi rekli tudi nacionalnemu principu, vendar je danes bolje uporabiti izraz narodnemu, saj je izrazu nacionalen precej blizu izraz nacionalizem, ki pa je lahko tudi pošten, torej izražen v smislu, da je človek zvest svojemu nacionalnemu principu, jeziku, kulturi, svoji zgodovini, lahko rečemo tudi svojemu prostoru, kjer se je rodil in od katerega je odvisen v smislu zraka, hrane.

Biti zvest svojemu rodnemu principu – to bi morali razglasiti kot splošno obveznost človeka. Ta obveza zvestobe svojemu izvoru, narodnemu principu, mora biti zapisana tudi v knjigah, iz katerih se poučuje kulturo – pa naj bo to književnost ali zgodovina. To mora dijak, študent, akademik – usvojiti. Šola mora človeka o tem poučiti v okviru svojega programa."

"Prepričanje, da nacionalna zavest vodi v nacionalizem, ne drži"

A v praksi je tega pouka precej malo, ker je vprašanje oblikovanja takšnega predmeta vedno tudi pereča politična tema. "Mi smo imeli nesrečo, da smo imeli diktaturo komunizma, saj je imel komunizem do narodnega principa negativno razmerje. Narodni princip je odklanjal. In komunist, ki je v Sloveniji vodil življenje – Edvard Kardelj – je rekel, da "on dobro pozna narodni princip, da ve, kaj je to narodna zvestoba". Prepričan je bil, da to vedno prej ali slej vodi v nacionalizem. Nacionalizem, ki ga vsi obsojamo. Ampak tukaj je pa treba takoj povedati, da narod, ki spoštuje svoj narodni princip, ki spoštuje svoj jezik, kulturo, zgodovino, zemljo, ta narod je nacionalno zaveden, ni pa to nikakršen nacionalizem in nima prav nič opraviti s pravim nacionalizmom.

Ta namreč pomeni, da želi nekdo gospodariti nad drugimi narodi, ki jih vidi kot manjvredne. Kar je na primer v Italiji trdil Mussolini. Govoril je, da je italijanski narod – narod, ki ima prvovrstno kulturo, prvovrstno zgodovino na podlagi Rimljanov, ki so imeli svoje cesarstvo. To je bil nacionalizem, saj je poudarjal prednike, ki so gospodarili nad življenji drugih s svojo vojsko, z orožjem, torej na podlagi vojaške moči, ko se nekoga z orožjem prisili, da uboga. Takšna je bila namreč rimska dominacija. Ampak Kardeljevo prepričanje, da nacionalna zavest vodi v nacionalizem, pa ne drži. To ne drži! Tudi vsi narodi, ki danes tvorijo združeno Evropo, imajo vsak svojo nacionalno zavest. Francozi pravijo: "Gremo naprej, mi otroci domovine." Otroci domovine! In domovina je zame rodni kraj, jezik, kultura. In če kdo to upravičeno zagovarja, to ne pomeni, da je nacionalist v slabem smislu."

"Evropa ljubezen do domovine premalo poudarja"

Kako pomembno je, da človek svojo identiteto lahko izrazi, lahko danes tudi po Evropi vidimo na primeru ljudi, ki tega ne morejo storiti, kot bi želeli. "Recimo Katalonci. Katalonci želijo biti svobodni. Imeli so celo volitve. Ampak je država v Španiji vstala proti tej pravici, ki so jo zahtevali. Nekatere je celo zaprla. In Evropa na to na žalost ni veliko rekla, ni reagirala. Evropa v smislu poudarjanja pravice ljubezni do domovine, ni "zadostna enota".

Pa čeprav je jasna identiteta pomembna za sožitje narodov. "Tako je, narodi morajo priti do zrelosti. Tako ne bo moglo priti do dominacije nekega naroda nad drugimi narodi. Tako nastane diktatura. In tisti, ki so nazadnje vse pokvarili, so bili v Italiji fašisti, ki so se nato razširili po Evropi."

Nevarni časi? "Tehnološki razvoj je "človeka svobode" postavil v ozadje"

Danes je po Evropi in tudi širše veliko govora o oživljanju nekaterih idej tistega časa – oziroma mlajša generacija trdi, da prihaja do oživljanja ekstremnih ideoloških pojavov. Ali kakšne vzporednice vidi tudi človek, ki je videl in doživel, kako so delitve in sovraštvo svet posrkali v vojno: "Obstaja nevarnost. Nevarnost je. Ni rečeno, da je že tako zelo nevarno, da je treba takoj storiti usodne korake, nevarnost pa je.

Narodi namreč danes zagovarjajo globalizem. Danes imamo globalno družbo, čeprav bolj v smislu nekakšne "metode". Poglejmo, kako zelo je napredovala tehnika. Znamo proizvajati elektriko, ki nam daje luč, poganja stroje. Vsi imamo v žepu telefon, s katerim lahko odgovarjamo na klic prijatelja iz Španije ali Londona. Ljudje po svetu razpolagajo s približno istimi tehničnimi sredstvi. V tem smislu je globalizem nekaj povsem normalnega – za tehniko."

Kaj pa za človeka? Gre za sistem, ki ga postavlja v ospredje ali v ozadje? "V ozadje postavlja človeka svobode. Tehnika človeka obvezuje, da izdela ali kupi in uporablja te naprave. V tem smislu je postala obveza."

"Globalizacija ne izbriše identitete"

Številni globalni svet povezujejo z brisanjem meja med identitetami … "Globalizacija, ki človeku daje možnost, da se s pomočjo naprav lahko povezuje z ljudmi kjer koli, človeka ne ločuje od dolžnosti, da ostane zvest svojemu narodnemu principu, jeziku, kulturi, tradiciji. To nista koncepta, ki bi si nasprotovala.

Nasprotnika bi bila, če bi globalizacija prepovedovala neko kulturo v prid neki drugi kulturi. Pa tega v svojem bistvu ne počne. Sprejema vse kulture. Vsaka kultura, če je zvesta svojemu principu, je spoštovanja vredna in nihče ne trdi, da jo moramo obsoditi. Če pa želimo svet urediti tako, da bo imel smisel, moramo vsaki kulturi omogočiti, da se lahko razvija, priznati ji moramo svobodo."

"Človek želi dominirati"

Tisto svobodo, ki si jo totalitarni režimi tako zelo želijo zatreti – na vse načine. "Koncentracijska taborišča so bila namenjena temu, da so poudarjala avtoriteto tistih, ki so ta taborišča imeli in so na podlagi orožja, na podlagi zmage nad drugimi, uveljavljali svojo nadvlado. To še vedno velja. Če pridejo jutri Kitajci, zasedejo Italijo, Evropo, bi kitajska kultura postala glavna evropska kultura, saj bi imeli vojaško dominacijo, dominacijo v smislu najboljšega orožja. Nekaj takšnega so Američani poskusili v Hirošimi in Nagasakiju. Uničili so na tisoče hiš, obe mesti sta bili popolnoma uničeni in še danes zaradi tega mnogi trpijo."

Torej se iz zgodovine nismo prav veliko naučili. "Kljub vsem možnosti, ki jih ima človek, je vseeno še vedno človek, ki je v bistvu odvisen od močnejših od sebe. Če so ti vojaško bolj sposobni, se mora oborožiti in biti tudi on tako močen. Pa ne le zato, da se lahko bori, ampak da ni v podrejenem položaju. Potem pridemo do enakopravnosti, kjer pa nastopi vprašanje, kako se enakopravne sile razumejo. Ali sprejmejo ena drugo. Kaj je lahko težko."

Tudi zaradi narave človeka. "Človek išče dominanco. Temu bi se moral upreti."

Primerov, ko želijo države uravnotežiti moč, tako ne manjka, pri tem še posebej pomembno vlogo igra vprašanje jedrskega orožja – kot nazadnje na primeru ZDA in Irana. "Gre za nadzor, da nekdo ne bo mogel izdelati nekega orožja. Pa smo spet pri dominaciji na podlagi orožja, kdo ga bo lahko izdeloval, kdo bo to nadzoroval."

Unikatni EU avtoriteto daje dogovor, a potrebovala bi tudi vojsko

Na podlagi vprašanja, kako omejiti potrebo po vojaški dominaciji, je nastala tudi EU … "Nekateri se danes sprašujejo, kaj bomo storili z Evropsko unijo, ko pa nimamo moči. Ustanoviti bi morali evropsko vojsko, v katero bi države članice prispevale vojake, morali bi imeti tudi primerno orožje in njegovo proizvodnjo. Sicer še samega sebe ne morete braniti. In danes dejansko ne moremo nič. Unija danes deluje na podlagi neke morale, obveznosti, sporazuma. Je unikaten primer na svetu. EU je združitev držav, ki imajo vsaka svoje orožje, priznava pa združitev držav na podlagi identitete v eno avtoriteto. Pa čeprav je vsaka država članica zavezana tudi svoji identiteti. Avtoriteto ji daje sporazum o sožitju in medsebojnem spoštovanju. To smo dosegli s svojim načinom življenja in zaenkrat to spoštujejo tudi drugi."

Vendar pa težav Uniji ne manjka. Leta 2013 je Boris Pahor postal državljan Evrope. Priložnost je izkoristil, da širšo evropsko javnost opozori, da obstajajo tveganja, ki se jih današnji Evropejci premalo zavedajo, svobodo pa jemljejo za nekaj samoumevnega: "Upamo, da smo bili cepljeni proti diktaturi, a ne moremo biti prepričani, kako bo jutri ... Mladi morajo to vedeti." V Bruslju pa je opozoril, da EU potrebuje pravo, ne papirnate identitete, manjka pa ji socialna komponenta. "Danes to še vedno drži. Za vsako članico je pomembno, da je socialna, da poskrbi, da ima vsak državljan pošteno plačano delo, da plača zadostuje za dostojno življenje, ne da bo družina spala v šotoru. Pri čemer pa ne govorim o sociali, ki jo zagovarjajo komunisti. Ti so na ideji, da v središče postavijo delavca, ustvarili Sovjetsko zvezo, ki pa ni bila socialna. Postala je diktatura, ki je niso vodili delavci, ampak partija."

Demokracija, sociala in Janez Evangelist Krek

Pa se, ko gre za vprašanje socialne in še katere komponente, v napačno smer giblje tudi demokracija? "Ja, če hoče ona določati, koliko bo delavec za delo dobil plače po "nekih svojih idejah", je zagotovo na napačni poti. Socialna država pomeni državo, ki razume, kakšno plačo človek potrebuje, da pokrije svoje življenje in življenje družine. Če temu ni tako, država ni socialna, ampak ima razrede, ki so v neskladju s potrebami delavcev. Tako dobimo nesocialno državo."

Kar je v veliki meri tudi dogaja. Pahor kritike do politike ne skriva. "Jaz zagovarjam krščansko socialstvo." Četudi ni veren v klasičnem pomenu besede. "Biti socialen, pomeni ustvariti državo, ki bo socialna in krščanski socialci to zagovarjajo. Čeprav nerada, jih je na koncu sprejela tudi Katoliška cerkev, čeprav je sama ostala nesocialna. V času vojne so sicer nekateri naši socialci postali krščanski socialisti. Mislim, da če v neki vladi kot večina sodelujejo krščansko socialni ljudje, bo ta država spoštovana in vredna, da jo imenujemo socialna."

Kot primer takšnega politika izpostavlja Janeza Evangelista Kreka in njegov sistem zadružništva. "Gre za ljudi, ki v imenu krščanske ljubezni priznavajo pravice človeka do enakopravnosti v socialni državi. Ko imate socialno državo, imate lahko enakopravnost."