Božični otok na Kozjanskem

Pri Simlerjevih imajo radi svetlobo – ne le tisto, ki sveti, ampak tudi tisto, ki povezuje ljudi. "Res je božanski občutek, ko ljudje pridejo, ko jim poveš zgodbo, zakaj vse to delamo, so resnično navdušeni," pravi Klavdija Simler, idejni vodja te zgodbe, ki se je projekta sprva lotila le za svojo dušo, potem pa je to kmalu postal cel družinski projekt. Vpeta je namreč cela družina, ki s pripravami začne že novembra. "Treba je razpeljati nešteto kablov, zaščititi, postaviti lesen hlevček, narediti kaj novega, tudi okrasje, ki nam ga pomagajo sicer narediti tudi otroci iz mladinskega doma."

Vse skupaj se je začelo na poti domov, ko se je Klavdija vračala iz Vatikana, kjer je razstavljala tudi svoje jaslice. "Vprašali so me, kam bomo šli pa prihodnje leto. In sem na mah odgovorila: k meni na dvorišče. Imeli bomo jaslice v naravni velikosti. Jasno, besede nisem mogla več požreti, pa sem se spravila na delo." Klavdija je že kot deklica sanjala o praznikih, ki se bodo bleščali od tisoč luči in sklenila, da bo nekoč tudi ona imela veliko smreko ali več, ki se bodo šibile od svetlobe. Danes se njen dom kopa v več kot 70 tisoč lučeh. "Koliko točno imamo prižganih lučk? To je nagradno vprašanje, ki ga zastavimo vsakemu obiskovalcu. Vsak lahko napiše listek s številko in ga vrže v posebno škatlo. Ko 6. decembra zaključimo s pravljico, pa srečneža izžrebamo in mu poklonimo darilo." Zgodilo se je, da sta nekoč do lučke natančno nagradno vprašanje uganila Jože in Jožica, obiskovalca, ki se med seboj sploh nista poznala. "Pa še en čudež smo imeli tu, mi je med razkazovanjem svetlečega okrasja razlagala Klavdija, pri nas imamo tudi čudežni vodnjak želja. Vanj ljudje mečejo tudi svoje želje. In bil je par, ki nas je večkrat obiskal, dve leti zapored in vsakič skupaj vrgel željo v vodnjak. Tretje leto sta mi prišla povedati, da se je njuna želja končno uresničila." Pri moji duši, tudi jaz moram hitro spisati nekaj želja na listek, sem si dejala in med hitenjem skorajda podrla posebno stekleno kupolo, pod katero je spala prav posebna knjiga. "To je pa pravljica o nezadovoljnem ptiču, ilustrirala sem jo jaz. Dobra knjiga oziroma zgodba, ki ljudi opomni, da imamo včasih lepe stvari pred nosom in čeprav so majhne, so lahko zelo velike."

Nedaleč stran so stale prav posebne jaslice. V naravni velikosti sta v hlevčku, obkrožena s slovenskimi avtohtonimi pasmami stala Jožef in Marija v kozjanski narodni noši iz leta 1910. "Pozirala mi je družina iz Laškega," mi razloži Klavdija, ki je vse figure, od dobrih mož do svetih treh kraljev v naravni velikosti, naslikala po resničnih ljudeh. "Imamo slovenske svete tri kralje, ki prinašajo slovenske darove – kruh, vino in glasbo." Zato na dvorišču ni slišati tujih prazničnih napevov, temveč izključno slovenske izvajalce. Skoraj vse je narejeno iz ponovno uporabljenih materialov – lesa iz lokalnega gozda, okraskov iz odpadne embalaže, ki v soju luči dobijo povsem novo preobleko.

Klavdijina ustvarjalnost pa se ni ustavila le pri likovni umetnosti. Lotila se je priljubljene praznične sladice, sicer češko-madžarskega izvora, in jo prilagodila – odvzela laktozo in jajca, dodala domače bučno olje – in nastali so krofkuši. Zato ker je testo kot za krofe, ko pa krof daš v usta in okušaš oziroma ga kušneš, nastanejo krofkuši, se nasmehne, medtem ko mi naliva okusen topel napitek.

Pritegnil me je pogled na čisto pravi poštni nabiralnik. Novost letošnjega leta je snežna pošta. Otroci lahko napišejo pismo dobrim možem, starši pa v njihovem imenu pismo svojim otrokom. Mi pismo slavnostno popečatimo in otroci ga dobijo domov po pošti.

Ob klepetu, zvokih gozda (med pisanjem pisma se je iz bližnjega gozda nenehno oglašala lisica) sem se hitro prepustila nostalgiji. Kdaj sem nazadnje poslala čisto pravo, na roke napisano pismo, sem pomislila. Res že davno, davno. V nabiralnik sem vrgla kratke pozdravčke za svoje otroke in pozvonila pri posebnem zvončku. Popotnik, postoj in eno zapoj, je pisalo na njem. Tudi prav. In se je po kozjanskih planjavah zaslišal tisti tradicionalni napev tihe noči, ki govori tudi o tem, da se božiča ne meri v številu lučk, ampak v tem, komu jih prižgemo in kakšno melodijo nosimo v srcu.