V času covidne krize, ki se je začela v najbolj napetem obdobju 21. stoletja, v času že tako hudih in globokih vsesplošnih kriz, ki bi jih kot družba že davno morali vsaj obravnavati, če že ne rešiti, se bolj kot kadar koli prej poglablja zev med peščico najbogatejših ter množicami odtujenih in pozabljenih ljudi, katerih realnost je odvisna zgolj še od poteka epidemije in vseh možnih različic koronavirusa, ki jim ni videti konca. Kako lahko sredi covidne krize, v času neoliberalne ideologije, razumemo vse večje pozive k solidarnosti in medsebojni pomoči? Skrb za druge in solidarnost namreč v času neoliberalnega kapitalizma veljata za izraz idealistične šibkosti, prevladujoči načeli pa nista medosebna solidarnost in družbena enakost, temveč individualizem, konkurenca in rivalstvo.

Byung-Chul Han pravi, da solidarnost, katere del je ohranjanje medsebojne razdalje, ni solidarnost; ne omogoča nam sanj o drugačni, mirnejši in pravičnejši družbi. Virus nas izolira in individualizira ter ne ustvarja močnega kolektivnega občutka. Če gre v času covidne krize res za solidarnost v pravem pomenu besede – ki izhaja iz latinskega pridevnika solidus, kar pomeni celoten, nedeljen – zakaj potem nismo priča takšnemu masovnemu odzivu na mnogo hujše viruse naše dobe? Zakaj se denimo ne iščejo ustrezne rešitve za lakoto, ki globalno vsako leto terja neprimerljivo več smrtnih žrtev kot koronavirus? Morda prav zato, ker bi lahko globalno krizo lakote brez težav rešili že tako, da bi tej problematiki namenili 20 odstotkov vseh izdatkov, ki gredo sedaj v vojaške namene.
Skrb za najranljivejše v času neoliberalnega kapitalizma ni, ni bila in nikoli ne bo v interesu elit, saj je darvinistična ideja o preživetju najmočnejših danes bolj živa kot kadar koli prej – naj nas leporečenje vladajočih, ki ob vseh protikoronskih ukrepih pozivajo k odgovornosti do najranljivejših, ne zavede. Kot pravi Byung-Chul Han, smrt v času covida ni demokratična, ampak je vezana na družbeni status – v ZDA denimo temnopolti Američani v primerjavi z belopoltimi prebivalci umirajo v nesorazmerno večjem številu, in to ne samo zaradi koronavirusa, temveč tudi zaradi drugih bolezenskih stanj ali razlogov, ki so vezani na politike izključevanja. Pandemija ni le razkrila družbenih razlik, temveč jih je tudi poglobila, zdravstveni sistemi so pred kolapsom, vse več ljudem pa je onemogočen dostop do osnovne zdravstvene oskrbe, kar jih neredko stane življenja.
Brecht pravi, da je najhujša nepismenost politična nepismenost; politično nepismen človek ne sliši in ne vidi ničesar ter ne sodeluje v političnem življenju, hkrati pa ne opazi, da je prav vse odvisno od političnih odločitev. Nevednost in politična participacija privedeta do tega, da lahko na oblast prihajajo politiki, ki jih Brecht označi za lakaje izkoriščevalskih multinacionalnih korporacij. Kot pravi Hannah Arendt, tudi najbolj despotska dominacija, kar jih poznamo – to je vladavina gospodarja nad sužnji, ki ga sicer vedno številčno prekašajo – ni temeljila na uporabi močnejših sredstev prisile, temveč na superiorni organizaciji oblasti oziroma na organizirani solidarnosti gospodarjev.
V času covidne krize je še posebej očitno, da danes ne moremo več govoriti o solidarnosti kot o moralnem in političnem načelu, ki nasprotuje individualizmu, egoizmu in razdrobljenosti človeških življenj, temveč je treba govoriti o solidarnosti z elitami. Te namreč zelo dobro vedo, da je t. i. splošna korist v skladu s temeljno vrednoto neoliberalizma, ki je neskončno plemenitenje in kopičenje kapitala za vsako ceno. Ekonomsko izkoriščanje je inherentno kapitalizmu, saj je ta sistem po definiciji nepravičen. Tudi zato gospodarji škandalozno kopičenje bogastva upravičujejo s covidno krizo, istočasno pa bojkotirajo učinkovite ukrepe za preprečevanje skorajšnje ekološke, socialne, zdravstvene in finančne katastrofe. Ukrepi prav tako ne ščitijo človeških življenj pred virusom, temveč v prvi fazi ščitijo interese kapitala, kajti če bi šlo zares, potem denarja ne bi vlagali v vojaške, temveč v zdravstvene namene, hkrati pa ne bi bilo nikakršnih delnih ukrepov, delnega zapiranja družbe, ki delno omejuje prenos virusa, ampak bi šlo za popolno zaprtje vseh sfer družbe brez ene same izjeme. Tako pa smo priča dolgim etapam selektivnih ukrepov, ki istočasno povzročajo propad malega človeka, malih podjetij, kmetij, organizacij in skupnosti ter krepitev velikih podjetij, korporacij in uspešnih posameznikov, ki v času krize le še povečujejo svoje dobičke.
Po definiciji beseda kriza označuje nekaj, kar je začasno in pomeni prihod na razpotje, na točko, ki terja premislek o možnih alternativah. Kot pravi de Sousa Santos, je konservativna ideja, da alternativa obstoječemu hiperkapitalističnemu načinu življenja ne obstaja, vdrla v močno načet demokratični politični sistem, ki alternativ preprosto ne premišlja več. Medtem ko smo si lahko še pred kratkim predstavljali drugačno družbo, se danes soočamo z odsotnostjo konkretnih alternativ, tudi na področju covidne krize. Toda alternative bodo v družbo vstopale skozi zadnja vrata pandemične in okoljske krize ter finančnega kolapsa, ki je pred nami, in se vrnile med nas na najslabši možni način in v najbolj kritičnih trenutkih, človek pa je tisti, ki bo moral korenito premisliti in omejiti destruktivni kapitalizem ter svojo neomejeno in uničujočo mobilnost (tako virtualno kot tudi realno), da bi rešil sebe, družbo in planet.
Da pa bi prispevali k spremembi, moramo nujno poznati svojo pozicijo, pravi Bell Hooks, prav tako pa moramo poznati ideološke zakonitosti dobe, v kateri živimo. Brecht nam v teh kritičnih trenutkih ponuja radikalno dejanje in nas uči, da družbena razmerja nikoli niso zunaj časa in prostora, prav zato pa so spremenljiva. Svet lahko spremenimo le, če gremo v svoji odpovedi dovolj daleč. Ravnati je torej treba bolj ideološko od ideologije – proti njej je treba obrniti njeno lastno orožje. Medtem ko oblast od ljudi zahteva, da se odpovejo le na pol, kar omogoča ohranjanje statusa quo, bi se morali ti odpovedati v celoti; odpovedati bi se morali ne le tistemu delu sebe, ki je navzkriž z obstoječim, temveč tudi tistemu delu, ki je podlaga obstoječega, s čimer Brecht aludira na družbeno spremembo. Človek namreč "mora biti tako radikalen, kot je radikalna dejanskost," ali pa še bolj.
KOMENTARJI (32)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.