'Brez karakterja ni teatra'

Jeleno Sitar, dramaturginjo, režiserko, gledališko pedagoginjo in lutkarico že od nekdaj navdušujejo lutke. Ta svet jo je premamil zato, ker je v njem vse mogoče, saj nežive stvari postanejo žive. "Stvari, ki nimajo rožnatega življenja, postanejo lutke. Na primer star čevelj lahko doživi popolnoma novo usodo in življenje. Zdi se mi, da se lutke borijo proti smrti in to že od nekdaj. Lutka ni bila nikoli rojena, bila je narejena, se pravi, da ne more niti umreti. Mi smo od – do, lutke pa ne, zato so lahko tako odrezave do smrti," se je zasmejala Sitarjeva.

Že preden je življenje posvetila lutkam, je imela smisel za teater. Kot je opisala, je bil to že od majhnega njen svet, ne glede na to, ali je bila v vlogi občinstva ali igralke. "Potem sem kar naenkrat, ko sem bila že večji otrok, začela igrati otrokom čez balkon. Nato sem se vpisala k Lojzetu Kovačiču, ki je imel lutkovno skupino, in ostala pri njem. On je bil pravi učitelj, mentor in velik umetnik," je svoje prve začetke izpostavila mojstrica lutk.

Kakšno je delo lutkarja?

Ali moraš znati vse, si zamisliti like, jih izdelati, si izmisliti zgodbo, naštudirati igro in jo na koncu še odigrati, nas je zanimalo? Sitarjeva je pojasnila, da obstajata dva tipa lutkarjev. V institucionalnih gledališčih so lutkarji profesionalni igralci, ki obvladajo svoj poklic in se morajo znajti v katerikoli vlogi ter tudi dobivajo različne vloge. "V neinstitucionalnih gledališčih – kot je na primer gledališče Zapik, kjer nama gre z Igorjem predvsem za avtorsko poetiko – pa je lutkar v vseh vlogah. Z Igorjem sva dobra kombinacija. Je muzikolog, zato on pokrije glasbeni del predstave. Ob tem je ilustrator, kar pomeni, da je pokrit tudi likovni del predstave. Jaz pa sem dramaturginja in režiram. Se pravi, cela avtorska ekipa je že na kupu. Edino vprašanje je, kdo bo odigral," se je zasmejala in priznala, da se je večkrat znašla v dilemi in se vprašala, ali je kot poklicna dramaturginja sploh kos igralskim veščinam. A na koncu je prišla do zaključka, da je pomemben del njenih predstav prav realizacija lastnih idej. "Greš čisto do konca. Ne prepustiš bitke nekomu drugemu – igralcu. Iz ideje ustvarjaš realen svet, zato da gledalci doživijo to idejo," je poudarila.

Proces, kako pride od ideje do lutke in na koncu predstave, se ponavadi začne z izbiro zgodbe, ki jo Sitarjeva vzame tudi iz repertoarja svojih avtorskih pravljic, kot je na primer Zgodba na gumbe. "Z Igorjem sva premišljevala, kako bi jo realizirala v prostoru, saj se zgodbe ni dalo samo ilustrirati. Želela sva definirati lutko. Kako ta najprej dobi formo, potem barve, gib in na koncu možnost agiranja v svet. Torej, najprej pride ideja – lahko je to neko besedilo, slika, glasba ali misel. Potem nastane načrt, na osnovi katerega narediš scenarij, ki ga nato poskušaš na čim boljši način uprizoriti z materiali, ki so blizu celotni zasnovi. Na koncu odigraš. Meni, ko režiram, je najlepši trenutek premiera, ker sem takrat z ekipo najbolj skupaj in zgodi se tisto, zaradi česar smo garali. Ampak če ne igram in moram oditi, sem žalostna, ker imam občutek, kot da dajem otroka v rejo. Če pa igram, vsakič pomislim, ali bi šlo še kako drugače, občinstvo je zmeraj drugačno, različno so stari, jaz se drugače počutim," nam je bistvo želela približati umetnica lutk.

'Podoba oziroma lik lutke je matematična formula, ki mora postati čustveno nabita'

Kakšna bo podoba lutke, Sitarjeva nikoli niti ne sanja niti ji ideja ne pade z neba. Lik je zanjo matematična formula, ki mora dobiti čustveni naboj. "Če pogledamo v teorijo, lik oziroma vlogo vidiš z dveh plati. Prva je funkcija osebe v drami. Se pravi, ko gradiš vlogo, razmišljaš, kaj mora denimo narediti volk – na primer pojesti Rdečo kapico – to je njegova funkcija v zgodbi, v drami. Drugo pa je, kakšen bo ta volk. Ali bo živčen, ali bo že brez zob, ali bo mlad, ko prvič vidi Rdečo kapico, ali bo velik 'frajer', ki se ga vsi v gozdu bojijo … To pa je gradnja karakterja. Brez karakterja pa ni teatra. Nimaš kar volka. To je volk, ki ima določen videz, svoj karakter in svoj glas," je pojasnila Sitarjeva. Sama ideja vloge lutke pa je skupek vsega, kar lutkovni ustvarjalec želi doseči. Pri tem se drži pravila, da so osebe oziroma lutke zanimive in kontrastne. Torej, če je ena sramežljiva, je druga bolj neustrašna. Pomembno je, da skupaj delujejo kot celota, je še izpostavila.

'Kamišibaj je zgolj navidez omejena umetniška forma'

Čeprav so za Sitarjevo lutke še vedno na prvem mestu, pa jo kamišibaj pritegne zato, ker ga dojema kot poseben izziv. "Zanimiv se mi zdi predvsem zato, ker lahko vidim, do kam se da priti. Gre za skrajno minimalistično formo. Zdi se zelo omejena umetniška forma, v kateri začneš odkrivati vedno več. Na koncu ugotoviš, da si meja lahko edino sam. Imaš okvir odra, 'kupček' slik in nekaj minut časa, da poveš zgodbo. To je vse, kar imaš. V gledališču imaš na razpolago veliko več. Prostor je drugače obravnavan, drugače diha, lutke so vedno drugih oblik … Pri kamišibaju ne gre za gledališče v klasičnem smislu, saj je vse na tebi. Ves čas govoriš iz sebe oziroma poveš, kako je 'on' – junak v zgodbi nekaj povedal. Svojo pozornost razdeliš med vse junake: med pozitivne in negativne, med tiste, ki so ti pri srcu in tiste, ki ti niso, in interpretiraš zgodbo. V lutkovnem gledališču pa deluješ v imenu junaka, ki ga igraš – poveš njegovo besedilo," je morda ključno razliko med lutkarstvom in kamišibajem pojasnila Sitarjeva.

'Narišem super majhno skico'

Igor Cvetko je sicer po poklicu muzikolog in etnomuzikolog, ki je na Glasbenonarodopisnem inštitutu 15 let raziskoval vokalno in inštrumentalno glasbo ter se poglabljal v zvok ljudskih šeg – pri pustu, porokah … Predvsem pa se je osredotočal na otroško tradicijo, kar je nekje najbližje njegovi ljubezni do lutk. "Lutke in prenos tradicije s področja znanstvenega raziskovanja nazaj k ljudem je moje osnovno vodilo," je povedal Cvetko in dodal, da se lahko različna znanja in umetnost uspešno povezujejo.

Dobra popotnica na njegovi lutkarski in kamišibajski poti je tudi ilustratorska strast, ki jo goji že od malih nog, ko je neprestano risal. Njegovo resnejše ilustratorsko ustvarjanje pa se je začelo, ko je zbiral otroško gradivo oziroma tradicijo in jo začel izdajati. "Najbolj smotrno se mi je zdelo, da človek, ki se najbolje spozna na zbrano gradivo, se pravi avtor, stvar, ki jo želi vrniti otrokom, tudi sam dokonča, nariše. Tako mi tudi ni bilo treba iskati ilustratorja. Z risbo sem šel lahko v globino tistega, kar sem pisal," je opisal svoj celostni ustvarjalni pristop.

Kot pravi sam, njegove skice nastajajo na malce poseben način: "Najprej narišem majhno skico – nekaj kvadratnih centimetrov in tam si zamislim predvsem kompozicijo slike."

Tudi pri kamišibaju ubira podobno taktiko. Na rob lista, kjer ima napisano besedilo, ki ga najprej uredi in priredi za kamišibaj, nariše okvirčke. "Od prve do zadnje slike. Zakaj delam tako? Ker imam na ta način pred sabo celotno zgodbo in lahko vidim, kako se zgodba od slike do slike premika. Kajti bistvo likovne gradnje kamišibaja je, da na oder niso nametane posamezne slike, ampak da je slika, ki pripravi naslednjo sliko, nadvse pomembna, iz te slike pa naprej izhaja tudi naslednja. Tu pa se približamo filmu. Statične slike kamišibaja, ki si sledijo druga za drugo, ustvarijo gibanje, ki ga dopolniš še z besedilom. In ko se ena slika odmakne novi, je gledalec ne more več videti. Ostane pa v gledalčevem spominu in se v njegovi percepciji spoji z naslednjo," je pojasnil bistvo kamišibaja Cvetko.

'Dober kamišibaj ima uravnoteženo sliko, pripovedovanje in kompleten nastop'

Ker je Cvetko zadnji dobitnik zlatega kamišibaja za najboljši slovenski kamišibaj na šestem slovenskem festivalu, ki je lani potekal v Štanjelu, nas je zanimalo, kaj pravzaprav pomeni dober kamišibaj? "Dober kamišibaj ima uravnoteženo sliko, besedo in kompleten nastop," je najprej v eni povedi odgovoril Cvetko, nato pa še razložil, da je treba doseči enoten 'paket' in ga dostaviti publiki, ki ga sprejme, predela ter vrne.

Zgodbo njegovega zmagovalnega kamišibaja, ki izvira iz lužiške kulture, etničnega otoka sredi Nemčije, sestavlja zgolj 11 slik. "Zgodba je enostavna. Govori o treh kozicah, ki so se vračale s paše domov. Prestregel jih je volk in jih hotel požreti. A vsaka od njih ga je prepričevala: počakaj na naslednjo, tista ima več trebuščkov, od nje se boš res dobro najedel. Ko je prišla zadnja, tista s tremi trebuščki, ga je nabodla z rogovi in vrgla s skale v prepad, kjer je ubogi razbojnik obležal," je zgodbo opisal Cvetko.

Zakaj je tako enostavna, kratka, grafično natisnjena zgodba dobila nagrado? "Žirija je kamišibaj označila kot najbolj neposreden, enostaven, pripovedno izrazit in dober," je povedal Cvetko. Bistvo vrhunskega kamišibaja je torej usklajena povezava vseh elementov v predstavi. "Ni treba, da si ne vem kakšen virtuoz v risbi ali ne vem kakšen vrhunski igralec. Pravzaprav 'igralec' sploh ne smeš biti, saj z izpostavljanjem posameznih elementov razbiješ tako želeno enotnost," je razložil in dodal, da je pomembno izbrati tudi dobro zgodbo, ki je lahko avtorska, ljudska, pesem ali za kamišibaj primerna literarna priredba.

Pomembno je tudi, da poskušaš znotraj vsake slike narisati tisto, kar je res tvoje, je prepričan Cvetko. "Ne samo, da je nekaj narisano. Tako kot sam občutiš in snuješ celoto. Tvoj ustvarjalni naboj mora iti v risbo. In to je pot do uspeha, skoraj zagotovo," je prepričan.

'Oba imava prste v marmeladi'

Igorja Cvetka in Jeleno Sitar, ki sta umetniški tandem že 37 let, je prvič povezala znamenita lutkovna predstava Klemenčičevega Doktorja Fausta v Lutkovnem gledališču Ljubljana, ki je obšla svet. Od takrat sta uigrana ekipa. Zanimalo nas je, kako si razdelita delo, kako je ustvarjati, ko nisi avtor sam? Se velikokrat sporečeta?

Sitarjeva nam je že na začetku povedala, da Cvetko ponavadi pokrije ilustracijski in glasbeni del, ona pa dramaturškega ter režijskega. Kateri del je mojstrici lutk najljubši, v čem najbolj uživa, se ni mogla odločiti, saj je vsak del zase zanimivo poglavje, ki se povezuje z drugim. "Vendar pa je tako, da ko ustvarjaš predstavo, si najprej zelo navdušen nad neko idejo, ko jo začneš realizirati, pa si rečeš: kateri vrag se je spomnil, da moram jaz to delati tako," se je zasmejala Sitarjeva. Zapleti so torej sestavni del umetniškega ustvarjanja. "Se jeziš, pa se kregava z Igorjem, ker imava različne ideje, kako bi kaj naredila, ampak to je vse vključeno v proces," je dodala.

Tudi Cvetko ni pozabil omeniti, da se s Sitarjevo ustvarjalno sporečeta, če njune ideje niso ravno harmonične. A to je, kot pravi, nekaj povsem normalnega. Po njegovih besedah si dela sploh ne razdelita. "Težko je povedati, kaj dela eden in kaj drugi. Vse delava skupaj. Na primer, če narišem zanič, mi reče, da je zanič in narišem še enkrat. Sodelujeva tudi pri končni realizaciji, se pravi pri režiji. Skratka, predstava nastaja v sobivanju. Kdo ima kateri delež, se ne da povedati, ker imava pri vseh stvareh oba prste vmes, oba imava prste v marmeladi," se je iz srca nasmejal Cvetko.

Kakšni lutkarji in kamišibajkarji smo Slovenci?

Lutkovna in gledališka profesorica je prepričana, da smo Slovenci zelo naklonjeni kamišibaju, ki je postal že socialni fenomen: "Še leta 2013 za kamišibaj ni slišal nihče, danes se pojavlja že skoraj v vsaki šoli in vrtcu. Zdi se mi neke vrste 'bosonoga umetnost', ki se bori z elektronskimi ekrani in kar poziva h komunikaciji."

Tudi Cvetko je mnenja, da zanimanje za kamišibaj od leta 2013, ko je prvič zaživel, eskponentno raste. "Zakaj? Ne vem. Najbrž zato, ker ima človek danes neko notranjo potrebo, da ustvari nekaj sam, brez pomoči elektronike in tehnike, analogno. Kamišibaj delaš od prve črte, ali od prve zamisli, do konca čisto sam, in ko to predstaviš ljudem, se moraš odpreti. Publika se na to odzove in ponujeno sprejme," je opisal in dodal, da gledalce ta zvrst umetnosti pritegne najverjetneje ravno zaradi osebnega pristopa in osebne poetike, ki je bistvena za kamišibaj.

In kakšni lutkarji smo Slovenci? Sitarjeva meni, da odlični. Problem lutkarstva v zadnjem času pa je, da se je omejilo zgolj na institucionalna gledališča. "Neinstitucionalnih je vedno manj, saj kot taka težko preživijo. Zdi se mi, da je postal pri nas zelo krut čas za ljudi, ki delajo zunaj dveh profesionalnih gledališč, zato neinstitucionalna scena usiha – malo zaradi kulturne politike in malo tudi zaradi razmer," je misli strnila priznana lutkarica.